Monte Pleros, 20.8.2016

Monte Pleros 2314 m,
Rifugo Chiampizzulon 1630 m

Gorniška skupina PD Rašica
udeleženci: Janez, Jana, Marjan, Slavko, Tomaž
trajanje: 8 h
višinska razlika: cca 1320  m
dolžina: 14,9 km

Avgustovska tura gorniške skupine je predvidevala turo na Pelmo in Civetto. Zaradi vremena smo jo skrajšali na en dan in prestavili v Karnijce. Na vrsto je prišel že dvakrat odpadli Monte Pleros. Gre za brezpotni vrh med Val Pesarino in Sappado.



Mimo Trbiža, Tolmezza in Ville Santine so se pipeljali v Rigolato, naselje z ozkimi ulicami, kjer se hiše rade zaletavajo v desno ogledalo od kombija. Dve leti nazaj so se kar dvakrat.

V naselju smo zavili levo na zelo ozko cesto ki pelje na Piani di Vas kjer smo parkirali na višini 1250 m. Vreme ni bilo tako blesteče kot je bilo napovedano in malo so nas skrbele mokre trave, saj je ponoči deževalo.

Mimo spodnje planine Campiut smo po poti 227 prišli do zgornje planine, kjer je razcep in trenutek odločitve. Imeli smo namreč rezervni vrh Monte Tuglia in na tem razcepu smo morali odločiti na katerega gremo. A tudi Tuglia ima strme trave, gremo pogledat kako je na Plerosu.

Kakšnih sto višincev smo se še vzpeli na razgledno sedelce. Tu smo se malo razgledali, lepo so se v daljavi videli tudi Julijci.

Nato smo se spustili in poizkali odcep za Pleros. Po travnatem pobočju z nekaj skalnimi odseki smo prišli na sedlo med Crete di Chiampizzulon in Mote Plerosom.

Na sedlu se prikaže Pesarinska dolina. Do sedla smo morali pravzaprav sestopiti po zoprnih mokrih travah in potem ob steni kjer je v pomoč tanka jeklenica, edina na poti.

Sledila je zoprna travnata prečka in potem po strmih mokrih travah navzgor. Mokre trave so zahtevnost vzpona dvignile za en zob, strojniško rečeno.


Prav bi prišel cepin, pa ga vodnik ni razpisal v obvezni opremi. Tolažilo nas je dejstvo da tu ne bomo sestopali in tudi lepota divje okolice.

Kakšnih 50 m pod vrhom je del ekipe ubral pot po svoje in naletel na nekaj sitnih šodrastih detajlov. Rdeče oznake, ki ves čas lajšajo orentacijo, so šle po precej lažjih travah direktno na vrh.

4 ure smo rabili do vrha. V vpisni knjigi je bolj malo vpisanih, od slovencev smo našli le Zlodeja iz leta 2011.

Sestopili smo na zahodno stran do sedla in zavili v podrto grapo in nato po travnati rami vse do markirane poti med zgornjo planino Campiut in planino Tuglia. Enostavnost sestopa nas je kar malo presenetila.

Vrnili smo se do razcepa od zjutraj in se spet vzpeli do razglednega sedelca. Namen smo imeli skočiti še do koče Chiampizzulon, na 'kisu mlek', kot smo temu rekli. Koča je na višini 1630 m in ima lep razgled na glavni greben Karnijskih Alp.

Pri sestopu s koče smo v labirintu gozdnih cest hitro zašli na tisto brez markacij, popolnoma novo, ki je tudi na zemljevidu ni. Nič hudega, cesta je kasneje trčila na pot 228a, še prej pa smo presenetili mladega modrasa, ki se je sončil na cesti.

Po markirani poti smo sestopili do prave ceste in po njej do izhodišča. Točno po osmih urah smo končali sobotni šiht in se odpeljali h Martinu v Kranjsko Goro na analizo ture in od tam domov.
Kot vedno Karnijci tudi tokrat niso razočarali.

Spisal Tomaž



Schönbichler Horn, 14. - 15.8.2016

Krimmler Wasserfälle 1470 m,
Furtschaglhaus 2295 m,
Schönbichler Horn 3134 m,
Alpenrosehütte 1875 m

Planinsko društvo Rašica

udeleženci: Tomaž, Nataša, Mihela, Vesna, Vasja, Ivan, Janez
skupno trajanje 12 h 50 min
skupna višinska razlika: vzpon cca 1850 m, sestop cca 2400 m
skupna dolžina: 35 km

Tokratni cilj vodniške skupine je bil zelo oddaljeni 3134 m visoki Schönbichler Horn v Zillertalskih Alpah jugovzhodno od Innsbrucka. Ko smo se ob petih zjutraj odpeljali iz Šentvida, so nas v radijskih poročilih opozarjali, da je v tej rani uri dva kilometra dolga kolona pred Karavanšim predorom.

