Gorniška skupina PD Rašica
udeleženci: Milena, Matjaž, Gašper, Anka, Marko, Tomaž, Antonija, Stojan, Nataša, Deja, Stane, Jana, Marjan G., Katja, Nevenka, Marjan P., Klavdija, Sandi
1. dan
Punta Sascaga 2.136 m,
Vetta delle Buse 2.152 m,
Punta Telegrafo 2.200 m,
Punta Pettorina 2.192 m,
trajanje: 8 h
višinska razlika: 1.000 m
dolžina: 16 km
Že nekaj let je tlela želja obiskati gore v okolici Gardskega jezera. Večinoma se največje italijansko jezero omenja v povezavi z znanim zabaviščnim parkom, a vendarle je obala jezera z bližnjo okolico predvsem prvovrstna turistična atrakcija.
Ko se poletna gneča umiri in popusti vročina, postanejo okoliške gore v bližnji in daljni okolici Gardskega jezera zanimivi planinski cilji. Jezerska okolica pa ni samo gorniški eldorado, marveč je jezero tudi cilj mnogih jadralcev.
Bližnje stene vabijo alpiniste, številčno pa prevladujejo kolesarski navdušenci. Najprimernejši čas za obisk je spomladi in jeseni, saj je poleti zaradi nizke nadmorske višine jezera in mediteranske klime lahko hitro prevroče.
Izbrali smo zadnji oktobrski vikend, podaljšan s prazniki v počitniškem tednu. Odhod iz Šentvida smo planirali za v petek zgodaj popoldne, a se je zapletlo že na samem začetku.
Trajalo je skoraj uro, da je Tomaž izpogajal kombi z večjim prtljažnikom, a se je kljub temu, da smo obtičali v standardnem petkovem prometnem zamašku, izplačalo. V nadaljevanju je vožnja minila mirno.
Pri Veroni se usmerimo na brenersko avtocesto, do izvoza za Rovereto. V trdi temi prispemo do našega hotela v znanem mestecu Arco. Na hitro se namestimo po sobah in se po priporočilu prijazne receptorke odpeljemo na večerjo do bližnje picerije.
Malce tudi podebatiramo o sobotnem izletu, ko je bila v načrtu tura na Monte Baldo. Gre za 40 km dolg gorski hrbet, ki se dviga vzporedno vzdolž vzhodne obale jezera.
V ranem jutru se zapeljemo na sončno stran pogorja do izhodišča ob gorski cesti, malce pred kočo Rif. Novezza, ki leži v neposredni bližini pokrajinske meje med Trentinom in Benečijo, oziroma skoraj direktno pod najvišjim vrhom Cimo Valdritta.
Ta je tudi naš cilj, še prej pa bi se razmigali na ferati delle Taccole. V prijetnem sončnem jutru se med ruševjem po poti z oznako 652 v slabih dveh urah povzpnemo na glavni greben.
Tu se nam prvič odpre fantastičen pogled na jezero, nekaj metrov nižje se nahaja tudi na žalost že zaprta koča Rif. Barana. Po krajšem odmoru se odločimo nadaljevati pot po nemarkiranem grebenu, da obiščemo enega od številnih dvatisočakov v pogorju Monte Balda.
Po brezpotnem sestopu se priključimo na staro vojaško pot, ki ji sledimo do prvega sedla. Tu se opremimo in kar direktno spustimo po melišču za dobrih sto metrov do vstopa v ferato delle Taccole.
Sicer relativno kratka ferata je pravi visokogorski kontrast mnogim nižje ležečim feratam v okolici jezera. Težavnosti C/D, trije strmi, navpični kamini ter izpostavljenost zahtevajo dobro fizično in psihično kondicijo predvsem pa izkušnje.
Že vstop je tak, kot je običaj pri takih feratah, da odvrne tistega, ki bi imel že tu težave. Prvi kamin je kar navit, a s pomočjo brezhibnih varoval nimamo težav.
Sledi lažja polička, ki pripelje do strme, gladke stene. Pred nami sta dva gornika, ki ravno vstopata v ključni del ferate. No, to pa je bilo nekaj zares počasnega napredovanja, resnično »traumiranje«, sanjarjenje.
Negotovo iskanje oprimkov v lepi, čvrsti skali, fotografiranje na vsakem klinu, še največ pa »parlare«. Ne vem, če nista porabila pol ure za izstop iz stene. Kakorkoli, počakali smo, iz preventive, da čakajoč ne obvisimo na zajlah.
