Menina planina, 29.11.2009

Dom na Menini planini, 1453 m

udeleženca: Tomaž, Robert

trajanje: 4h 18min
višinska razlika: cca 1100 m

Mrko in občasno deževno vreme je tudi tokrat narekovalo dolžino izleta in število izletnikov. Precej rednih udeležencev naših hribovskih izletov je očitno iz “cukra” (da ne bo pomote niso “sladki k cukr”, usake kaplice dežja se bojijo “k da so iz cukra”).

Pa sva jo z Šarotom sama “ucvrla”, toktat na Menino planino. Avto sva parkirala na velikem parkitišču v Gornjem Gradu, oprtala nahrbtnika in jo po poti mimo Semprimožnika mahnila navkreber.

Prvi postanek sva naredila 743 m visoko pri cerkvi Sv. Florjana, se odžejala ter malce zaskrbljeno opazovala oblačno nebo. Upala sva, da prideva domov suha.

Pot sva nadaljevala in preko “usranega klanca”, ki je bil tokrat zaradi predhodnjega dežja “vreden svojega imena”, na “Prag” in mimo “Kopalnice” proti vrhu.

Približno 300 višinskih metrov pred vrhom sva “zabredla” v gosto meglo, kateri se je, ob prihodu izven gozda na travnik pridružil zelo močan veter. Počutila sva se kod dva bolida Formule ena v vetrovniku. “Dva čist nizka, ful široka, velik žreta, pa čist neuporabna. Ukol okroglinc (beri spojlerčkou) pa brije veter 100 na haur".

Enak občutek k mastercard - nepozabno.

Po cca. dvajsetih minutah testiranja “Meninskega vetrovnika” sva pred seboj zagledala kočo, v kateri sva pogrela prepihane kosti in primerjala dragocene podatke dobljene na prepihu.

Če potrebujete informacijo kam in kako z mišicami in ocvirki v vetru, midva veva.

Odžejana, pogreta in sita sva se počasi odpravila v dolino. Prvi vetrovni del poti sva “naloudana” z podatki dobesedno preletela tako, da bi skoraj zgrešila pot v dolino čez Borovnico. V nadaljevanju je pot (razen nekaj zdrsov zaradi mokre podlage) minila brez posebnosti.

Nedeljo z izletom vred lahko opredelim kod dan brez posebnih presežkov, vendar pa vseeno mnogo kvalitetnejše preživet čas kod pa čas vseh “naših sralčkov” prekinkan doma ob peglanju kauča.

Spisal Robert



Jelenk, 22.11.2009

Jelenk, 1107 m

udeleženci: Jasna, Robi, Tadej, Tomaž
trajanje: 3h 34min
višinska razlika: cca 820 m


Tokrat nas je pot zanesla na idrijski konec, natančneje na vrh imenovan Jelenk. Štart je bil ob 7-ih z Broda. Kot vedno sem bil točen, na parkirišču pa je že čakala Jasna. Čakala sva približno 10 minut, Šarota in Robija pa še vedno ni bilo od nikoder.

Končno sem zbral pogum in ju poklical. Na moje presenečenje sem izvedel, da sta že na poti, saj Tomaž ni dobil mojega potrditvenega maila, Jasna pa je tudi mislila, da bosta prišla vsaj pred trgovino. Dogovorili smo se, da se dobimo v centru Hotedrščice, pri gostilni Türk, od koder smo pot nadaljevali skupaj.


Na pumpi smo si privoščili še hitro kavico, nato pa se odpravili proti Spodnji Idriji, na parkirišče Rotomatike Hidrie, kjer je bilo izhodišče današnje ture. Pot nas je sprva vodila skozi gozd, na križišču pa smo izbrali zahtevnejšo izmed smeri. Gre za zanimivo zavarovano smer, ki se imenuje Čez Kendove robe.

Večjih problemov ni bilo, a previdnost vseeno ni bila odveč. Vmes smo se vpisali še v knjigo. Kmalu se je naša pot združila z »normalno«. Vmes nas je pozdravila še prijazna psička in konji, ki jih je oskrbnik kmetije spustil na plano.



Na vrh smo nato prišli »en, dva, tri«, a sta nas žal pričakala veter in megla. Še dobro, da smo izbrali vrh z žigom, saj smo na ta način osrečili tudi Jasno. Na hitro smo pomalicali in malo pozirali pred fotoaparati, nato pa pičili v dolino. Po slabi uri smo prišli do avtomobilov, kjer se je naš izlet uspešno končal.

Spisal Tadej





Čreta, 15.11.2009

Čreta, 965 m
Dom na Čreti, 870 m


udeleženci: Bojan, Gustl, Janez, Luka, Robi, Tomaž
trajanje: 5h 6min
višinska razlika: cca 650 m

Tokrat smo se zaradi sobotne tekme Rusija : Slovenija in vremenske napovedi odpravili na lažjo turo, na Čreto iz Vranskega.

Zjutraj smo se zbrali pri trgovini na Brodu od koder sva se z Robijem odpravila še v Trzin po Janeza. Na dogovorjeno mesto, Marche na BS Lukovica smo prišli prvi in si naročili kavi in čaj, ki jih je Janez takoj plačal.

