Setiče / Freiberg 1.923 m
udeleženci: Janez, Marko, Tomaž, Marjan,
trajanje: 5 h 35 min
višinska razlika: cca. 1.000 m
dolžina: 9,4 km
Praznične oziroma dela proste dneve konec decembra najraje izkoristimo za planinsko pohajkovanje. Če so le razmere in seveda vreme primerne za to. Tako so te ture postale že kar tradicionalne.
Ena od teh je tura na Dan samostojnosti in enotnosti oziroma na Štefanovo. Tudi lokacija je že kar nenapisana tradicija. To so Karnijske Alpe, predvsem južni del, ter njihova bližnja okolica.
Prijazno opozorilo prihajajoče furlanske megle na božični dan in vremensko napoved smo vzeli skrajno resno. Tvegati tavanje v gosti megli na spolzkih potkah večji del dneva ali nemara še celo ves dan; ne tega nam pa res ni treba.
Pri jugozahodni vremenski tendenci je logična rešitev sever, še boljše pa severovzhod. Glede na izkušnjo izpred leta dni nam je takoj padel v oči zahodni Obirjev sosed. Odlična izbira, poleg tega imamo še neke neporavnane račune iz preteklosti.
Dan se je začel optimistično, ne le zaradi izvrstne jutranje kave v Tržiču, temveč tudi zaradi prijazne in zelo zgovorne kelnarice. Čez Ljubelj pred Borovljami zavijemo na vzhod, kjer smo po 10 km vožnje na izhodišču v vasi Sele / Zell.
Mimo ljudske šole in vrtca nadaljujemo po asfaltni cesti do označenega odcepa čez travnik. Ozka, ograjena, predvsem pa blatna potka nas ne pritegne preveč, zato poskušamo najti alternativo. Nadaljujemo par metrov po cesti naprej do kapelice.
Vsepovsod ograjeno, zato nam ne preostane drugega, kot da krenemo po označeni, spolzki stezici. Krivec je seveda neobičajno toplo vreme za konec decembra, ko so tudi jutranje temperature v alpskih dolinah nad ničlo.
Usrani do kolen pridemo po četrt ure v smrekov gozd. Nadaljujemo po kolovozu, do stika z gozdno cesto. Markacije nas usmerijo na strmejšo stezo. Po uri hoje smo na razpotju na sedelcu Užnikov križ.
Križa sta dejansko dva; pri zgornjem se odcepi potka, ki nas po četrt ure pripelje do lovske koče na izjemni razgledni lokaciji. Nadaljevanje poti preko širokega hrbta pripelje v strma južna pobočja gore.
Snega ni kaj dosti, le tu in tam kakšna snežna zaplata.
Povsem drugačne razmere kot na gregorjevo pred sedmimi leti. Takrat je nasulo snega več kot meter. Zaradi vse večje strmine in velike količine snega smo nekje dvesto metrov pred vrhom obrnili.
Tokrat povsem druga pesem. Strnjena snežna odeja se začne šele na zahodnem grebenu. Vrh pa kot običajno za take razmere spihan in kopen. Temu primerno je bilo ta dan kar precej obiska, saj so Setiče tudi izjemen razglednik.
Prav gotovo najlepši pogled na mogočno severno steno Košute. Vreme kičasto, brez sapice vetra, temperature pa neobičajno visoke, primerne za majice s kratkimi rokavi. Sestopimo po isti poti, saj pelje na vrh samo ena markirana steza.
Pri lovski koči si privoščimo daljše martinčkanje, misli nam že uhajajo na zadnji del poti, ki bo še bolj blaten. Pa ravnokar smo med hojo v snegu tako lepo spucali gojzerje.
Kmalu Marko predlaga, da poizkusimo sestopiti po kolovozu, ki ga je našel na elektronskem zemljevidu. Rečeno, storjeno. Pri šoli smo prav elegantno zašpilili pot in se tako izognili blatnemu dolu. Tudi dileme glede analize ture ni bilo nobene.
Vrnili smo se na jutranjo lokacijo, kjer je prijazna kelnarica ravno zaključevala svoj šiht.
Spisal Marjan
Fotografije Marjan
Fotografije Tomaž
Relive
Ni komentarjev:
Objavite komentar