Bohinca / Cima Mogenza Piccola, 19.11.2022

Bohinca / Cima Mogenza Piccola 1946 m

Gorniška skupina PD Rašica
udeleženci: Janez, Srečko, Marjan, Maks, Gašper, Roman, Andreja, Milena, Katja, Anka, Klavdija, Tomaž, Matjaž, Jože
trajanje: 6 h 45 min
višinska razlika: 1000 m
dolžina: 10,4 km


Ker nam je v septembru odpadla tudi druga tura gorniške skupine, dvodnevna tura na Rofan, po ferati 5-ih vrhov, smo v novembru izvedli še to nadomeščanje. Originalna tura v teh razmerah spet ni bila možna, zato smo odšli na enodnevno turo v Zahodne Julijce.

Izbrana je bila Bohinca, osamljena gora v Kaninskem pogorju. Nahaja se severno od glavnega grebena pogorja, visoko nad Jezersko dolino. Zaradi izpostavljene lege velja za prvovrsten razglednik, čeprav je deležna malo obiska.

Zbrali smo se ob 5h pred društvom in se odpeljali do OMV Radovljica na jutranjo kavo. Nadaljevali smo do Kranjske gore in Rateč, ter v Trbižu zavili v Jezersko dolino. Mimo Rabeljskega jezera smo se zapeljali do parkirišča pri mostu in tu parkirali.

Turo smo začeli na širokem prodišču po katerem smo prišli na južno stran in v gozdu začeli z vzponom. Kmalu smo prišli do razpotja poti, levo je šla pot 653 na Jerebico, mi pa smo nadaljevali po poti 654. V ključih smo se zložno vzpenjali čez gozd. 

Vejevje je kazilo fotografske kompozicije za slikanje Rabeljskega jezera in Viševe skupine, a višje se je drevje umaknilo in imeli smo lepe motive.

Svet je postal skalnat in zakrasel, ko smo prišli do avstrijskih položajev iz prve svetovne vojne. Med kavernami se skriva tudi speleološki bivak Daniele Bertolutti. Kmalu smo prišli na neizraziti prevali Jama / Sella Jama (1780 m), kjer je tudi ostanek bunkerja.

Odprl se nam je na greben od Rombona proti zahodu. Vrh Ribežnov, Črnelski špici in Hudi Vršič so bili poprhani s snegom, naše nadaljevanje poti na severu pa je bilo na srečo kopno.

Kmalu je sledilo najtežje mesto ture, 5-metrski skalni prag II. težavnostne stopnje. Ker nas je bilo veliko smo tu za vsak slučaj v pomoč namestili vrv. 

V nadaljevanju težavnost ne presega I. težavnostne stopnje, so se pa tudi začele pojavljati manjše zaplate snega, kar je v kombinaciji s precejšnjo izpostavljenostjo terjalo veliko previdnost.

Vmes obidemo številne ostanke kavern, zidov in v skalo zabitih klinov, ki so ostanki tovorne žičnice, s pomočjo katere so oskrbovali vojake na vrhu.

Po slabih 4-ih urah smo prišli na vrh Bohince. Bohinca je res prvovrsten razglednik, predvsem po Julijskih Alpah, čez dolino Reklanico pa tudi po Karnijcih in Dolomitih.

Pol ure smo si vzeli za uživanje v razgledih in nato sestopili po poti pristopa. Do prevala Jama smo sestopali zelo previdno. Nižje pa precej ekspresno in prej kot v sedmih urah smo končali s turo.

Na analizi ture smo se ustavili v gostilni Gala In v Lescah in nato prišli domov še podnevi, kar je za nas silna redkost.

