Škednjovec, Ogradi, 26.7.2020

Škednjovec 2.309 m,
Ogradi 2.087 m,

udeleženci: Sabina, Karmen, Andrej, Nataša, Marija, Gašper, Stojan, Melita, Marko, Vasja, Meta M., Meta P., Anja, Antonija, Klavdija, Tomaž, Jasna, Igor, Matjaž
trajanje: 10h 30min
višinska razlika: cca 1500 m
dolžina: 19,3 km

Gorniška skupina Rašica slovi med prekaljenimi gorniki po zelo zahtevnih turah, zlasti v tujih gorah. Kot priprava na Dolomite je tokrat organizirana tura na Škednjovec – zamišljeno je prečenje – in morda še kak vrh v bližini.

Po Miheliču je to fužinski odličnik in vzpon nanj prestižna bohinjska tura. Za divji, izzivalni, drzni dragulj v ogrlici krotkejših fužinskih gora sem pripravljena vstati zarana in dobrovoljno preslišati prijateljsko špikanje o (pre)zgodnji uri. Za odlično turo se potrudim! 
 
Zgodnji zbor pred Kavalom, obvezno prebujanje ob kavi v Bohinjski Bistrici, avtomatska zapornica nad Staro Fužino, asfaltirana ozka cesta z neštetimi ovinki, že zjutraj prenapolnjeno parkirišče in dolga vrsta avtov ob cesti pod planino Blato, redar, ki usmerja promet, vse nas dobro ogreje. 

Ko pa izstopimo iz avtov, nas zmrazi. Nadaljevanje je ugodno – ni hladno, vroče pa tudi ne, vreme dobro sodeluje, še oblaki ne spuščajo, čeprav popoldne že temnijo.
 
V prijetnem tempu hitro dosežemo lovsko kočo in planino Krstenico, spodaj po grdih vlakah, in se brez ustavljanja napotimo naprej po valoviti poti pod Stogi, z našim ostrim in grozečim ciljem visoko nad očmi. Čudni glasovi pred Jezerci, ki jim ne moremo določiti izvora, pripadajo kravam z zašiljenimi rogovi in pastirju. 

Prijazna punca nas spusti skozi ograjo in v kratkem zmotamo po dolini do konca. Po nemarkirani stezi in malo po svoje se med bujnimi travami in cvetjem povzpnemo na Mišeljski preval, kjer si oddahnemo, razgledamo proti severu in nadenemo varovalno opremo.
 
Nad prevalom se brezpotno vzpenjamo po širokem pobočju med travami, skalovjem, škrapljami, tu in tam blago poplezamo. Navdušujejo nas edinstveni, široki, večini neznani razgledi.

Najbolj pa smo očarani nad neskončnim številom planik, ki na gosto rastejo vsepovsod in v cvetu mladosti ponujajo na ogled svojo nežno in svežo lepoto. 

Fotografi padajo v trans in na kolena, da ujamejo najlepšo planiko, najlepši ali najbolj bujen šopek belih dlakastih cvetk. Toliko jih je, da se jim le s težavo izogibamo. Tomaž smeje pripomni, da je vse te cvetke posadil med ogledno turo. Izjemno vrtnarsko delo!
 
In nato vršni, skalnati del, zaradi katerega smo se podali sem. Na tri strani Škednjovca se grezijo prepadi, nad njimi se vleče ozek, izpostavljen greben in zlasti zahodni greben slovi po krušljivosti. Do sedla na drugi strani bomo strmo in izpostavljeno plezali. 

Začetek vzpona je štirka – vstopno, spodaj odsekano ploščo, pretapkamo in preplezamo po vseh štirih. Tudi navzgor do grebena, po strmem skalovju med dvema žlebovoma, gre enako previdno in le na štirikolesni pogon. Skala je kar solidna, oprimkov večinoma dovolj, le začetni del je zoprno krušljiv in pošteno pazimo, da ne sesujemo kamenja na spodnje kolege.
 