Ko sta prišla še Luka in Bojan se je natakar v Marcheju naredil francoza in je Bojanu računal še našo že plačano pijačo. Nesporazum sta po Bojanovem protestu hitro zgladila in zapeljali smo se v Vransko, kjer nas je čakal še šesti član odprave, Gustl, Lukatov kandidat za tasta.

Na štartu sem ugotovil da sem pozabil fotoapart in zemljevid, a nič ne de, slikal je Luka, pot pa poznam že od prej. Pot je prijetna in relativno kratka, mimogrede smo bili na vrhu pri cerkvi sv. Marije od koder se odpre lep razgled na Zgornjo Savinjsko dolino.

Po malici in razgledovanju na vrhu smo se spustili še na tekočo malico v dom na Čreti. Tu je Janez srečal soplanince iz PD Blagajana, ki so bili na ogledni turi za drugo leto. Predvsem pa se je smukal okoli oskrbnice Nine, se slikal z njo, pridobil njen e-mail, telefon… Trzinski sveder, ni kaj.




Posijalo je tudi sonce in prav prijetno je bilo pred domom na Čreti. Kar na silo smo se morali odpraviti v dolino, da se prijetno druženje ne bi sprevglo v pijančevanje, taki pa mi že nismo, a ne.


Spisal Tomaž



Košutnikov turn, Ostrv, Macesje, Užnik, Perilnik, Tegoška gora, 1.11.2009

Košutnikov turn, 2133 m
Ostrv,
2104 m
Macesje,
2124 m
Užnik,
2079 m
Perilnik,
2041 m
Tegoška gora,
2044 m

Udeleženci: Jasna, Luka, Robi, Tomaž
Trajanje: 6h 44min

Višinska razlika: cca 1250 m


Med sestopom našega prejšnjega izleta, sestopom z Križevnika, je Tomaž predlagal, da bi lahko to nedeljo obiskali Karavanke. Ker smo bili zainteresirani, je med tednom skoval plan, da bi si ogledali greben Košute.




Zbiranju na Brodu in kavi nekje na poti, je sledila vožnja proti Tržiču, skozi Dovžanovo sotesko in Jelendol vse do mesta, od koder smo jo mahnili peš.

Po kratkem sprehodu skozi pomrznjen gozd, smo prišli do planine Dolga njiva, od koder pa je naprej vodila le stezica. Najprej smo jo mahnili na 2133 m visok Košutnikov turn. Na poti do vrha, nas je začel spremljati sonce, ki je dodobra ogrel nas in odtalil pomrznjeno zemljo ki je na določenih mestih bila prav spolzka.

Dokler smo hodili po poti, ki jo je obdajalo visoko rastje, smo imeli prelep specter jesenskih barv, kasneje pa je bila le trava in na koncu skalovje. Kmalu smo videli križ na vrhu, kjer smo imeli kratko pavzico z opisovanjem v knjigo obiskovalcev.

Ker smo to delikatno delo prepustili izkušenem lektorju Robiju, smo vsak za nasmešek dobili novo ime. Tako je Tomaž postal “lepi”, Jasno je okrstil za “miss”, mene pa je okronal z nazivom “bistri”. Tomaž je takoj popravil tudi njegovo ime in tako je Robi postal “jekleni”. Po kratkem fotografiranju in hranjenju naših novih pernatih prijateljic Kavk, smo jo po grebenu mahnili proti zahodu.

Naslednja destinacija, ki se nam je nasmihala je bil 2104 m visok Ostrv. Pot smo kar hitro nadaljevali po grebenu naprej preko 2124 m visokega Macesja in za njim 2079 m visokega Užnika, kjer sem sam izkoristil kratek postanek za malico. Razgled na grebenu in vrhovih je bil edinstven.

Sonce, iz meglenega morja, ki je zalival obe strani, in slovensko in avstrisko, pa so štrleli osamljeni vrhovi, in pa Tomaževa prijava, da je idealna svetloba za fotografiranje, je botrovalo našim foto seansam.

Pot naprej nas je vodila do “No name” vrha, katerega ime je kasneje Tomaž izvohal da je 2041 m visok Perilnik, in naprej vse do Tegorške ali “Teološke” gore, katere vrh je 2044 m visok. Tu pa smo si privoščili dalši počitek za malico kar vsi. Topel čaj, sladki in slain prigrizki, sončenje na toplem jesenskem soncu smo izkoristili do konca.

Za sestop pa smo jo mahnili kar po travnatem bregu naravnost navzdol, kjer smo že z vrha videli pot, ki nas bi pripeljala do našega jeklenega konjička. Ko smo sestopili z gore, nas je pri prej omenjeni poti, ki je kar naenkrat ni bilo, presenetil Tomažev “Šarmin” ki je nekajkrat preračunaval in iskal našo pot.

Njegovo preračunavanje se je obrestovalo po nekaj minutnem gobarskem pohodu skozi gozd, kjer smo naleteli na stezo.

Pot smo zaključili v Tržiču, kjer smo še na sončku zvrnili hladno pivo in predebatirali naš izlet. Bil je prelep dan in prav je bilo, da smo ga izkoristili za tak izlet.

Spisal Luka