Spisal Tomaž

 

 

 

Osojščica / Gerlitzen, 12.11.2022

Pöllingerhütte 1656 m,
Osojščica / Gerlitzen 1911 m

PD Rašica
udeleženci: Kaja, Ela, Janez, Ema, Marija, Marko, Bogdan, Laura, Blažka, Nina, Ksenja, Črt, Maša, Manca, Helena, Cilka, Tia, Robi, Tomaž, Miro, Branko, Ivan
trajanje: 4h 30min
višinska razlika: 700 m
dolžina: 12,9 km

Vodniška skupina PD Rašica je za martinovo soboto pripravila pohod, na katerega je povabila tudi študente ljubljanske univerze, in sicer na koroško Osojščico – Gerlitzen. Odzvalo se je precej deklet in en fant, tako da je bil za prevoz potreben kar majhen avtobus.

Odpeljali smo se zjutraj ob sedmih, kar je obetalo, da tura ne bo prav dolga. Pot nas je vodila skozi Karavanški predor do Beljaka, kjer smo zapustili avtocesto. 

Po severni strani Osojskega jezera smo se zapeljali do vasi Bodensdorf in se odcepili na gorsko cesto, ki pelje navzgor po južni strani pobočja. Cesta je ozka in šofer je moral biti kar previden pri srečevanju. V približno pol ure smo prišli do parkirišča na višini 1400 m. 

Vsaj polovica prostora je bila zalita z vodo, kar pove, da je bilo v  minulih dneh precej padavin. Pohod smo začeli po travnatem smučišču, mimo spodnje postaje najbolj vzhodne žičnice, kar strmo navzgor. 

Kmalu pa smo prišli na cesto, kjer ni več strmine, malo gor in malo dol, na višini pa kaj posebnega nismo pridobili. Hodili smo po gozdu, potem preko jase z vikend hišicami in potem preko potoka z lesenim mostičkom. 

Naprej pa po cesti do naslednjega smučišča in  spodnje postaje s kočo Pöllingerhütte. Koča je zaprta, klopce pred njo pa nudijo prav udoben počitek. Odprl se je pogled proti jugu, v bližini Dobrač, naš Mangart in Julijske Alpe. 

Po uri hoje smo bili še vedno na 1600 m. Usmerili smo se proti zahodu, in prišli do širokega grebena na jugozahodni strani gore. Tu pa se je začela prava gorska pot proti vrhu. 

Vijugali smo po serpentinah ob smučišču in po njem vse do asfaltne ceste, ki pripelje prav na vrh Osojščice –  Gerlitzen 1911 m. Pobočje gore je prepredeno s cestami in potmi in je treba zelo paziti, katero izbrati. 

V takem primeru navigacija rešuje odločitve. Naš vodnik se v tem dobro znajde. Za pot s postanki vred smo porabili dve uri in 15 minut. Na vrhu smo napravili dolg odmor za okrepčilo in razglede, predvsem na omenjeni Dobrač, Mangart, na vse Julijce s Triglavom in tudi Karavanke, spodaj pa na Osojsko jezero. 

Osojščica ima zelo širok kopast vrh, kamor pripeljejo žičnice in gondole s petih strani. Tu je hotel, koča, montažni okrogli gostinski objekt, razgledni oder, observatorij in še druge zgradbe, nekatere še gradijo. 

Osojščica ima zaledje treh dolin in z Beljakom in Celovcem, ki prihajajo na smučišča, zato  je v sezoni kar precejšna gneča. Za povratek smo izbrali krajšo direktno traso proti našemu izhodišču. Sprva pa smučišču, potem po serpentinah navzdol do “azijskega kamnitega vrta”.
Na kamniti plošči je zapisano, da je bil vrt postavljen v spomin na žrtve potresa leta 2008. Istočasno so potekale olimpijske igre v Pekingu. Kamni v vrtu so pripeljani iz gore Lotse. Gora predstavlja pogled ptice iz višave, spoznava spočetje narave in nova obzorja, ki naj jih dopolnjujejo ljudje s spoštljivim delom za planet.  
 
Potem smo šli po gozdni stezi ponovno do smučišča in po njem do parkirišča. Hodili smo 1 uro in 15 minut. Pot je bila zanimiva, še posebno razgled z vrha Osojščice. Analizo ture smo imeli pri Gorencu na Zlatem polju v Kranju.

