Cima della Pecora 1883 m,
Cima del Muini (Cima Ninni) 1930 m,
Cima di Mezzo 2029 m
Gorniška skupina PD Rašica
udeleženci: Karmen, Janez, Srečko, Maks, Gašper, Silvo, Marko, Andreja, Katja, Lili, Klavdija, Tomaž, Deja, Stane, Igor, Matjaž, Edo, Martina
trajanje: 8 h 55 min
višinska razlika: 1200 m
dolžina: 13,7 km
Namesto septembrske ture na Große Sandspitze smo se novembra odpravili na nadomestno turo na Crete di Gleris. Nadomestna je bila tudi jutranja kava, saj smo pri Dawitu v Žabnicah na koncu Trbiža izviseli, ker lokal obnavljajo.
Na srečo je v Žabnicah še en lokal, pekarna in slaščičarna Alsido, ki se odpira ob pol sedmih in tako nismo ostali brez jutranje kave. Nadaljevali smo po stari cesti to Tablje. V kraju Frattis smo zavili na makadamsko cesto, a kmalu smo naleteli na tablo, ki prepoveduje promet in tu smo parkirali.
Tako smo takoj na startu izgubili pol ure. Toliko časa smo namreč pešačili do parkirišča,
kjer smo parkirali 10 let nazaj na turi na Monte Chiavals.
Cesti smo sledili do višine 1200 m, kjer markirana pot številka 430 zavije v gozd, kjer se strmo dviga proti jugu. Višje teren postane bolj gruščnat in kmalu smo bili v grapi, ki pelje na sedlo Pecora.
Na sedlu smo najprej zavili proti zahodu na prvi vrh, Cima della Pecora. Lepo in izpostavljeno poplezavanje se konča na vrhu na katerega vrh smo morali v izmenah, ker je prostora le za nekaj ljudi.
Po vrnitvi na sedlo Pecora smo nadaljevali proti naslednjem vrhu Cima di Mezzo. Na poti na vrh je najtežji del celotne ture, krajši kamin težavnosti II+. Slabe tri ure smo potrebovali do Cime del Muini.
Kar je veliko glede na to,
da so naši kolegi leta 2015 rabili 4 ure do zadnjega vrha, Monte Chiavalsa. A njih je bilo 5, nas pa 18. Nadaljevali smo naprej in v uživaškem poplezavanju dosegli Cima di Mezzo.
Sledil je spust na sedlo Forcella della Forame, ki je pri 18 udeležencih trajal zelo dolgo. In treba se je bilo odločiti. Ali tvegati, da nas v tem kratkem dnevu ujame tema, ali pa skrajšati turo s spustom s sedlo Forcella della Forame po severni grapi.
In padla je odločitev za grapo. Tudi grapa ni bila trivialna, na trenutke je bila prav adrenalinska s kar nekaj mesti II. težavnostne stopnje. Pot je vse čas označena z rdečimi pikami in nižje vodi iz grape kjer pa se pike kmalu izgubijo.
Malo smo se lovili in iskali pot v rušju. Ta je ves čas bila, si pa hitro zašel v kakšen slep rokav. Na koncu je bilo treba najti še prehod čez skalno stopnjo in znašli smo se na cesti, nekoliko višje kot se od nje odcepi pot 430.
Po cesti smo se spustili nazaj do kombijev do katerih smo prišli ob izteku dneva. Vprašanje je, kako bi se nam izšlo, če bi nadaljevali na Monte Chiavals. Tura bi najverjetneje trajala kaki dve uri več. Ker nas je bilo 18 smo imeli še en problem.
S tako veliko skupino je težko dobiti prostor v gostilni. Pa smo šli poskusit na Zelence, preden sploh kličemo kam drugam. Imeli smo srečo in naleteli na skoraj prazno gostilno, ki smo jo mi napolnili.
Spisal Tomaž
Fotografije Tomaž
Fotografije Matjaž
Fotografije Srečko
Relive
Ni komentarjev:
Objavite komentar