Sledimo si drug za drugim kot mravlje. Devetnajst nas je, prvi že dosežejo greben, ko zadnji še ne začnejo s plezanjem. In prvi so že na vrhu, ko zadnji šele plezajo na greben. Kako odlična bi bila približana fotografija recimo z Mišelj vrha!
 
Vzpon je dvojka, za planinca – nealpinista krepak zalogaj. Kljub opremi gre brez varovanja. V razpisu  je bilo navedeno, da gre za plezanje druge stopnje, torej se od vsakega udeleženca pričakuje, da je sposoben to preplezati.
 
Greben proti vrhu je pravi oddih, čeprav ni nedolžen. Na vrhu se glasno veselimo uspešnega vzpona in si čestitamo, adrenalin popusti, ob preobilici razgledov nazadnje pozabimo na skupinsko fotografijo.
 
Pol dela smo opravili, a samo pol. Ozki zahodni greben se kaže kot našpičena, neprehodna podrtija, sestavljena iz zlepljenih kamnov, ki komaj čakajo, da ob dotiku odgrmijo v prepad (planinska prijateljica bi jim rekla ''kamni to go''). 

Nadvse previdno se lotimo odbijajočega grebena, prehodi niso povsod razvidni, občutek nečvrstosti in nevarnosti je močno prisoten. Živci so napeti, spet plezamo štirko in skrbno pretehtamo vsak premik.  

Na sedlu je konec napetosti, nevarnost je za nami, oddahnemo si, udeleženci Dolomitov so opravili zahtevni test. Poseben hec si omisli sveži podmladek PD Rašica, ki ga danes sestavlja sedem Sneguljčic in en palček, vsi sedanji ali bivši Matičarji. Kot je videti, je odpadnikov Matice čedalje več. Slikanje začinimo z nekaj pikrimi komentarji in smehom. 

Melišča pod Škednjovcem so neprijetno groba, a jih hitro zmeljemo. Usmerimo se proti Lazovškemu prevalu, vijugamo gori-doli-naokoli med travami, skalovjem in cvetjem, pred nami so Ogradi, dodatni cilj. 

Skozi razpotegnjen izsekan prehod med rušjem (hvala!) in žleb ter čez skalovje smo hitro na vrhu. Tokrat se ne pozabimo fotografirati, ''najamemo'' enega od avstrijske dvojice, ki nam je zgledno sledila čez ves Škednjovec in do sem.

Na Ogradih se čez vse vršno pobočje razprostira bujna trava, milijon raznobarvnih cvetic in blago diši po koprcu. Kot bi stopili na rožni vrt!

Tako razkošje doživiš, če zadeneš pravi čas, in mi smo ga. Oči se vneto pasejo, fotografi so spet na kolenih, pa sploh ne samo ženske! Vse pobočje nas je polno, raznobarvne pike se spuščajo, ustavljajo, poklekajo, spuščajo…

Razprostremo se po Planini v Lazu, zgoraj na razpotju, pri izvirku, koči, v sirarni in pri prašičkih. Po zahtevni in lepi turi se nam nikamor ne mudi, ležerno zbiramo moči za vzpone na poti proti planini Blato. Še nikoli nisem opazila, kolikokrat se steza dvigne, preden se začne spuščati. 

Celoten sestop od Ogradov do Blata je drseč, zemlja je vlažna, podplati mastno zaliti, na kamenju presneto drsi. Saj moramo bolj paziti kot na Škednjovcu, da ne zdrsnemo! Nad planino gazimo po blatnih vlakah. Zaslužimo si dodaten postanek v Stari Fužini, potem pa res domov!

Hodimo, plezamo, počivamo, se razgledujemo in občudujemo približno deset ur in pol, pridelamo skupno kakih 1.500 višincev in približno 19.000 dolžincev. 

Na kratko: Škednjovec – zelo zahteven in adrenalinski, Ogradi – krasni, botanika – za čisto desetko, razgledi – širni, družba – sproščena, vreme – razumevajoče, tura skupno – bogata in odlična!

