Mojčin dom na Vitrancu, Ciprnik, 29.12.2018

Mojčin dom na Vitrancu (1.555m) in naprej na Ciprnik (1.745m)

udeleženci: Sabina, Srečko, Kristina, Matej, Mitja, Alenka, Marko L., Iztok, Marko M., Paz, Teja, Nevenka, Klavdija, Sandi, Tomaž, Deja
trajanje: 7h 25 min
višinska razlika: cca 1.080 m
dolžina: 12,8 km


Zadnja sobota v letu 2018 je že navsezgodaj obetala lep dan, ki ga je najbolje izkoristiti tam kjer smo najraje, v hribih. Naš cilj je bil tokrat Ciprnik, seveda z obveznim postankom pri Mojčinem domu na Vitrancu.

Tokrat je bila skupinica malce razdeljena, tako, da smo eni štartali že ob prvem jutranje svitu, večji del pa nekoliko kasneje, vsi pa smo pot začeli od jezera v Jasni.

Pot je sprva povsem kopna in o kakšni resni zimi niti najmanjše sledi, prej nasprotno, saj iz zemlje že pogumno rine teloh, nekaj jih je že prav razkošno spomladansko razcvetenih.

Ker bila inverzija, so topla zimska oblačila kaj kmalu povsem odveč. Da je zima povsem zatajila dokazuje tudi prešerno petje ptic, ki žvrgole na vse pretege.

Na prvem razgledniku, visoko nad Pišnico se odpre pogled proti rahlo pobeljenim goram, tako, da dobimo vsaj malce tistega pravega, zimskega navdiha.

Na pobočjih Vratnika končno srečamo tudi prvi sneg, pot pa postane kar malce zoprna, saj čez dan stopljeni sneg ponoči zmrzne. Po nekaj strmih okljukih dosežemo vršnji greben Vitranca.

S tako toplo sijočim soncem, ki sije skozi krošnje smrek dosežemo Mojčin dom. Že od daleč je čutiti prijeten vonj po pravkar zakurjeni peči. V domu nas pričaka oskrbnik Primož, ki je kočo odprl prav zaradi nas.

Po kratkem postanku se kar hitro odpravimo naprej, saj nas čaka še naš končni cilj, Ciprnik. Tu na Vitrancu pa je kar lepo zimsko, kakih 20 cm snega naredi res pravo vzdušje in, ker je vreme povsem brez oblačka so slike kakor iz švicarskega koledarja.

Pot proti Ciprniku nadaljujemo mimo enosedežnice Vitranc 2, ki je najstarejša enosedežnica v Sloveniji in nosi častitljivo letnico 1958.

Pot je dobro uhojena in mestoma tudi poledenela, kaj hitro se odločimo, da bodo male derezice več kakor dobrodošel dodatek za varen in brezskrben korak proti vrhu in nismo se zmotili. Kmalu se nam z desne priključi tudi pot, ki vodi iz Planice, malo zatem pa se nam odpre že prvi pogled na dolino skakalnic.

Nadaljujemo naravnost po vse bolj strmi poti, ki nas iz gozda popelje v pas ruševja in ob nekaj varovalih dosežemo vrh Ciprnika. Na precej prostornem vrhu pa dihjemajoči pogledi proti Avstriji, še bolj pa na naše čudovite gore.



Tam se šopiri veličasten Jalovec, pa desno od njega Ponce, na levo se bohoti Škrlatica, res, pogledi za dušo.

Iz nahrbtnika na dan pridejo domače dobrote, ki so ostale še od božičnih praznikov in tako uživamo še naprej v res izjemnih razgledih, ki se ponujajo ob tako čudovitem vremenu.

Naužiti vsega se po skupinskem fotkanju odpravimo nazaj proti Mojčinem domu. Ker je sonce že visoko, so njegovi žarki že precej močni, zato ni čudno, da je pred kočo že kar nekaj obiskovalcev, ki se jim nastavljajo.

Odložimo nahrbtnike, Primož pa nam že postreže z okusno divjačinsko salamo, sirom in svežim kruhom, seveda ne manjka niti kuhano vino in še marsikaj bi se našlo.

Uživamo v lepem vremenu in še boljši družbi, a žal čas kar prehitro teče in potreben bo povratek v dolino. Ob tej priložnosti smo kar malce nevoščljivi tistim, ki so se odločili za prenočevanje v Mojčinem domu.

Spust opravimo po novi servisni cesti vse do brunarice Bedanc in nato prečimo kranjskogorska smučišča vse do hotela Alpina in pot nadaljujemo do parkiranih avtomobilov. Ob snidenju si zaželimo srečno in zdravo 2019. V imenitni družbi je minil še en lep hribovski dan.