Po postanku v Radovljici na OMW na jutranji kavici teh poročil ni bilo več. Zato smo nadaljevali po programu in res ni bilo nobenega zastoja. Avstrijskim policistom smo morali pokazati dokumente.

Peljali mo se mimo Spittala in se usmerili levo proti Lienzu, nato spet severno skozi Felbertauer tunel do Mittersill in naprej do turističnega kraja Krimml, ki je poznan po znamenitih slapovih, katere smo si tudi mi namenili ogledati.

Bili smo sorazmerno zgodaj, ob pol desetih, pa je bila pri vstopu kar precejšnja gneča. Mesto leži pod mogočnimi tritisočaki in ledeniki na meji med Visokimi Turami in Zillertalskimi Alpami, iz katerih priteče potok Krimmlecher Ache.

Z višine 1470 m v treh slapovih po 145, 100 in 140 metrih pade v dolino reke Salzach, ki teče proti Salzburgu in se v Nemčiji izliva v reko Inn, ta pa v Donavo.

Pogled na te slapove je res veličasten. Ogromna količina razpršene vode ustvarja meglice, ki jih nosi veter in s sončnimi žarki nastajajo mavrične barve in oblike. Ob slapovih je speljana zelo lepa, a strma steza z enajstimi razglednimi točkami.

Na nekaterih od teh te objame vodna prha, a pogled na veličastni slap tudi to odtehta. Povzpeti se je bilo treba 400 višinskih metrov, zato je v zgornjem delu precej manj obiskovalcev kot spodaj. Ko smo se spuščali nazaj, je bila množica vedno večja.

Izkazalo se je , da je bil naš vzpon ravno pravšnji za miren razgled. Po dveh urah, ko smo odhajali, so bili veliki parkirni prostori nabito polni, avtomobili pa so stali še daleč naprej ob cesti.




Odpeljali smo se proti Mayrhofnu in našemu cilju. Ker smo predvideli krožno turo, smo avto parkirali na parkirišču pred gostiščem Breitlahner na višini 1257 m, kamor naj bi se naslednji dan vrnili, na izhodišče pa smo se pripeljali z avtobusom do akumulacijskega jezera Schigeles na višini 1787 m.

Hitro smo se pripravili in v veliki vročini, po uri doda obkrožili jezero, potem nadaljevali po pašni planini še dobre pol ure, ko se je pot začela vzpenjati proti koči Furtschagl. Po strmem travnatem pobočju je steza vijugala, pot je lepo nadelana z naravnimi ali s ploščami položenimi stopnicami.

Na nasprotnem bregu pa je bil lep pogled na nešteto studenčkov, ki so se izlivali v spodnje korito. Tudi mi smo večkrat prečili take studenčke vse do naše koče na višini 2295 m. Hodili smo 2 uri in 55 minut. Ko smo prišli, smo si na terasi ogledali sosednje tritisočake z ledeniki.

Kmalu pa se je nebo stemnilo, zapihal je mrzel veter in premaknili smo se v notranjost. Med nevihto je začelo močno deževati, vendar pa je še pred spanjem ponehalo in zjutraj nas je pričakalo jasno nebo.




Koča je lepa, zgrajena že leta 1888, štirikrat obnovljena, nazadnje leta 1992, ko so jo tudi povečali. Dobili smo svojo sobo s štirimi pogradi in osmimi ležišči.

Večerja je bila izvrstna, vse od juhe do sladice in samopostrežnega zajtka. Za naslednji dan smo načrtovali vstajanje ob petih, zajtrk in do sedmih odhod. Ob 6.45 smo zapustili kočo. Bilo je za to višino prav primerno hladno.

Pot je bila podobna kot prejšnji dan proti koči, kasneje pa je bilo vedno manj trave in več kamenja. Na višini 2700 m smo dosegli snežno mejo, vendar se je steza lepo umaknila na manjši kopni greben, po katerem smo napredovali do zgornjega dela ledenika.

Tu pa je pot bolj zahtevna, zato je tudi opremljena z jeklenicami. Posamezne dele je bilo treba tudi preplezati. Tako smo prišli do grebenskega sedla, kjer se priključi pot iz smeri koče Berliner.

Od tod do vrha Schönbichler Horn na 3134 m je le še nekaj minut. Vrh je ošiljen, na njem je zelo malo prostora, zato smo si je vsak komaj poiskali svoj prostorček za počitek.

Na tej višini je spet drugačen razgled na sosednje vršace, posebej na 3480 m visoki Großer Möseler / Grande Mèsule, kamor se bomo odpravili morda kdaj v prihodnosti. Nekoliko smo se okrepčali, nato pa sestopili po krožni poti.



Takoj na začetku je posebno za začetnike zahtevna ferata okrog 100 višinskih metrov. Dohiteli smo skupino, ki se je zelo počasi spuščala. Prehitevanje ni mogoče vse do izstopa iz ostenja, zato smo morali tudi mi upočasniti.

