Pöllingerhütte 1656 m,
Osojščica / Gerlitzen 1911 m
PD Rašica
udeleženci: Kaja, Ela, Janez, Ema, Milena, Marko, Bogdan, Laura, Blažka, Nina, Ksenja, Črt, Maša, Manca, Helena, Cilka, Tia, Robi, Tomaž, Miro, Branko, Ivan
trajanje: 4h 30min
višinska razlika: 700 m
dolžina: 12,9 km
Vodniška skupina PD Rašica je za martinovo soboto pripravila pohod, na katerega je povabila tudi študente ljubljanske univerze, in sicer na koroško Osojščico – Gerlitzen. Odzvalo se je precej deklet in en fant, tako da je bil za prevoz potreben kar majhen avtobus.
Odpeljali smo se zjutraj ob sedmih, kar je obetalo, da tura ne bo prav dolga. Pot nas je vodila skozi Karavanški predor do Beljaka, kjer smo zapustili avtocesto.
Po severni strani Osojskega jezera smo se zapeljali do vasi Bodensdorf in se odcepili na gorsko cesto, ki pelje navzgor po južni strani pobočja. Cesta je ozka in šofer je moral biti kar previden pri srečevanju. V približno pol ure smo prišli do parkirišča na višini 1400 m.
Vsaj polovica prostora je bila zalita z vodo, kar pove, da je bilo v minulih dneh precej padavin. Pohod smo začeli po travnatem smučišču, mimo spodnje postaje najbolj vzhodne žičnice, kar strmo navzgor.
Kmalu pa smo prišli na cesto, kjer ni več strmine, malo gor in malo dol, na višini pa kaj posebnega nismo pridobili. Hodili smo po gozdu, potem preko jase z vikend hišicami in potem preko potoka z lesenim mostičkom.
Naprej pa po cesti do naslednjega smučišča in spodnje postaje s kočo Pöllingerhütte. Koča je zaprta, klopce pred njo pa nudijo prav udoben počitek. Odprl se je pogled proti jugu, v bližini Dobrač, naš Mangart in Julijske Alpe.
Po uri hoje smo bili še vedno na 1600 m. Usmerili smo se proti zahodu, in prišli do širokega grebena na jugozahodni strani gore. Tu pa se je začela prava gorska pot proti vrhu.
Vijugali smo po serpentinah ob smučišču in po njem vse do asfaltne ceste, ki pripelje prav na vrh Osojščice – Gerlitzen 1911 m. Pobočje gore je prepredeno s cestami in potmi in je treba zelo paziti, katero izbrati.
V takem primeru navigacija rešuje odločitve. Naš vodnik se v tem dobro znajde. Za pot s postanki vred smo porabili dve uri in 15 minut. Na vrhu smo napravili dolg odmor za okrepčilo in razglede, predvsem na omenjeni Dobrač, Mangart, na vse Julijce s Triglavom in tudi Karavanke, spodaj pa na Osojsko jezero.
Osojščica ima zelo širok kopast vrh, kamor pripeljejo žičnice in gondole s petih strani. Tu je hotel, koča, montažni okrogli gostinski objekt, razgledni oder, observatorij in še druge zgradbe, nekatere še gradijo.
Osojščica ima zaledje treh dolin in z Beljakom in Celovcem, ki prihajajo na smučišča, zato je v sezoni kar precejšna gneča. Za povratek smo izbrali krajšo direktno traso proti našemu izhodišču. Sprva pa smučišču, potem po serpentinah navzdol do “azijskega kamnitega vrta”.
Na kamniti plošči je zapisano, da je bil vrt postavljen v spomin na žrtve potresa leta 2008. Istočasno so potekale olimpijske igre v Pekingu. Kamni v vrtu so pripeljani iz gore Lotse. Gora predstavlja pogled ptice iz višave, spoznava spočetje narave in nova obzorja, ki naj jih dopolnjujejo ljudje s spoštljivim delom za planet.
Potem smo šli po gozdni stezi ponovno do smučišča in po njem do parkirišča. Hodili smo 1 uro in 15 minut. Pot je bila zanimiva, še posebno razgled z vrha Osojščice. Analizo ture smo imeli pri Gorencu na Zlatem polju v Kranju.
Spisal: Janez
Fotografije
Relive
Ni komentarjev:
Objavite komentar