Bukov vrh, Pasja ravan, 26.6.2011

Bukov vrh 832 m
Pasja ravan 1120 m

udeleženci: Janja, Jix, Tomaž, Paz,  Robert
trajanje: 4 h 15 min
višinska razlika: cca 700 m


Zaradi včerajšnje napornejše ture na Zuc del Bor je bil danes na sporedu lažji izlet na Bukov vrh in Pasjo ravan. Standardni ekipi se je tokrat pridružila Janja v spremstvu „energijske bombe“ na štirih tacah v podobi nemškega boksarja.

Dobili smo se v lokalu na OMV-jevem bencinskem servisu v Škofji loki. Lokal pred katerim je naš kolesarski kamerad Dule pred leti postavil temelje novemu jeziku znanemu pod imenom „Zaletelščica“, pogovornem jeziku manjšega plemena na Hudoščkovi ulici.

Po popiti kavi na „krcati terasi“ lokala smo se odpravili proti vasi Poljane kjer smo na semaforju zavili levo za vas Hotovlja ter parkirali avtomobila. Na Bukov vrh nas je v senci gozda peljala lepa, ravno prav strma pot. Prijetno kramljanje pri vzpenjanju je prekinilo zvonjenje telefona. Družno ugotovimo, da zvoni iz Janjinega nahrbtnika, vendar zamahne z roko češ bo že. Predvidevam, da je bila ženska radovednost tista, ki jo je pripravila do tega, da preveri kdo jo je klical.

Ugotovi, da jo na meji z Hrvaško čaka sine z pretečeno osebno izkaznico, da mu prinese drug veljaven dokument. Hja, ni švoh. Blagor tebi, prvo v hribe, pol pa še na morje. Raje smo nehal zbadat, ji ni bilo smešno.

Pospešimo korak in v slabi uri uživamo v razgledih na Bukovem vrhu. Odžejani in okrepčani nadaljujemo pot na Pasjo ravan. Vrh našega drugega cilja je dolgo časa služil jugoslovanski vojski kod tankovski poligon, pri čemer so vrh hriba znižali za cca. deset metrov.

Na vrhu Psaje ravni smo do konca izpraznili nahrbtnike in se podali proti avtomobilom.

V vasi Poljane smo obiskali prijetno vaško krčmo, kjer smo ob pijači predebatirali današnji izlet, „pošinfli“ nekaj ljudi in dogodkov iz preteklega tedna, nato pa se podali eni domov, drugi pa na morje.

Spisal Robi


Zuc dal Bor, 25. 6. 2011

Bivak Bianchi 1712 m
Zuc dal Bor 2195 m

Gorniška skupina PD Rašica

udeleženci: Boštjan, Črt, Jovan, Matic, Nevenka, Radoš, Robert, Tomaž
trajanje: 7 h 55 min
višinska razlika: cca 1200m

Že dolgo smo zrli v osamelec v Karnijskih Alpah in brali opise poti, ki vodijo na vrh. Po začetnih zapletih z vremenom smo se na dan državnosti zbrali pod šentviškim zvonikom in ko je ura petkrat odbila, smo bili zbrani skoraj vsi, le Črta smo zbudili še v postelji.

Počasi smo se odpravili proti Kranjski gori in Trbižu ter naprej po Kanalski dolini, v Amaru pa smo zavili iz avtoceste in po ozki gorski cesti avto parkirali na 1155 m visokem izhodišču.

Sedaj smo se že dodobra prebudili v nov dan, zato smo se strumno podali po lepi mulatieri št. 428 proti bivaku Bianchi, kjer smo naredili prvi postanek, ter se ogledovali za nadaljevanje poti. Pot nas je vodila še krajši čas po št. 458, kmalu pa smo zavili na s poti in se začeli vzpenjati proti grebenu.

Strmina se je povečevala in kmalu se je bilo potrebno poprijeti tudi z rokami, vendar še vedno vse v mejah sprejemljivega. Na vrhu grebena nas je pričakal prečudovit razgled, ki je segal do Julijskih Alp na vzhodu ter Dolomitov na zahodu, proučevali pa smo tudi možnosti za uspešen BASE jump (prosti pad), saj je bil greben na vzhodu krepko podsekan.

Tudi grebenska pot Alta Via CAI Moggio nas ni pustila ravnodušne, saj nas je poleg razgleda izzivala tudi z zanimivimi prehodi in prečenjem strmih trav. Nastavljali smo se fotoaparatom kot petelinčki na gnoju in s pogledom iskali naš vrh. Kar naenkrat se je pred nami odkrila kupola in vsi smo prepoznali Zuc dal Bor, ki je ponosno stal kot turnc ob cerkvi.

