Zuc dal Bor, 25.6.2011

Bivak Bianchi 1712 m
Zuc dal Bor 2195 m

Gorniška skupina PD Rašica

udeleženci: Boštjan, Črt, Jovan, Matic, Nevenka, Radoš, Robert, Tomaž
trajanje: 7 h 55 min
višinska razlika: cca 1200m

Že dolgo smo zrli v osamelec v Karnijskih Alpah in brali opise poti, ki vodijo na vrh. Po začetnih zapletih z vremenom smo se na dan državnosti zbrali pod šentviškim zvonikom in ko je ura petkrat odbila, smo bili zbrani skoraj vsi, le Črta smo zbudili še v postelji.

Počasi smo se odpravili proti Kranjski gori in Trbižu ter naprej po Kanalski dolini, v Amaru pa smo zavili iz avtoceste in po ozki gorski cesti avto parkirali na 1155 m visokem izhodišču.

Sedaj smo se že dodobra prebudili v nov dan, zato smo se strumno podali po lepi mulatieri št. 428 proti bivaku Bianchi, kjer smo naredili prvi postanek, ter se ogledovali za nadaljevanje poti. Pot nas je vodila še krajši čas po št. 458, kmalu pa smo zavili na s poti in se začeli vzpenjati proti grebenu.

Strmina se je povečevala in kmalu se je bilo potrebno poprijeti tudi z rokami, vendar še vedno vse v mejah sprejemljivega. Na vrhu grebena nas je pričakal prečudovit razgled, ki je segal do Julijskih Alp na vzhodu ter Dolomitov na zahodu, proučevali pa smo tudi možnosti za uspešen BASE jump (prosti pad), saj je bil greben na vzhodu krepko podsekan.

Tudi grebenska pot Alta Via CAI Moggio nas ni pustila ravnodušne, saj nas je poleg razgleda izzivala tudi z zanimivimi prehodi in prečenjem strmih trav. Nastavljali smo se fotoaparatom kot petelinčki na gnoju in s pogledom iskali naš vrh. Kar naenkrat se je pred nami odkrila kupola in vsi smo prepoznali Zuc dal Bor, ki je ponosno stal kot turnc ob cerkvi.

Pri iskanju dostopa do sidrišča smo si pomagali z italijansko navezo, ki se je ravno spuščala z vrha. Ko smo prispeli do te točke, ni bilo več šale in je na sceno stopil Črt, prekaljeni gornik z alpinističnimi izkušnjami. Pripravil je varovanje ter se povzpel pod vrh, od koder je varoval posameznega gornika. Po treh urah hoje in pol, ter dobri uri plezanja 30 metrske stene smo osvojili vrh in si segli v roko.

Vreme ni bilo več zelo prijazno, zato smo se hitro fotografirali in se spustili po vrvi do sidrišča ter se zbrali na malici na začetku grebena. Bilo je nekaj negodovanja, saj sem želel hitro sestopiti do bivaka, skrbel pa me je sestop in vreme.

Sestop po grebenu in z njega je potekal tekoče in brez problemov in hitro smo dosegli bivak, kjer je bilo vseh nevarnosti konec. Razvila se je zanimiva debata o varnosti v gorah in najnovejših tehnikah varovanja, Črt je bil namreč med nami daleč najmlajši, vendar je iz njega govorila modrost starca.

Ob povratku v Slovenijo smo se tradicionalno ustavili še v gostilni pri Martinu, kjer smo izmenjali mnenja in se navduševali nad lepo turo. Preživeli smo lep dan v dobri družbi.

Spisal Boštjan



Ni komentarjev:

Objavite komentar