Seckauer Zinken 2397 m,
Mitterplankuppen 2110 m
Gorniška skupina PD Rašica
udeleženci: Janez, Srečko, Marjan, Marko, Tomaž, Matjaž
povprečna starost: 66 let, 2 meseca, 8 dni
trajanje: 8 ur 45 min
višinska razlika: 1430 m
dolžina: 16,4 km
Aprilska tura gorniške skupine nas je vodila na avstrijsko Štajersko, na vzhodni konec Nizkih Tur. Vzhodna soseda bolj čislanih Visokih Tur velja za gorovje z najštevilčnejšimi jezeri v vzhodnih Alpah.
Delijo se na štiri podskupine: največkrat smo obiskali Radstädter in Schladminger Tauern, kjer so najvišji vrhovi Nizkih Tur, Rottenmanner / Wölzer Tauern in Seckauer Tauern pa samo po enkrat.
Trško mestece Seckau, sicer najbolj znano po benediktinskem samostanu, je prvenstveno zaslužno za poimenovanje slednje gorske skupine, kakor tudi našega tokratnega cilja.
Najvišji vrh gorovja Sekavskih Tur je
Geierhaupt, ki smo ga obiskali pred slabim desetletjem, Seckauer Zinken v snežnih razmerah pa še ne. Kar dvakrat je bil že na spisku želja, a smo morali zaradi slabega vremena poiskati nadomestno turo,
v tretje pa nam je načrt le uspelo izpeljati. Uradno izhodišče je sicer pri gostilni Steinmühle, a se zapeljemo še kak kilometer naprej po asfaltni cesti.
Markirana pot nas sprva vodi po gozdnem kolovozu, nato pa zavije v sotesko pravljičnega potoka Zinkenbach, ki ga večkrat prečkamo s pomočjo spolzkih lesenih mostičkov.
Po dobri uri pri razcepu na nadmorski višini skoraj 1400 metrov zapustimo markirano pot in sledimo okroglim modrim turnosmučarskim oznakam.
Pod kočo Bernadi že lahko vidimo znameniti južni kuloar Südrinne, a nadaljujemo še naprej, zahodno proti glavnemu širokemu hrbtu, kjer poteka običajen zimski vzpon. Sprva hodimo po nezahtevnem brezpotnem travnatem terenu.
Pobočje je povsem kopno, saj so visoke aprilske temperature na prisojnem hrbtu pobrale ves sneg. Višje trave preidejo v skrotje, dosežemo tudi prve snežne flikice.
Pohlevna širna pobočja in gnil sneg ne predstavljajo nekih posebnih težav, zato tehnična oprema ostane v nahrbtniku. V dobrih snežnih razmerah je vrh prvovrsten in izjemno priljubljen turnosmučarski cilj. V slabih petih urah prispemo na širok, razgleden vrh.
Lepo vreme, ki ponuja širne razglede na zasnežene vrhove, izkoristimo za malico, obenem pa se že malo spogledujemo z varianto sestopa proti vzhodu na dvatisočak Hämmerkogel in dalje mimo jezera Goldlacke do jutranjega razcepa.
Po krajši izvidnici to idejo opustimo. Glavni razlog je bližnje strmo pobočje z mehko snežno odejo v sestopu in prav take razmere na ozkem grebenskem prečenju. K sreči imamo tokrat še tretjo možnost sestopa.
Ta poteka vmes med obema variantama in pripelje v znameniti kuloar Südrinne, ki smo ga opazovali že zjutraj med vzponom. Naredimo krajši ovinek in skočimo še na dvatisočak Mitterplankuppen. Kuloarja se lotimo vsak po svoje.
Polovica je ubrala sestop po sitnem kopnem granitnem brezpotju, druga polovica pa bolj elegantno in predvsem bolj udobno - direktno po zasneženem kuloarju, saj pete gojzarjev odlično zarežejo v mehak, predelan sneg.
V izteku se naše smeri združijo. Čaka nas le še dolg sestop po dolini do jutranjega izhodišča. Analizo ture pa smo kot običajno naredili čim bližje domu, tokrat je bila po dolgem času spet na vrsti picerija v Kranju.
Spisal Marjan
Fotografije Marjan
Fotografije Tomaž
Fotografije Matjaž
Fotografije Srečko
Sled poti
Ni komentarjev:
Objavite komentar