Spisala Jasna






Ojstrica, 15.7.2020

Mala Ojstrica 2.017m,
Ojstrica 2.350m,
Korošica 1.808m,
Vodotočnik 1.850m

PD Rašica
udeleženci: Vasja, Milena, Gašper, Ljuba, Franc, Milojka, Deja, Marko, Aleš, Gregor, Marjan
trajanje: 8h 20min
višinska razlika: cca. 1300 m
dolžina: cca. 15 km


Planiran izlet po letnem programu za julij je bila tokrat Škrlatica. Takoj za Očakom želja mnogih planincev, saj je druga najvišja gora v Sloveniji. Termin ture je bil namenoma izbran sredi tedna, šlo naj bi za nekakšen »športni dan«, nenazadnje smo v času dopustov in počitnic.

Velik argument je tudi gneča v Julijcih ob koncu tedna. Samo še vreme splaniramo, pa je. »Samo«. Če je še dva dni pred turo kazalo na kakšno pozno popoldansko ploho na severozahodu, se je dan zatem napoved samo še poslabševala.

Kljub zgodnjemu odhodu bi bilo preveč tvegano z večjo skupino riniti v dež že v dopoldanskem času. Nadomestna tura torej na vzhod. Izbrana je bila prav tako atraktivna Ojstrica.

Resda se z višino ne moreta primerjati, je pa zato Ojstrica zaradi vedute s Panoramske ceste zaželjen motiv vsakega fotografa. Tudi kar nekaj lepih markiranih poti gre na Ojstrico.

Verjetno prav zaradi vremena je bilo nekaj odpovedi, kljub temu pa se nas je 11 planincev zbralo na jutranji kavi v Kamniku. Tokratna ekipa je bila kar pestra, zelo mavrična. Od novincev, tudi prvič s PD Rašica, a prav gotovo ne zadnjič, do priložnostnih planincev in zbiralcev modnih gora.

V sončnem jutru smo zagrizli s Podvežaka mimo planine proti Korošici. V prijetni in sproščeni družbi, ter družbi obilnega planinskega cvetja, je čas hitro mineval.

Kot bi mignil smo bili na Sedelcu, kjer smo imeli nekoliko daljši odmor in se opremili s čeladami. Prav kmalu smo že stali na Mali Ojstrici z miniaturnim Aljaževim stolpom. Markirana pot je dalje speljana po levi, južni strani grebena. Je zahtevna, na nekaj mestih kar izpostavljena.

Čez skalne pragove smo previdno nadaljevali, maloštevilni klini so v pomoč le na najtežjih mestih. Kar veseli smo bili, da je bila pot suha, saj bi bila v mokrem še bolj zahtevna in nevarna za zdrs. Mimo obeh oken smo v okviru časovnice dosegli vrh.

Vreme je zdržalo, zato smo daljši odmor izkoristili za malico, razglede, žigosanje in seveda slikanje. Sestopili smo proti Korošici. V zgornjem delu je pot sitno gruščnata, spuščali smo se skrajno previdno. Ob pogorišču Kocbekovega doma so Celjani postavili oskrbovano zasilno zavetišče, odprto do konca avgusta.

Malo posedimo, poleg črede telic smo edini gostje. Vreme se drži, ni ravno blesteče, a se kljub temu odločimo za nadaljevanje proti jezeru Vodotočnik. Nekaj vzponov in spustov in v dobre pol ure smo pri jezeru, ki ima simpatično obliko srca. Sledil je spet vzpon na sedlo med Tolstim vrhom in Desko.

Ojstrica in ostali vrhovi so zaviti v temne oblake, tudi pametni telefoni kažejo rahel dež, sicer bolj proti severu.  Zato smo nadaljevanje proti Lastovcu pustili za kdaj drugič in sestopili proti poti za Podvežak. Do izhodišča nas je pospremilo še par kapljic dežja.

Gora pa za ta dan še ni bilo konec. Analizo ture smo imeli namreč v piceriji v Gori pri Komendi, kjer nas pričaka Martin z novim jeklenim konjičkom. Vtise z lepe ture smo mu pričarali s pomočjo fotografij. Po obilnem okrepčilu smo se opogumljeni za nove ture odpeljali proti Šentvid.

