Raziskovanje Sarntalskih Alp, 20. - 23.8.2020

PD Rašica
udeleženci: Alenka, Marjan, Poldi, Jan, Gašper, Marko, Milena, Tomaž, Deja, Matjaž, Branko

1. dan

Sarner Weißhorn (tudi Penser Weißhorn) / Corno Bianco di Pennes 2.705 m
Alpenrosenhof Penserjoch 2.211

trajanje: 4 h 40 minut
višinska razlika: cca 610 m
dolžina: 10,7 km
 

Vsakič, ko smo se vozili okoli Brixna, Bolzana in Merana smo jih gledali. Vozili smo se tudi že skozi njih. Sarntalske Alpe. Nimajo tritisočakov, nimajo modnih vrhov.

Zaradi navidezne nezanimivosti tudi niso preveč poznana alpska skupina. A že med vsemi temi vožnjami skozi in mimo njih je zorela ideja o obisku te skupine. Predvsem zaradi njih samih, a tudi zaradi obeta razgledov na njihove eminentne sosednje skupine.

In smo šli. V četrtek ob 5h zjutraj smo se vsedli v kombi in avto. Kot bi mignil smo bili v petih urah v Sterzingu / Vipiteno. Tu smo zavili na cesto proti prelazu Penser Joch / Passo di Pènnes na 2.211 m. Tu smo imeli rezervirano prvo prenočišče in tu je bilo izhodišče dveh naših tur.

Prvo turo smo imeli takoj po prihodu, Sarner Weißhorn. Zaradi markantne piramidaste oblike mu pravijo Matterhorn Sarntalskih Alp. Pa smo šli, na Weißhorn in Matterhorn hkrati. 

Če vzamemo, da Penser Joch na severu nekako prepolovi skupino na zahodni in vzhodni greben, smo začeli z zahodnim grebenom Sarntalskih Alp.

Po južnih pobočjih smo se približali Weißhorn. Na teh južnih pobočjih izira reka Talfer / Talvera, glavna reka Sarntalskih Alp. 

Uro in pol smo rabili, da smo prišli do sedla Gerölljoch. Od tu do vrha je nekaj jeklenic in nekaj poplezavanja I. stopnje. Kakšne pol ure smo rabili do vrha in letvico najvišje točke izleta postavili na 2.705 m.

Razgledi z vrha so bili fantastični. Občudovali smo lahko Habicht izpred 14 dni in ostale vrhove Štubajskih Alp, Zillertalske Alpe, Dolomite, oba grebena Sarntalskih Alp in Otztalske Alpe.

Sestopili smo po poti pristopa in se vrnili na Penser Joch, kjer je večina zaključila s programom za ta dan. Voznika pa sva premaknila en avto v Durnholz / Valdurna. Manever tja in nazaj traja slabo uro in pol, čeprav v zračni črti Durnholz ni tako daleč.

Z večerjo smo sklenili dan in legli k počitku. Alpenrosenhof Penserjoch je bolj hotelček kot koča, kar se je poznalo tudi na sobah, te so dvo ali štiriposteljne.

 

 

Fotografije Tomaž, 1.dan

Fotografije Marjan, 1. dan

Relive


2. dan

Astenberg / Monte Laste 2.367 m,
Niedereck / Dosso Basso 2.304 m,
Tatschspitze / Montaccio 2.526 m,
Tagewaldhorn / Corno di Tramin 2.708 m,
Marburg-Siegener Hütte / Flaggerschartenhütte / Rifugio Forcella Vallaga 2.481 m

trajanje: 8 h 20 minut
višinska razlika: cca 1.350 m vzpona, 1.100 m sestopa
dolžina: 14,6 km
 

Po zajtrku nas je čakalo prečenje dela vzhodnega grebena Sarntalskih Alp. Naš končni cilj je bila koča s tremi imeni, Marburg-Siegener Hütte / Flaggerschartenhütte / Rifugio Forcella Vallaga, mi smo jo poimenovali Mariborska koča.

Do tja je možno priti v štirih urah ali pa pobrati še nekaj dvatisočakov ob poti, kar turo precej podaljša. In to je bil naš cilj, prečenje prek vrhov.

V jutranjih meglicah smo najprej obiskali Astenberg. To je travnati vrh, kjer nas je pričakalo sonce in čudoviti razgledi naokoli. Nadaljevali smo na Niedereck, ki je že malo z direktne poti proti Mariborski koči.

Še bolj s poti je Tatschspitze, ki smo ga preimenovali v Tatsch screen. Ta vrh je že bolj skalnat in precej razgleden. Pri tem so nas sicer malo ovirale meglice, ki so se podile okrok nas.

Vrnili smo se na povezovalno pot, ki se v nadaljevanju precej spusti in nato spet dvigne. Čez čas smo prišli do razcepa, kjer gre direktna varianta na sedlo pod Hörtlahner Spitze in potem do koče.

