Po Miheliču je to fužinski odličnik in vzpon nanj prestižna bohinjska tura. Za divji, izzivalni, drzni dragulj v ogrlici krotkejših fužinskih gora sem pripravljena vstati zarana in dobrovoljno preslišati prijateljsko špikanje o (pre)zgodnji uri. Za odlično turo se potrudim!
Zgodnji zbor pred Kavalom, obvezno prebujanje ob kavi v Bohinjski Bistrici, avtomatska zapornica nad Staro Fužino, asfaltirana ozka cesta z neštetimi ovinki, že zjutraj prenapolnjeno parkirišče in dolga vrsta avtov ob cesti pod planino Blato, redar, ki usmerja promet, vse nas dobro ogreje.
Ko pa izstopimo iz avtov, nas zmrazi. Nadaljevanje je ugodno – ni hladno, vroče pa tudi ne, vreme dobro sodeluje, še oblaki ne spuščajo, čeprav popoldne že temnijo.
V prijetnem tempu hitro dosežemo lovsko kočo in planino Krstenico, spodaj po grdih vlakah, in se brez ustavljanja napotimo naprej po valoviti poti pod Stogi, z našim ostrim in grozečim ciljem visoko nad očmi. Čudni glasovi pred Jezerci, ki jim ne moremo določiti izvora, pripadajo kravam z zašiljenimi rogovi in pastirju.
Prijazna punca nas spusti skozi ograjo in v kratkem zmotamo po dolini do konca. Po nemarkirani stezi in malo po svoje se med bujnimi travami in cvetjem povzpnemo na Mišeljski preval, kjer si oddahnemo, razgledamo proti severu in nadenemo varovalno opremo.
Nad prevalom se brezpotno vzpenjamo po širokem pobočju med travami, skalovjem, škrapljami, tu in tam blago poplezamo. Navdušujejo nas edinstveni, široki, večini neznani razgledi.
Najbolj pa smo očarani nad neskončnim številom planik, ki na gosto rastejo vsepovsod in v cvetu mladosti ponujajo na ogled svojo nežno in svežo lepoto.
Fotografi padajo v trans in na kolena, da ujamejo najlepšo planiko, najlepši ali najbolj bujen šopek belih dlakastih cvetk. Toliko jih je, da se jim le s težavo izogibamo. Tomaž smeje pripomni, da je vse te cvetke posadil med ogledno turo. Izjemno vrtnarsko delo!
In nato vršni, skalnati del, zaradi katerega smo se podali sem. Na tri strani Škednjovca se grezijo prepadi, nad njimi se vleče ozek, izpostavljen greben in zlasti zahodni greben slovi po krušljivosti. Do sedla na drugi strani bomo strmo in izpostavljeno plezali.
Začetek vzpona je štirka – vstopno, spodaj odsekano ploščo, pretapkamo in preplezamo po vseh štirih. Tudi navzgor do grebena, po strmem skalovju med dvema žlebovoma, gre enako previdno in le na štirikolesni pogon. Skala je kar solidna, oprimkov večinoma dovolj, le začetni del je zoprno krušljiv in pošteno pazimo, da ne sesujemo kamenja na spodnje kolege.
Sledimo si drug za drugim kot mravlje. Devetnajst nas je, prvi že dosežejo greben, ko zadnji še ne začnejo s plezanjem. In prvi so že na vrhu, ko zadnji šele plezajo na greben. Kako odlična bi bila približana fotografija recimo z Mišelj vrha!
Vzpon je dvojka, za planinca – nealpinista krepak zalogaj. Kljub opremi gre brez varovanja. V razpisu je bilo navedeno, da gre za plezanje druge stopnje, torej se od vsakega udeleženca pričakuje, da je sposoben to preplezati.
Greben proti vrhu je pravi oddih, čeprav ni nedolžen. Na vrhu se glasno veselimo uspešnega vzpona in si čestitamo, adrenalin popusti, ob preobilici razgledov nazadnje pozabimo na skupinsko fotografijo.
Pol dela smo opravili, a samo pol. Ozki zahodni greben se kaže kot našpičena, neprehodna podrtija, sestavljena iz zlepljenih kamnov, ki komaj čakajo, da ob dotiku odgrmijo v prepad (planinska prijateljica bi jim rekla ''kamni to go'').
Nadvse previdno se lotimo odbijajočega grebena, prehodi niso povsod razvidni, občutek nečvrstosti in nevarnosti je močno prisoten. Živci so napeti, spet plezamo štirko in skrbno pretehtamo vsak premik.
Na sedlu je konec napetosti, nevarnost je za nami, oddahnemo si, udeleženci Dolomitov so opravili zahtevni test. Poseben hec si omisli sveži podmladek PD Rašica, ki ga danes sestavlja sedem Sneguljčic in en palček, vsi sedanji ali bivši Matičarji. Kot je videti, je odpadnikov Matice čedalje več. Slikanje začinimo z nekaj pikrimi komentarji in smehom.
Melišča pod Škednjovcem so neprijetno groba, a jih hitro zmeljemo. Usmerimo se proti Lazovškemu prevalu, vijugamo gori-doli-naokoli med travami, skalovjem in cvetjem, pred nami so Ogradi, dodatni cilj.
Skozi razpotegnjen izsekan prehod med rušjem (hvala!) in žleb ter čez skalovje smo hitro na vrhu. Tokrat se ne pozabimo fotografirati, ''najamemo'' enega od avstrijske dvojice, ki nam je zgledno sledila čez ves Škednjovec in do sem.
Na Ogradih se čez vse vršno pobočje razprostira bujna trava, milijon raznobarvnih cvetic in blago diši po koprcu. Kot bi stopili na rožni vrt!
Tako razkošje doživiš, če zadeneš pravi čas, in mi smo ga. Oči se vneto pasejo, fotografi so spet na kolenih, pa sploh ne samo ženske! Vse pobočje nas je polno, raznobarvne pike se spuščajo, ustavljajo, poklekajo, spuščajo…
Razprostremo se po Planini v Lazu, zgoraj na razpotju, pri izvirku, koči, v sirarni in pri prašičkih. Po zahtevni in lepi turi se nam nikamor ne mudi, ležerno zbiramo moči za vzpone na poti proti planini Blato. Še nikoli nisem opazila, kolikokrat se steza dvigne, preden se začne spuščati.
Celoten sestop od Ogradov do Blata je drseč, zemlja je vlažna, podplati mastno zaliti, na kamenju presneto drsi. Saj moramo bolj paziti kot na Škednjovcu, da ne zdrsnemo! Nad planino gazimo po blatnih vlakah. Zaslužimo si dodaten postanek v Stari Fužini, potem pa res domov!
Hodimo, plezamo, počivamo, se razgledujemo in občudujemo približno deset ur in pol, pridelamo skupno kakih 1.500 višincev in približno 19.000 dolžincev.
Na kratko: Škednjovec – zelo zahteven in adrenalinski, Ogradi – krasni, botanika – za čisto desetko, razgledi – širni, družba – sproščena, vreme – razumevajoče, tura skupno – bogata in odlična!
Spisala Jasna
Ni komentarjev:
Objavite komentar