Pri iskanju dostopa do sidrišča smo si pomagali z italijansko navezo, ki se je ravno spuščala z vrha. Ko smo prispeli do te točke, ni bilo več šale in je na sceno stopil Črt, prekaljeni gornik z alpinističnimi izkušnjami. Pripravil je varovanje ter se povzpel pod vrh, od koder je varoval posameznega gornika. Po treh urah hoje in pol, ter dobri uri plezanja 30 metrske stene smo osvojili vrh in si segli v roko.

Vreme ni bilo več zelo prijazno, zato smo se hitro fotografirali in se spustili po vrvi do sidrišča ter se zbrali na malici na začetku grebena. Bilo je nekaj negodovanja, saj sem želel hitro sestopiti do bivaka, skrbel pa me je sestop in vreme.

Sestop po grebenu in z njega je potekal tekoče in brez problemov in hitro smo dosegli bivak, kjer je bilo vseh nevarnosti konec. Razvila se je zanimiva debata o varnosti v gorah in najnovejših tehnikah varovanja, Črt je bil namreč med nami daleč najmlajši, vendar je iz njega govorila modrost starca.

Ob povratku v Slovenijo smo se tradicionalno ustavili še v gostilni pri Martinu, kjer smo izmenjali mnenja in se navduševali nad lepo turo. Preživeli smo lep dan v dobri družbi.

Spisal Boštjan




Planinski dom Hahlići, Obruč, 11.6.2011

Planinski dom Hahlići 1097 m
Obruč 1376 m

PD Rašica
udeleženci: Alja, Branko, Edo, Ida, Jana, Janez, Mirjana, Neja, Tomaž, Vinko
trajanje: 7 h 50 min
višinska razlika: cca 1160 m


Nestanovitno vreme povzroča težave tudi pri programih planinskih pohodov. Za avstrijsko Koroško je bilo za soboto napovedano deževje, zato  nismo odšli tja, ampak na nasprotno jugozahodno stran, na hrvaške Grobničke Alpe in njihov najvišji vrh Obruč 1376 m.

Ob šesti uri se nas je deset pohodnikov zbralo v Šentvidu. Z dvema avtomobiloma smo se odpeljali po avtocesti do Postojne, se ustavili na jutranji kavi ter nato po magistralni cesti skozi  Ilirsko Bistrico do mejnega prehoda Jelšane in našega izhodišča Podkilavac na višini 300 m. Po številnih lokalnih cestah z mnogimi odcepi nas je zelo uspešno vodila »blondinka« iz GPS.

Napotili smo se proti planinski koči Hahlići – 1097 m. Hodili smo dve uri in 45 minut, sprva navkreber po listnatem gozdu, pozneje pa po strmih travnatih planjavah. Odprl se nam je pogled na Grobničko polje z nekdanjim poznanim dirkališčem za motocikliste, na pogorje Učke nad Opatijo in seveda na morje. Ko smo premagali strmino, se je na ravnini prikazala koča in velika čreda konj, mlakuže z vodo in prvi del naše poti je bil zaključen.

V koči ni bilo veliko obiskovalcev. Zapletli smo se v prijeten klepet s štirimi Zagrebčani, ki so tukaj prespali. Pri prijazni oskrbnici smo za kosilo ob povratku naročili joto. Vzpon na vrh Obruča je bil zelo zanimiv, saj pelje steza večinoma po dolgem grebenu iz belega apnenca. Tudi ostali vrhovi v tem masivu so takšni, s travo poraščeni vrhovi se namreč zaključujejo z belo glavo.

Z vrha je bil še lepši razgled na morje, na polja in gorske masive, odprli pa so se tudi bližnja vrhova Trstenik in Fratar ter slovenski Snežnik 1796 m. Nekomu se je zahotelo povzpeti še na 50 minut oddaljeni Fratar 1353 m, katerega je že osvojila gorniška skupina v zimskih razmerah januarja 2006.

Skupina se je spet združila na obedu v planinski koči Hahlići. Jota je bila zelo dobra, žal pa malo »podhlajena«. Prijazna oskrbnica nas je na koncu presenetila in počastila z dobro kavo.

Na izhodišče smo se vrnili po drugi poti, najprej po travnatih pašnikih, nato skozi z grmičevjem porasel gozd. Bilo je polno suhih debel, ki jih je že obraslo grmovje. Očitno je nekoč divjal velik požar, ki je uničil obsežne površine tega pogorja.



Uspešno turo smo zaključili še s kratkim postankom za pijačo in si zaželeli srečno na naslednjem pohodu.

Spisal Janez