Spisal Marjan



Großvenediger, 12.7.2020

Johannishütte 2.121 m,
Defreggerhaus 2.963 m,
Großvenediger 3.666 m

udeleženci: Janez, Marjan, Leopold, Gašper, Stojan, Marko, Meta, Nevenka, Antonija, Klavdija, Tomaž, Igor, Matjaž
trajanje: 10 h 30 min
višinska razlika: cca 1.600 m
dolžina: 17,16 km


Prvotna cilja letošnje ledeniške ture sta bila štiritisočaka Weissmies (4.017 m) in Lagginhorn (4.010 m) nad dolino Sass v Švici. Zaradi korone smo ambicije zmanjšali in si omislili dvodnevno turo na tritisočak Großvenediger.

Ime Großvenediger izvira iz leta 1797 in v prevodu pomeni Veliki Benečan. Ime ima morda po beneških trgovcih, ki so potovali čez alpske prelaze. Obstajala je tudi že ovržena teorija, da naj bi se ob lepem vremenu z vrha videle 200 km oddaljene Benetke.

Najvišji vrh skupine Venediger in 5. najvišji vrh Avstrije (za vrhovi Veliki Klek oziroma Großglockner, Wildspitze, Weißkugel in Glocknerwand) je mejna gora med zveznima deželama Tirolska in Salzburg in s tem najvišja gora zvezne dežele Salzburg.

Slabo vreme v soboto je dvodnevno turo ogrozilo, Venedigertaxi pa je omogočil enodnevno. In tako smo šli. Že v petek smo naročili taksi za nedeljo ob 6:20 in se v  nedeljo ob 3h odpeljali iz Ljubljane.
Zapeljali smo se do Lienza in naprej do Matreja, kjer smo zavili v dolino Virgental. Kot naročeni, smo točno ob 6:20 parkirali pri gostilni Islitzer, kjer nas je čakal taksi. To je bil malo večji kombi, ki nas je odpeljal po za javni promet zaprti cesti, do parkirišča pred Johannishütte.

Na parkirišču smo oprtali težke nahrbtnike in začeli s turo. Po deželi svizcev smo hodili dobri dve uri, vse do koče Defregger. Nad kočo je svizce zamenjal sneg in kmalu smo prišli na rob ledenika,

Formirali smo ledeniške naveze, selektor je igral s postavitvijo 5-4-4. V daljavi pred nami smo na ledeniku videli vse polno drugih navez.

Vse so imele prednost pred nami, saj so, kljub slabemu vremenu v soboto, gorniki prihajali do koče Defregger in tam prespali.

Taksistka je prej med vožnjo povedala, da so v soboto do Johannishütte zvozili 80-90 ljudi. In vse te ljudi smo srečevali na poti po ledeniku, ko so se vračali z vrha.

Pravzaprav super, ker smo bili na vrhu sami. Manj super je bil veter, ki nas je hitro pregnal na izravnavo v zavetrju, malo pod vrhom. Razgledi niso bili idealni, nad nami sončno, vse naokoli pa oblaki na dobrih 3.000 m.

Prej idealne snežne razmere na ledeniku so bile ob povratku že rahlo manj idealne, zato smo izpustili stranska vrhova Hohes Aderl (3.506 m) in Rainerhorn (3.559 m). Mudilo se nam je tudi v kočo na pijačo, saj so bili kar trije najvišje do sedaj.

Tudi oblačnost se je med tem nekoliko razkadila in lahko smo občudovali bližnje in daljne vrhove. Lepo se je videl Dreiherenspitze, ki ga je gorniška skupina obiskala leta 2011, lanski Sass Rigais in Sekstenski Dolomiti.

V koči smo klicali taksi in se naročili za 17:30 in se točno takrat pojavili spodaj na parkirišču. Tokrat v dveh rundah sta nas taksistki odpeljali v dolino. Kot po Monte Sernio je bila na parkirišču tudi tokrat degustacija domačih pijač.

Še 3 ure vožnja domov nas je čakalo. Karavanke so bile tokrat, verjetno zaradi nedelje, brez gneče in tako smo ob 10h zvečer zaključili še eno lepo in dolgo turo.

Spisal Tomaž