Kot rečeno, srednji del je ključni, beri najlepši del ferate. Gladka, strma in izpostavljena stena zahteva moč v rokah. Varovala so brezhibna, skobe primerno razporejene, tudi oprimkov je dovolj, če ni drugih so na nekaj mestih tudi vbetonirani v poklino, le poiskati jih je treba.
Tudi zatem sledi izstop na kratko ozko poličko, kar primerno mesto za krajši počitek in fotografiranje. Za finale sledi še tretji kamin. Roke so že nekoliko utrujene, tu so v prednosti tisti z dolgimi nogami. Preko kamina se najlažje zleze v razkoraku.
Vpisna knjiga pomeni, da je za danes to to. Kratko, a sladko. Sledi še nekaj lažjega plezanja do širokega travnatega vrha Vetta delle Buse, kjer se odprejo fantastični razgledi na južni del jezera.
Ob asistenci toplega, sončnega vremena bi bila prava škoda ne vzeti si časa za uživanje. V nadaljevanju obiščemo še dva vrhova, za najvišji vrh pogorja Monte Baldo pa smo bili nekoliko prepozni.
V poznem jesenskem popoldnevu smo zato še pred sedlom Forc. Valdritta sestopili do našega jutranjega izhodišča. Skočimo še v kočo na krajšo analizo in se odpeljemo do hotela.
Adrenalina pa za ta dan še ni bilo konec. Lep oktobrski vikend za tak turistični kraj, kot je širša okolica Gardskega jezera, pomeni veliko gnečo. Dobiti prostor v gostilni za našo »malo skupinico« je bila ta večer misija nemogoče.
Nekako smo po več poskusih, rahlo zdesetkani vendarle zopet pristali v petkovi piceriji. Vsaj nad hrano se pa res nismo mogli pritoževati.
Fotografije Marjan, 1. dan
Fotografije Tomaž, 1. dan
Fotografije Matjaž, 1. dan
Relive, 1. dan
2.dan
Malga Vies 1.567 m,
Malga Cadria 1.924 m,
Monte Cadria 2.254 m
trajanje: cca. 8 h 15 min
višinska razlika: 1.250 m
dolžina: 13 km
Po odličnem zajtrku se tokrat zapeljemo na nasprotno stran Gardskega jezera. Mimo manjšega jezera Lago di Ledro, do odcepa za dolino Val di Concei do kraja Lenzumo. Kmalu za njim zavijemo v stransko dolino Val dei Molini.
Pri bivši elektrarni parkiramo, ker je nadaljnja vožnja za promet prepovedana. Škoda, kajti pot z oznako 432 je dejansko strma betonska cesta. Slabi dve uri duhamorne in dolgočasne hoje občasno zmoti pasji lajež v daljavi.
Malo pred planino Vies nas z avtom prehiti lovec, ki je tu našel svojega izgubljenega psa. Nas pa je najbolj razveselila lepa planinska pot, ki se kmalu priključi na udobno in vedno bolj razgledno mulatjero.
V dobri uri smo na prostrani planini Cadria, lociramo tudi naš cilj. Širše območje planine je pravi muzej na prostem. Spominov na m(n)orijo prve svetovne vojne tu res ne manjka, še posebej izstopa naluknjana Monte Nozzolo.
Na razcepu poti izberemo markirano pot »Sentiero alpinistico«. Ozka in mestoma zelo izpostavljena stezica spretno vijuga med južnim in severnim pobočjem tik pod vršnim grebenom.
Mimo številnih avstroogrskih strelskih jarkov, rovov in kavern se stezica malo pred vrhom pridruži lažji poti. V nekaj minutah smo na najvišjem vrhu Gardskega pogorja Monte Cadria.
Vreme je že spet kičasto, razgledi pa širni. Najprej pade v oči v ledenike ujeta gorska skupina Adamello-Presanella, ob njej s snegom poprhana skupina Brenta, na vzhodu pa pogorje Carega.
Sestop po lažji poti do planine Cadria mine brez posebnosti. Tu pospravimo čelade v nahrbtnike. Še posebej veseli, da je to naredil tudi Matjaž in po krajšem odmoru nadaljujemo po poti vzpona.
Za konec se niti betonski cesti ni moč izogniti, saj začuda ni nobenih planinskih bližnjic. Pri jezeru Lago di Ledro se ustavimo na kavici. Pričaka nas živahen turistični utrip, kar je za lepo, sončno nedeljsko popoldne nekaj povsem običajnega.
