Mala Ojstrica 2.017m,
Ojstrica 2.350m,
Korošica 1.808m,
Vodotočnik 1.850m
PD Rašica
udeleženci: Vasja, Milena, Gašper, Ljuba, Franc, Milojka, Deja, Marko, Aleš, Gregor, Marjan
trajanje: 8h 20min
višinska razlika: cca. 1300 m
dolžina: cca. 15 km
Planiran izlet po letnem programu za julij je bila tokrat Škrlatica. Takoj za Očakom želja mnogih planincev, saj je druga najvišja gora v Sloveniji. Termin ture je bil namenoma izbran sredi tedna, šlo naj bi za nekakšen »športni dan«, nenazadnje smo v času dopustov in počitnic.
Velik argument je tudi gneča v Julijcih ob koncu tedna. Samo še vreme splaniramo, pa je. »Samo«. Če je še dva dni pred turo kazalo na kakšno pozno popoldansko ploho na severozahodu, se je dan zatem napoved samo še poslabševala.
Kljub zgodnjemu odhodu bi bilo preveč tvegano z večjo skupino riniti v dež že v dopoldanskem času. Nadomestna tura torej na vzhod. Izbrana je bila prav tako atraktivna Ojstrica.
Resda se z višino ne moreta primerjati, je pa zato Ojstrica zaradi vedute s Panoramske ceste zaželjen motiv vsakega fotografa. Tudi kar nekaj lepih markiranih poti gre na Ojstrico.
Verjetno prav zaradi vremena je bilo nekaj odpovedi, kljub temu pa se nas je 11 planincev zbralo na jutranji kavi v Kamniku. Tokratna ekipa je bila kar pestra, zelo mavrična. Od novincev, tudi prvič s PD Rašica, a prav gotovo ne zadnjič, do priložnostnih planincev in zbiralcev modnih gora.
V sončnem jutru smo zagrizli s Podvežaka mimo planine proti Korošici. V prijetni in sproščeni družbi, ter družbi obilnega planinskega cvetja, je čas hitro mineval.
Kot bi mignil smo bili na Sedelcu, kjer smo imeli nekoliko daljši odmor in se opremili s čeladami. Prav kmalu smo že stali na Mali Ojstrici z miniaturnim Aljaževim stolpom. Markirana pot je dalje speljana po levi, južni strani grebena. Je zahtevna, na nekaj mestih kar izpostavljena.
Čez skalne pragove smo previdno nadaljevali, maloštevilni klini so v pomoč le na najtežjih mestih. Kar veseli smo bili, da je bila pot suha, saj bi bila v mokrem še bolj zahtevna in nevarna za zdrs. Mimo obeh oken smo v okviru časovnice dosegli vrh.
Vreme je zdržalo, zato smo daljši odmor izkoristili za malico, razglede, žigosanje in seveda slikanje. Sestopili smo proti Korošici. V zgornjem delu je pot sitno gruščnata, spuščali smo se skrajno previdno. Ob pogorišču Kocbekovega doma so Celjani postavili oskrbovano zasilno zavetišče, odprto do konca avgusta.
Malo posedimo, poleg črede telic smo edini gostje. Vreme se drži, ni ravno blesteče, a se kljub temu odločimo za nadaljevanje proti jezeru Vodotočnik. Nekaj vzponov in spustov in v dobre pol ure smo pri jezeru, ki ima simpatično obliko srca. Sledil je spet vzpon na sedlo med Tolstim vrhom in Desko.
Ojstrica in ostali vrhovi so zaviti v temne oblake, tudi pametni telefoni kažejo rahel dež, sicer bolj proti severu. Zato smo nadaljevanje proti Lastovcu pustili za kdaj drugič in sestopili proti poti za Podvežak. Do izhodišča nas je pospremilo še par kapljic dežja.
Gora pa za ta dan še ni bilo konec. Analizo ture smo imeli namreč v piceriji v Gori pri Komendi, kjer nas pričaka Martin z novim jeklenim konjičkom. Vtise z lepe ture smo mu pričarali s pomočjo fotografij. Po obilnem okrepčilu smo se opogumljeni za nove ture odpeljali proti Šentvid.
Spisal Marjan
Ni komentarjev:
Objavite komentar