Spisal Matej




Monte Caulana, 26.12.2018

Monte Caulana 2.068 m
Cima Val Grande 2.007 m

udelženci: Janez, Kristina, Marjan, Maks, Sašo, Stojan, Marko, Radovan, Nevenka, Antonija, Klavdija, Franci, Tomaž, Igor
trajanje: 7 h 5 min
višinska razlika: cca 1.050 m
dolžina: 10,8 km


Kar 14 se nas je odpravilo na pobožično turo v Italijo. Cilj Je bila Monte Caulana, dvatisočak nad smučarskim središčem Piancavallo.

Ob 4h zjutraj smo se odpravili  iz Ljubljane in pobirali še na Brezovici in na Vrhniki. Po jutranji kavi na BS Lom, smo na Razdrtem zavili v Vipavsko dolino in na Vrtojbi pobrali še Radovana.

V Furlanski nižini nas je pričakala gosta megla. Megla nas je spremljala vse do Aviana, kraja poznanega po letalski bazi NATO pakta.

Letalska baza Aviano je bila ustanovljena leta 1911 in je služila za vojaške operacije v 1. in 2. svetovni vojni. Po 2. svetovni vojni jo za NATO upravlja italijansko vojno letalstvo. Tu so stacionirani tudi Američani z enoto 31st Fighter Wing in lahkimi lovskimi letali F-16.

V Avianu smo zavili proti Piancavallu in čim smo pridobili nekaj višine se je megla končala. V jutranji zarji smo se pripeljali v zaspani Piancavallo in nadaljevali do vodnega zajetja na Pian delle More.

Že na začetku ture se je obetal lep sončen dan. Najprej smo krenili v grapo, bilo je kopno, a mestoma kar ledeno. Iz grape smo zavili v bukov gozd, kjer se je poleg ledu kmalu začel sneg.

Skoraj ves čas smo videli naš cilj, Monte Caulano. Ko smo se približali sedlu Val Grande pa se je odprl še naš drugi vrh, Cima Val Grande.

Sedlo smo dosegli nekako v časovnici. Tu je začelo zoprno pihati, mi pa smo se opremili s čeladami, derezami in cepini. Po prečki pod Cimo Val Grande smo dosegli sedlo Caulana.

Nadaljevali smo po grebenu, malo po snegu, malo po kopnem. Sneg je bil boljši kot v soboto v Avstriji, ni bilo težko, a čisto trivialno tudi ne. Vreme pa kot po naročilu, še veter je na vrhu ponehal.

Izredni razgledi na Karnijske Alpe, na začetek Dolomitov in na Julijce; Krn, Kanin, Triglav, Viš in Montaž. Spodaj v Furlanski nižini pa morje megle.




Le dva od nas sta bila na turi Gorniške skupine na Cimo Manero, maja 2009. Nekaj jih je tu že smučalo, ostali smo bili prvič nad Piancavallom.

Sestopili smo nazaj do sedla Caulana in še malo naprej do primernega mesta za hitri servis derez. Po uspešnem servisu smo nadaljevali na Cimo Val Grande. Ker je vrh homologiran le za max 7 oseb, smo ga morali obiskati v dveh izmenah.

Že prej je bilo jasno, da potencialnega tretjega vrha, Cima Val Piccola, danes ne bomo obiskali. Preveč časa bi porabili v tem kratkem dnevu.

S sedla Val Grande smo še kar dolgo obdržali dereze na ledeni poti, pa še smo jih sneli prezgodaj.Po dobrih sedmih urah smo se vrnili na sončno izhodišče.

Nekaj napetosti je predstavljala še vožnja v klanec po poledeneli cesti do Piancavalla, a kombi in šofer sta zdržala. Prej zaspani Piancavallo je zdaj kipel od ljudi, pot navzdol proti Avianu pa je postregla z dih jemajočimi razgledi protti Julijcem v daljavi.





V Avianu smo šli mimo letalske baze po drugi strani kot zjutraj in se zapeljali še v Pordenone. V programu smo imeli namreč ogled jaslic in kuhančka. Kuhančka smo v starem delu mesta našli, jaslic ne.

Nazaj grede smo se spet ustavili na Vrtojbi, odložili Radovana in se skupaj odpeljali še v Šempeter na pijačo. Poleg lokala kamor smo šli so bile v neki izložbi jaslice in tako se je organizator izvlekel in v celoti izpeljal program.

Spisal Tomaž







Hochtristen, 22.12.2018

Emberger Alm, 1770 m,
Naßfeldriegel, 2238 m,
Hohe Gränden, 2299 m,
Hochtristen, 2536 m

udeleženci:  Sabina, Kristina, Matej, Marjam, Leopold, Sašo, Marko, Nevenka, Klavdija, Tomaž, Tadeja, Igor
trajanje: 9 h 5 min
višinska razlika: cca 1050 m
dolžina: 11,8 km


Hochtristen v pogorju Kreuzeckgruppe je bil cilj tokratne ture. Ob peti uri se nas je enajst gornikov zbralo v Ljubljani, dvanajstega pa smo pobrali v Vodicah.