Spisal: Janez 

Fotografije

Relive


Crete di Gleris, 6.11.2022

Cima della Pecora 1883 m,
Cima del Muini (Cima Ninni) 1930 m,
Cima di Mezzo 2029 m

Gorniška skupina PD Rašica
udeleženci: Karmen, Janez, Srečko, Maks, Gašper, Silvo, Marko, Andreja, Katja, Lili, Klavdija, Tomaž, Deja, Stane, Igor, Matjaž, Edo, Martina
trajanje: 8 h 55 min
višinska razlika: 1200 m
dolžina: 13,7 km


Namesto septembrske ture na Große Sandspitze smo se novembra odpravili na nadomestno turo na Crete di Gleris. Nadomestna je bila tudi jutranja kava, saj smo pri Dawitu v Žabnicah na koncu Trbiža izviseli, ker lokal obnavljajo.

Na srečo je v Žabnicah še en lokal, pekarna in slaščičarna Alsido, ki se odpira ob pol sedmih in tako nismo ostali brez jutranje kave. Nadaljevali smo po stari cesti to Tablje. V kraju Frattis smo zavili na makadamsko cesto, a kmalu smo naleteli na tablo, ki prepoveduje promet in tu smo parkirali.

Tako smo takoj na startu izgubili pol ure. Toliko časa smo namreč pešačili do parkirišča, kjer smo parkirali 10 let nazaj na turi na Monte Chiavals.

Cesti smo sledili do višine 1200 m, kjer markirana pot številka 430 zavije v gozd, kjer se strmo dviga proti jugu. Višje teren postane bolj gruščnat in kmalu smo bili v grapi, ki pelje na sedlo Pecora.

Na sedlu smo najprej zavili proti zahodu na prvi vrh, Cima della Pecora. Lepo in izpostavljeno poplezavanje se konča na vrhu na katerega vrh smo morali v izmenah, ker je prostora le za nekaj ljudi.

Po vrnitvi na sedlo Pecora smo nadaljevali proti naslednjem vrhu Cima di Mezzo. Na poti na vrh je najtežji del celotne ture, krajši kamin težavnosti II+. Slabe tri ure smo potrebovali do Cime del Muini.

Kar je veliko glede na to, da so naši kolegi leta 2015 rabili 4 ure do zadnjega vrha, Monte Chiavalsa. A njih je bilo 5, nas pa 18. Nadaljevali smo naprej in v uživaškem poplezavanju dosegli Cima di Mezzo.

Sledil je spust  na sedlo Forcella della Forame, ki je pri 18 udeležencih trajal zelo dolgo. In treba se je bilo odločiti. Ali tvegati, da nas v tem kratkem dnevu ujame tema, ali pa skrajšati turo s spustom s sedlo Forcella della Forame po severni grapi.

In padla je odločitev za grapo. Tudi grapa ni bila trivialna, na trenutke je bila prav adrenalinska s kar nekaj mesti II. težavnostne stopnje. Pot je vse čas označena z rdečimi pikami in nižje vodi iz grape kjer pa se pike kmalu izgubijo.

Malo smo se lovili in iskali pot v rušju. Ta je ves čas bila, si pa hitro zašel v kakšen slep rokav. Na koncu je bilo treba najti še prehod čez skalno stopnjo in znašli smo se na cesti, nekoliko višje kot se od nje odcepi pot 430.

Po cesti smo se spustili nazaj do kombijev do katerih smo prišli ob izteku dneva. Vprašanje je, kako bi se nam izšlo, če bi nadaljevali na Monte Chiavals. Tura bi najverjetneje trajala kaki dve uri več. Ker nas je bilo 18 smo imeli še en problem.

S tako veliko skupino je težko dobiti prostor v gostilni. Pa smo šli poskusit na Zelence, preden sploh kličemo kam drugam. Imeli smo srečo in naleteli na skoraj prazno gostilno, ki smo jo mi napolnili.

Spisal Tomaž

Fotografije Tomaž 

Fotografije Matjaž

Fotografije Srečko

Relive