Z izkušnjo prejšnjega večera tokrat že med vožnjo proti hotelu uspemo rezervirati lokacijo za večerjo. Pa še gratis urica za pripravo nam je ostala - zaradi pomika urinega kazalca nazaj.
Fotografije Marjan, 2. dan
Fotografije Tomaž, 2. dan
Fotografije Matjaž, 2. dan
Relive, 2. dan
3.dan
Bastione 220 m,
Santa Barbara 636 m,
Cima SAT 1.246 m
trajanje: 7 h 30 min
višinska razlika: cca. 1.300 m
dolžina: 14 km
Za praznični ponedeljek nam je ostala le še češnjica na smetanovi torti in sicer ferata Centenario S.A.T. v neposredni bližini Gardskega jezera. Po zajtrku se na hitro spakiramo in poslovimo odprijazne receptorke ter zapeljemo do mesteca Riva del Garda.
Izhodišče ture je v neposredni bližini parkirne hiše Monte Oro. Lepo speljana, tlakovana pot v vijugah pripelje do razgledne trdnjave Bastione. Pred leti je bila zaprta za turizem, zato sedaj izkoristimo priložnost še za obisk od znotraj.
Nadaljujemo proti koči Capanna S.ta Barbara, ki se nahaja le nekaj minut stran od istoimenske cerkvice. Zavetnica je bila rudarjem, ki so v dvajsetih letih prejšnjega stoletja gradili traso cevovoda od jezera Lago di Ledro do hidroelektrarne v Rivi.
Zgrajena pod mogočno steno na razgledni ploščadi je cilj mnogih turistov. Panorama na Rivo in severni del jezera je dih jemajoča. Vrnemo se do zarjavele informacijske table, kjer se opremimo.
Sicer je do znamenitih lojtrc še nekaj lažjega plezanja preko zavarovanih skalnih skokov. Kmalu smo pri zarjaveli tablici z opozorilom na največ tri osebe naenkrat na lojtri. To pomeni, da se bo naša kačica temu primerno raztegnila.
Vzpon po zračni lojtri je kar adrenalinski. Na sredini je prestop, primerno mesto za fotografiranje. Uvodna lojtra je kar prehitro za prvo skupinico, teren se za krajši čas izravna, v daljavi je lepo vidna najdaljša lojtra.
Čakajoč na preostalo skupino, imamo dovolj časa za počitek in fotografiranje. Nenadoma zaslišimo kratek, zamolkel piš vetra, kot z nebes prileti mimo nas nekaj, kar še najbolj spominja na Batmana. Od popolnega presenečenja še ne pridemo k sebi, že prileti drugi.
Sedaj nam je že postalo jasno, da gre za Base oziroma Wingsuit padalce. Noro. Spektakularne predstave smo bili deležni še tretjič in četrtič, petega pa je Stane še celo uspel posneti s telefonom, saj je našel njihovo štartno pozicijo.
Počasi prikaplja še preostali del, medtem, ko mi že vstopamo v najdaljšo, 70 metrov dolgo lojtro. Težavnost ferate je sicer ocenjena na B/C, vendar je zaradi dolžine in nekoliko previsnega izstopa tudi tu potrebna maksimalna koncentracija.
Po izstopu nadaljujemo do obveznega mesta za fotografiranje, temu sledita za zaključek še dve lojtrci. Na vrhu ni veliko prostora, tako, da se vsiskupaj komaj nagnetemo za skupinsko fotografijo. Sestop poteka proti severu do razcepa poti.
Možnosti sestopa je več, mi izberemo pot št. 418, Sentiero Grazidei. Pot je lepo speljana po strmem, prepadnem terenu. V parkirni hiši spakiramo in skočimo še na kavico na Rivo.
Kaj hitro se odpeljemo proti domu. Vmes smo imeli v planu še analizo ture, a jo je preprečila predpraznična prometna gneča.
Tako nam ni preostalo drugega, kot hitra hrana na avtocesti. Ob slovesu smo si enotni, da bomo v hribe v okolici Gardskega jezera zagotovo še prišli.
Spisal Marjan
Fotografije Marjan, 3. dan
Fotografije Tomaž, 3. dan
Fotografije Matjaž, 3. dan
Relive, 3. dan
Fotografije Deja
Nekako smo po več poskusih, rahlo zdesetkani vendarle zopet pristali v petkovi piceriji. Vsaj nad hrano se pa res nismo mogli pritoževati.
Ni komentarjev:
Objavite komentar