S kombijem in osebnim avtom smo krenili proti mejnemu prehodu Karavanke, spotoma pa smo se ustavili še na bencinskem servisu na izvozu za Radovljico, kjer smo kupili vinjeti in si privoščili jutranjo kavico.

Na avstrijski strani predora je bila proti Sloveniji več kilometrska kolona vozil zdomcev, ki so se za božične in novoletne praznike vračali domov.

Promet mimo Beljaka (Villach) do Špitala ob Dravi (Spittal an der Drau) in proti Lienzu je bil tekoč.

Pred Lienzem v zaselku Greifenburg smo zavili proti Ambergu in Emberger Alm, kjer smo parkirali na višini 1742 m, tik pod gostinskimi objekti. Obuli smo gojzarje,  oprtali nahrbtnike s krpljami ter okoli pol devetih krenili na pot.

Planinske table so nas mimo lepo urejenih objektov na planini usmerile na pot 86 oziroma 338, ki nas je po dobre pol ure hoje pripeljala do žičnic in v slabi uri in pol do prvega današnjega vrha, Naßfeldriegel, kjer smo si privoščili okrepčilo in uživali v lepih razgledih na slovenska, italijanska in avstrijska gorovja ter seveda Hochtristen.



V daljavi smo med drugim locirali tudi Triglav. Pri razcepu, 20 m pod vrhom, smo nadaljevali po poti 338 proti vrhu Hohe Gränden, ki smo ga pohodili nekaj minut pred enajsto.




Pred sestopom na sedlo Rottörl smo si nadeli čelado in dereze ter prijeli za cepine, saj nadaljevanje poti ni bilo več enostavno, v pomoč je bilo nekaj jeklenic.






Sneg večji del poti ni bil predelan, močan in relativno topel veter ter močno sonce pa sta sneg ojužila in tako razmere še poslabšala.

Med skalami se je udiralo, južen sneg na strmih pobočjih, predvsem granitnih ploščah, ni omogočal povsem zanesljive opore in koraka, na derezah so se delale snežne cokle.




Kljub zahtevnim razmeram smo se v uri in pol prebili do sedla Sensentörl (2410 m), tik pod vrhom našega cilja.

Nadaljevanje poti je bilo še za stopnjo zahtevnejše, z nekaj skoki II stopnje brez pomoči jeklenic, vrh Hochtristen smo kljub težavam osvojili vsi v dobre pol ure.






Na vrhu veselje ob doseženem cilju, čudoviti razgledi in seveda obvezna skupinska slika.








Sestop z vrha Hochtristen na sedlo Sensentörl je bil še zahtevnejši od vzpona, vendar smo kljub nekaj nezgodam vsi uspešno sestopili.

S sedla Sensentörl smo sestopili dobrih 100 m in pot nadaljevali s prečenjem pod vrhom Sensenspitz (2480 m) in z vzponom na sedlo Zweiseentörl (2365 m).






Sestop smo nadaljevali mimo dveh zasneženih jezer Zwei Seen do naslednjega sedla Zweisee – Schwarzstein (2240 m), s katerega smo se spustili v dolino potoka  Turggerbach.

Mimo pastirske koče, kjer ponujajo pivo po 2€, smo se vzpeli za dobrih 100 m do razcepa poti Habrastl na višini 1975 m, kjer smo se zjutraj usmerili proti Hochtristenu in tako sklenili krožno pot.





Sledil je samo še spust na naše izhodišče na  Emberger Alm. Pospravili smo opremo in se odpravili v Beljak (Villach) na ogled božičnega sejma in kozarček kuhanega vina.

Središče sejma je na glavnem trgu (Hauptplatz) oziroma okoli mestne cerkve v starem delu mesta in po okoliških ulicah.







Cerkev vidimo že od daleč, saj je njen zvonik v celoti okrašen z lučkami, čudovito okrašeno je tudi sosednje drsališče, da ne omenjamo množice stojnic v lično okrašenih lesenih hišicah.





Ponudba je bogata in zajema  domiselna darilca, čokolado in ostale sladkarije, kuhano vino, mošt, punč, klobase in še mnogo drugega.

Lepa, ampak naporna in zahtevna tura, v čudovitem zimskem vremenu, dopolnjena z doživetjem božičnega vzdušja v nam bližnjem mestu, mimo katerega večinoma drvimo svojim ciljem naproti.

Spisal Sašo