udeleženca: Tomaž, Robert
trajanje: 4h 18min
višinska razlika: cca 1100 m
Mrko in občasno deževno vreme je tudi tokrat narekovalo dolžino izleta in število izletnikov. Precej rednih udeležencev naših hribovskih izletov je očitno iz “cukra” (da ne bo pomote niso “sladki k cukr”, usake kaplice dežja se bojijo “k da so iz cukra”). Pa sva jo z Šarotom sama “ucvrla”, toktat na Menino planino. Avto sva parkirala na velikem parkitišču v Gornjem Gradu, oprtala nahrbtnika in jo po poti mimo Semprimožnika mahnila navkreber.
Prvi postanek sva naredila 743 m visoko pri cerkvi Sv. Florjana, se odžejala ter malce zaskrbljeno opazovala oblačno nebo. Upala sva, da prideva domov suha.
Pot sva nadaljevala in preko “usranega klanca”, ki je bil tokrat zaradi predhodnjega dežja “vreden svojega imena”, na “Prag” in mimo “Kopalnice” proti vrhu. Približno 300 višinskih metrov pred vrhom sva “zabredla” v gosto meglo, kateri se je, ob prihodu izven gozda na travnik pridružil zelo močan veter. Počutila sva se kod dva bolida Formule ena v vetrovniku. “Dva čist nizka, ful široka, velik žreta, pa čist neuporabna. Ukol okroglinc (beri spojlerčkou) pa brije veter 100 na haur".
Enak občutek k mastercard - nepozabno.
Po cca. dvajsetih minutah testiranja “Meninskega vetrovnika” sva pred seboj zagledala kočo, v kateri sva pogrela prepihane kosti in primerjala dragocene podatke dobljene na prepihu.Če potrebujete informacijo kam in kako z mišicami in ocvirki v vetru, midva veva.
Odžejana, pogreta in sita sva se počasi odpravila v dolino. Prvi vetrovni del poti sva “naloudana” z podatki dobesedno preletela tako, da bi skoraj zgrešila pot v dolino čez Borovnico. V nadaljevanju je pot (razen nekaj zdrsov zaradi mokre podlage) minila brez posebnosti.
Nedeljo z izletom vred lahko opredelim kod dan brez posebnih presežkov, vendar pa vseeno mnogo kvalitetnejše preživet čas kod pa čas vseh “naših sralčkov” prekinkan doma ob peglanju kauča.
Spisal Robert
Ni komentarjev:
Objavite komentar