Mi smo ubrali variant, ki gre naokoli čez vrh Tagewaldhorn. Vrh je precej skalnat, pot dosega dobro enko. Letvico izleta smo dvignili za tri metre, na 2.708 m. Sestopili smo na drugo stran in prišli pod sedlo pod Hörtlahner Spitze.

Obiskati smo želeli tudi ta vrh, ki pa je brezpoten in nismo našli pravega prehoda na vrh. Ker smo bili že 8 ur na turi in smo obiskali že 4 dvatisočake, smo sklenili, da je dovolj.

Sestopili smo do Mariborske koče, idilične visokogorske koče, ki stoji ob jezeru Flaggersee / Lago di Vallaga in pot vrhom Jakobsspitze.

V koči imajo zanimiv način varčevanja pri pomivanju krigl. Na krigle smo dobili nalepke na katere smo napisali svoje ime. Tako je bilo tisti večer prihranjenih kar nekaj krogov pomivanja.
 

 

Fotografije Tomaž, 2. dan

Fotografije Marjan, 2. dan

Relive


3. dan

Jakobsspitze / Cima di San Giacomo 2.741 m,
Hirzerhütte 1.983 m

trajanje: 4 h 35 minut
višinska razlika: cca 320 m vzpona, 1.220 m sestopa
dolžina: 9,6 km
 

Po zajtrku smo krenili na pot. Prvi cilj je bil Jakobsspitze. Ob pol devetih zjutraj smo že stali na 4. najvišjem vrhu Sarntalskih Alp in letvico izleta pomaknili na 2.741 m.

Jakobsspitze je izreden razglednik. Poleg razgleda po celotnih Sarntalskih Alpah smo videli vse okoliške skupine in kup oddaljenih, videli smo polovico vzhodnih Alp.

Najbolj fascinanten pa je bil razgled na Dolomite, ki smo jih videli praktično v celoti. Težko je z besedami opisati te razglede, ki so bili zaradi meglic v dolinah le še bolj pravljični.

 

 


 

Težko je bilo tudi oditi z vrha. A imeli smo še precej dela ta dan, pa še popoldanske nevihte smo morali prehiteti in tako smo se počasi odpravili v dolino. 

Kmalu smo se spustili v oblačnost in doživeli še en naravni fenomen, glorijo. Glorija je optični pojav, ki ga lahko opazujemo na zgornji meji oblakov ali megle. 

Okoli opazovalca ali njegove sence se pojavijo raznobarvni krogi, ki nastanejo zaradi uklona sončne svetlobe pri prehodu skozi vodne kapljice. Pomembno je, da ima opazovalec sonce za seboj. Krogi so videti kot avrično polje. Ponekod pojavu rečejo tudi svetniški sij ali Budova svetloba.

Kar dolgo smo strmeli v svioje svetniške sije preden smo nadaljevali sestop v megli. A megla se je kmalu razkadila, naredil se je lep sončen dan.

Sestop ni razočaral saj smo imeli precej časa razgled na Durnholz in njegovo jezero. Sestopili smo prav do jezera in ga obšli po njegovi gozdnati strani.

Kombi smo imeli parkiran malo pod jezerom, saj je v zgornjem delu doline promet dovoljen le domačinom in gostom nastanitvenih in gostinskih objektov.

Voznika sva se odpeljala na Penser Joch po avto, nato pa smo se vsi skupaj odpeljali po Sarntalu na jug, do Bozna / Bolzano. Zavili smo proti Meranu, tu pa v dolino Passeier / Val Passiria.

V krajo Saltaus / Saltusio smo parkirali in se vkrcali na Hirzer Seilbahn, gondolo, ki nas je pripeljala na Klammeben (1.976 m). Od tu je bilo le 10 minut do naše zadnje koče, Hirzerhütte.

Namestili smo se v koči in si zunaj privoščili pivo. Nismo ga še spili do konca, ko smo morali pred nevihto zbežati v notranjost koče. Kar dobro je lilo, padala je tudi sodra.

Vreme se je med večerjo umirilo in tudi za naslednji dan je do popoldneva kazalo odlično. 

 

 

Fotografije Tomaž, 3. dan

Fotografije Marjan, 3. dan

Relive


4. dan

Hirzer / Punta Cervina 2.741 m,
Hönigspitze 2.695 m

trajanje: 5 h 25 minut
višinska razlika: cca 900 m
dolžina: 9,6 km


Po zajtrku smo krenili proti Hirzerju. Pot pristopa je bila po krnici nad kočo. Tik pod sedlom je pot speljana skozi prehode v steni. Tu je nekaj jeklenic, bilo pa je tudi nekaj ostankov sodre.

Na sedlu Obere Scharte / Giogo Piatto nas je pozdravilo sonce. Tu smo zavili levo in po izpostavljeni prečki prišli pod vrh Hirzerja. 

V nadaljevanju je bil kar konkreten kos poti pokrit s ploščami pomrznjene sodre. V akcijo je stopila zimska služba in razbila plošče ter očistila pot.

