Brana, 23.2.2020

Kamniško sedlo 1.864 m,
Brana 2.253 m

udeleženci: Janez, Kristina, Sašo, Marko L., Stojan, Melita, Marko M., Nevenka, Antonija, Tomaž, Igor, Edo
trajanje: 9 h
višinska razlika po poti: cca. 1300 m¸
dolžina poti: cca. 14 km


Brana je 2.253 m visoka gora v Kamniško-Savinjskih Alpah. Nanjo se je povzpel že skoraj vsak malo bolj nadebuden planinec, večina po markirani poti s Kamniškega sedla. Brana je predvsem poleti zelo obiskana gora.





Vrh je prostran, nagnjen proti jugozahodu, sprva zložno, nato pa se preko prepadnega ostenja spusti v Kotliški graben. Severno pobočje preide na travnato Boštjanco in prepade nad Okrešeljem, južno pobočje pa preide v dolino Kamniške Bistrice med Sedelščkom in Koncem.

Brana ima dve sosedi, s Tursko goro jo druži škrbina Kotliči, ki kraljuje nad Kotliškim grabnom, s Planjavo pa Kamniško sedlo, priljubljena izletniška točka tudi za pohodnike.

Zbrali smo se v Šentvidu ob petih zjutraj. Krenili smo proti Kamniku, kjer smo se dobili še s Štajerskim delom ekipe, popili jutranjo kavico in s tremi avtomobili krenili proti Jermanci. Parkirali smo pet minut nižje zaradi podrtega drevesa, ki je oviralo nadaljnjo vožnjo po cesti.


Krenili smo na pot proti Kamniškemu sedlu, ki smo ga dosegli po dobrih dveh in pol urah hoje. Na sedlu smo si privoščili krajši počitek oziroma malico in opazovali zasnežena severna pobočja Brane, preko katerega smo nameravali opraviti vzpon na vrh Brane.Prijazna oskrbnica planinskega doma nam je zaželela srečen vzpon.

Brana je od daleč videti enostaven, lahko dostopen hrib. Nanjo vodi le ena markirana pot, ki je klasificirana kot lahka planinska pot. Resnica pa je nekoliko drugačna, saj je Brana po številu smrtnih žrtev menda druga gora v Sloveniji.

Planinci ji pravijo kar gora smrti, saj se je ob zdrsu s poti, ki preči nevarno severno pobočje, zgodilo že veliko nesreč, predvsem pozimi ali zgodaj spomladi. Vbočeno severno pobočje postane lijakasta drsalnica z enosmerno vozovnico do Okrešlja,  tako imenovani »Štajerc ekspres«.

Pozimi je na zelo tveganem severnem pobočju tudi velika nevarnost snežnih plazov. Letošnja zima je zelo skromna s snegom, je pa v visokogorju, kamor Brana nedvomno spada, situacija zelo spremenljiva.

V skromnih snežnih razmerah je nevarnost snežnih plazov sicer majhna, so pa vetrovi poskrbeli za snežne nanose mehkega snega v lijaku v kombinaciji s spihanimi ledenimi deli na izpostavljenih delih severnega pobočja.





Izvidnik je pred skupino sproti preverjal snežne razmere in delal gaz, saj bi v primeru nevarnih oziroma preslabih razmer obrnili in se vrnili na Kamniško sedlo.  S sedla smo po zasneženi in mestoma poledeneli markirani poti krenili do prvega razpotja s potjo na Okrešelj, kjer se prične prečenje strmih severnih pobočij Brane.

Pri prečenju so bile razmere precej spremenljive, saj smo naleteli tako na predele z mehkim napihanim snegom kot predele s trdo oziroma poledenelo podlago. Do naslednjega razcepa s potjo na Tursko goro smo potrebovali tričetrt ure, saj je moral biti korak brez napak, počasen in zanesljiv.

Na razcepu, kjer je iz poledenelega snega gledal samo košček smerne table, smo krenili po pobočju naravnost navzgor, iščoč najbolj ugodno snežno podlago, ne pretrdo in ne premehko. Strmo pobočje smo prečili rahlo desno proti delu grebena, kjer ni bilo opasti.

Razmere na tem delu vzpona so bile še za odtenek zahtevnejše, rob grebena smo dosegli v pol ure, vrh pa po poledenelem vrhnjem pobočju v naslednjih desetih minutah.

Na vrhu se nismo dolgo zadrževali zaradi dokaj visokih temperatur (na sedlu je bilo približno 5 °C) in srednje močnega vetra. Napravili smo skupinsko fotografijo in pričeli s sestopom po poti vzpona. Sestop je bil še zahtevnejši od vzpona.

Trdota poledenelih predelov ni popuščala, snežni predeli pa so se ojužili, zato so se na derezah delale snežne cokle. Z vrha Brane do koče na Kamniškem sedlu smo potrebovali dobro uro in pol, vključno z reševanjem snete dereze.

Oskrbnica je bila tako vesela našega srečnega povratka, da nas je pogostila z odličnim domačim štrudljem. Vzpon na Brano je bil opravljen v zelo dobrih, skoraj idealnih snežnih razmerah in je bil po zahtevnosti po mnenju nekaterih udeležencev obeh tur skoraj primerljiv z vzponom na Jalovec, ki smo ga opravili pred tednom.

Skupina je napravila »Rašiško gaz«, lepo vidno s sedla, za vse ponavljalce vzpona na Brano. Izvedeli smo tudi, da nas je na sedlu opazovalo precej pohodnikov in navijalo za nas. Našo avanturo je bilo možno spremljati tudi v neposrednem prenosu na internetu s pomočjo posnetkov s kamere pri koči.

V informacijo: na Jalovcu smo imeli »samo« posnetek s kamere enega od udeležencev ture. Sledil je še hiter sestop na Jermanco, saj se nam je mudilo na analizo ture pri Marjanu v Kamniški Bistrici.

Spisal Sašo



Ni komentarjev:

Objava komentarja