Pred nami je bilo še skalnato področje s podori kamenja, pogosto s položenimi ploščami ali stopnicami za lažji prehod. Kasneje smo prišli zopet na travnat teren med skalami, a pot ni bila nič prijetna.

Pod nami je že druga dolina z izstopajočo Berliner Hütte na 2044 m in Alpenrosehütte 1875 m, kamor pa moramo šele priti. Oskrbnik koče, kjer smo prespali, nam je povedal, da so za današnji dan napovedane plohe po 12. uri.

V daljavi se je nakazovalo, da bi res lahko bilo tako. Čeprav smo nameravali obiskati kočo Berliner, pa smo raje nadaljevali po bližnjici mimo koče. Od vrha do našega parkirišča je bilo skupno pet ur hoje.

Žal kljub temu nevihte nismo prehiteli. Ob 12.40 se je ulilo kot iz škafa. Na vso moč je deževalo več kot eno uro. Zaščitili smo se po svojih močeh in iznajdljivosti. Nismo se ustavljali, ker ni bilo kje vedriti.

Čeprav smo bili popolnoma premočeni, nismo bili slabe volje, saj nas je v avtu čakalo suho perilo, za nameček pa je posvetilo tudi sonce. Tudi v tej dolini je akumulacijsko jezero.





Omeniti je treba, da sta jezeri med seboj z velikimi cevmi povezani. Zaradi višinske razlike se voda pretaka iz enega v drugega, v hidroelektrarni pa tako izkoristijo vodo tudi iz drugih jezer.




Turo smo zaključili po 7 urah in 30 minutah. Ko smo se prelevili iz mokrega v suho stanje, smo si nazdravili s hladnim pivom in se odpeljali na šesturno pot proti domu.

Spisal: Janez





 

Stogi, Škednjovec, 9.8.2016

Krsteniški Stog 1877 m,
Jezerski Stog 2040 m,
Eva 2019 m,
Adam 2012 m,
Jezerski Stog 2079 m,
Škednjovec 2309 m

udeleženci: Marjan, Nevenka, Slavko, Sašo, Tomaž
trajanje: 10 h
višinska razlika: cca 1600 m
dolžina: 17,8 km

Na dopustniški torek smo se po zelo dolgem času odpravili v Fužinske gore. Skok v bohinjski konec pomeni kavo Pri Cukiju v Bohinjski Bistrici in plačilo 10 evrov za parkiranje na planini Blato.

Od  planine Blato smo najprej hodili v senčki in  blatili google. Google je namreč pokazal skrajno ignoranco do uporabnikov in izklopil odlično delujočo Picaso ter nam podturil zmazek imenovan Google Photos.

Vse je šlo k vragu, geo lokacije albumov in fotografij, sledilci in tisti ki jim ti slediš, tekstovni opisi albumov in linki do fotografij na 400+ potopisih. Dobili pa smo neuporabno avtomatsko prepoznavo stvari in lokacij oziroma avtomatsko vohunjenje za uporabniki.

Skratka Google Photos alias Google Fiasco. Upam, da ima tudi avtomatsko prepoznavo naše jeze. Na planino Krstenico smo prišli v prav kičastem vremenu, nikjer oblačka.





Najprej smo skočili na Mali oziroma Krsteniški Stog. Čez Krsteniški preval smo nadaljevali na Jezerski Stog, naš prvi današnji dvatisočak.







Iz Jezerskega prevala smo se nekoliko spustili in poiskali prehod na Evo. Prehod se konča z dvemi metri dvojke ali malo čez, ven pa smo prilezli na travah malo pod od rušja kosmato Evo. Z Eve smo se sprehodili še do nekosmatega in nižjega Adama in nato na Prevalski Stog.






Do tu se je vreme že precej skvarilo, a ne toliko da bi opustili naš primarni cilj. Iz Mišeljskega prevala smo prečili Škednjovec, gor po vzhodnem grebenu in dol po lažjem a bolj prepadnem zahodnem grebenu.

Tako smo odkljukali pet dvatisočakov in na sedlu sklenili, da je za danes dovolj. Vrh Hribaric smo pustili za kdaj drugič.

Triglav je bil namreč že povsem v oblakih in le še vprašanje časa je bilo kdaj se bo ulilo. Prek Lazovškega prevala smo se spustili na planino V Lazu in se ustavili na pivu pri Luciji.






Prijetno posedanje je prekinilo grmenje v daljavi in podvizali smo se proti izhodišču. Odnesli smo jo brez dežja, le nekaj kapeljic smo ujeli. Po 10 urah smo se vrnili do avta in tako imeli parkiranje za evro na uro.




Na analizi ture smo se ustavili V Stari Fužini pri Mercatorju. Brez gugla tudi na analizi ni šlo, težko se bo navaditi na to sranje.

Spisal Tomaž