Skladno s časovnico smo prišli na najvišji vrh Sarntalskih Alp im 4. »2.700-tak« na tem izletu. Razgledi spet čudoviti, poleg vrhov vse naokoli je pod nami ležal Merano in zahodno od njega pa dolina Vintschgau / Val Venosta.

Sestopili smo nazaj do sedla, tu pa podaljšali do vrha Hönigspitze. Z njega smo sestopili po zahodnem grebenu, ki se kar vleče in vleče.

Ko smo le prišli z grebena smo bili hitro na zgornji postaji gondole Klammeben in s tem končali pohodni del izleta. Po krajšem postanku smo se zapeljali v dolino.

Odpeljali smo se v Merano in od tam do pivnice Frost na kosilo. Pivnica je vedno nabito polna a odlično organizirana. Po kosilu smo se odpeljali proti domu z vmesnim postankom v trgovini z napolitankami v Sillianu.

Sarntalske Alpe so nas navdušile. Čudoviti vrhovi, doline, kjer je še tako strm travnik pokošen, manj turizma kot kje drugje in razgledi, da osupneš. Izlet za sladokusce.

Spisal Tomaž

 

 

Fotografije Tomaž, 4. dan

Fotografije Marjan, 4. dan 

Relive

Fotografije Gašper

Fotografije Matjaž

Fotografije Marko

 

Dolomiti, 13. - 16.8.2020

Gorniška skupina PD Rašica
udeleženci: Andrej, Maja, Gašper, Stojan, Melita, Anja, Nevenka, Antonija, Urška, Klavdija, Tomaž, Ana, Igor, Matjaž

1. dan
Nuvolau 2.574 m
Rifugio Averau 2.413 m
Averau 2.648 m
Rifugio Mario Vazzoler 1.714 m

trajanje: 6 h 30 min
višinska razlika: cca 1.260 m vzpona, 680 m sestopa
 

V Gorniški skupini smo bili v zadnjih letih vsepovsod v Alpah, na Dolomite pa smo malo pozabili. Zato smo letos organizirali turo v osrčje Dolomitov.

14 se nas je zbralo v četrtek zjutraj. Prvič v več kot dvajsetletni zgodovini Gorniške skupine je bilo v ekipi več žensk kot moških, kar morda pojasni naše kasnejše težave z dežjem.

Začeli smo z jutranjo kavo na OMV Radovljica in s kavo nadaljevali na zeleni pumpi v Lienzu. Nato smo se zapeljali skozi Cortino in se ustavili na prelazu Giau.

Tu smo začeli s štiridnevnimi pohodi po Dolomitih. Vremenska napoved je kazala na nestabilno vreme, a bilo je suho. Naš prvi cilj  je bil Nuvolau po lahki ferati Ra Gusela. Ferata je težavnosti A in precej obljudena. 

Na vrhu smo se ustavili v koči Novulau in se odločali o nadaljevanju na Averau. Sprva je kazalo slabo, vse se je zapiralo. A se je kmalu začelo jasniti, zato odločitev, da gremo na Averau.

Ferata Averau je težavnosti B in tudi precej obljudena, zato na njej nastajajo neprijetni zastoji. Začeli smo po navpični varianti in se izognili nekaterim drugim, ki so šli skozi kamin.

Sledi polica v desno in nato strm žleb in že je konec ferate. Po skrotrastem pobočju smo nadaljevali na vrh. Averau je izreden razglednik, a tokrat je bil razgled zaradi oblačnosti nekoliko okrnjen.

Po postanku na vrhu smo sestopili in tiokrat izbrali varianto skozi kamin. Vrnili smo se do sedla Novulau in koče Averau in se po drugi strani Novulaua vrnili na sedlo Giau.

Vsedli smo se v kombi in avto in nadaljevali z vožnjo do parkirišča pri koči Trieste. Tu smo v nahrbtnike spakirali vse potrebno za naslednje dva dni in se podali proti koči Vazzoler.



Vreme se je medtem toliko popravilo, da smpo se vzpenjali v pravi popoldanski vročini. V koči so nas nastanili v dislocirani depandansi, ki smo jo imeli le zase. Glede korone so bili v Italiji veliko bolj striktni kot so bili v Avstriji.

 

Fotografije Tomaž, 1. dan

Relive Nuvolau, Averau

Relive Vazzoler

 

2. dan
Via feratta Attilio Tissi,
Rifugio Maria Vittoria orrani 2.984 m,
Monte Civetta 3.220 m,
Rifugio Adolfo Sonnino Al Coldai 2.132 m

trajanje: 12 h 30 min
višinska razlika: cca 1.700 m vzpona, 1.200 m sestopa

Vremenska napoved za petek, nestabilno vreme in možnost popoldanskih ploh ali neviht. Gremo pogledati do vstopa v ferato Tisi in potem bomo videli, smo si rekli.

Ferata Tissi je poimenovana po alpinistu Attiliu Tissiju. Zgrajena je bila leta 1938 in je na ta način ena najstarejših ferat v Dolomitih. