Großvenediger, 12.7.2020

Johannishütte 2.121 m,
Defreggerhaus 2.963 m,
Großvenediger 3.666 m

udeleženci: Janez, Marjan, Leopold, Gašper, Stojan, Marko, Meta, Nevenka, Antonija, Klavdija, Tomaž, Igor, Matjaž
trajanje: 10 h 30 min
višinska razlika: cca 1.600 m
dolžina: 17,16 km


Prvotna cilja letošnje ledeniške ture sta bila štiritisočaka Weissmies (4.017 m) in Lagginhorn (4.010 m) nad dolino Sass v Švici. Zaradi korone smo ambicije zmanjšali in si omislili dvodnevno turo na tritisočak Großvenediger.

Ime Großvenediger izvira iz leta 1797 in v prevodu pomeni Veliki Benečan. Ime ima morda po beneških trgovcih, ki so potovali čez alpske prelaze. Obstajala je tudi že ovržena teorija, da naj bi se ob lepem vremenu z vrha videle 200 km oddaljene Benetke.

Najvišji vrh skupine Venediger in 5. najvišji vrh Avstrije (za vrhovi Veliki Klek oziroma Großglockner, Wildspitze, Weißkugel in Glocknerwand) je mejna gora med zveznima deželama Tirolska in Salzburg in s tem najvišja gora zvezne dežele Salzburg.

Slabo vreme v soboto je dvodnevno turo ogrozilo, Venedigertaxi pa je omogočil enodnevno. In tako smo šli. Že v petek smo naročili taksi za nedeljo ob 6:20 in se v  nedeljo ob 3h odpeljali iz Ljubljane.
Zapeljali smo se do Lienza in naprej do Matreja, kjer smo zavili v dolino Virgental. Kot naročeni smo točno ob 6:20 parkirali pri gostilni Islitzer, kjer nas je čakal taksi. To je bil malo večji kombi, ki nas je odpeljal po za javni promet zaprti cesti, do parkirišča pred Johannishütte.

Na parkirišču smo oprtali težke nahrbtnike in začeli s turo. Po deželi svizcev smo hodili dobri dve uri, vse do koče Defregger. Nad kočo je svizce zamenjal sneg in kmalu smo prišli na rob ledenika,.

Formirali smo ledeniške naveze, selektor je igral s postavitvijo 5-4-4. V daljavi pred nami smo na ledeniku videli vse polno navez.

Vse so imele prednost pred nami, saj so, kljub slabemu vremenu v soboto, gorniki prihajali do koče Defregger in tam prespali.

Taksistka je prej med vožnjko povedala, da so v soboto do Johannishütte zvozili 80-90 ljudi. In vse te ljudi smo srečevali na poti po ledeniku, ko so se vračali z vrha.

Pravzaprav super, ker smo bili na vrhu sami. Manj super je bil veter, ki nas je hitro pregnal na izravnavo v zavetrju, malo pod vrhom. Razgledi niso bili idealni, nad nami sončno, vse naokoli pa oblaki na dobrih 3.000 m.

Prej idealne snežne razmere na ledeniku so bile ob povratku že rahlo manj idealne, zato smo izpustili stranska vrhova Hohes Aderl (3.506 m) in Rainerhorn (3.559 m). Mudilo se nam je tudi v kočo na pijačo, saj so bili kar trije najvišje do sedaj.

Tudi oblačnost se je med tem nekoliko razkadila in lahko smo občudovali bližnje in daljne vrhove. Lepo se je videl Dreiherenspitze, ki ga je gorniška skupina obiskala leta 2011, lanski Sass Rigais in Sekstenski Dolomiti.

V koči smo klicali taksi in se naročili za 17:30 in se točno takrat pojavili spodaj na parkirišču. Tokrat v dveh rundah sta nas taksistki odpeljali v dolino. Kot po Monte Sernio je bila na parkirišču tudi tokrat degustacija domačih pijač.

Še 3 ure vožnja domov nas je čakalo. Karavanke so bile tokrat, verjetno zaradi nedelje, brez gneče in tako smo ob 10h zvečer zaključili še eno lepo in dolgo turo.

Spisal Tomaž



 

1 komentar: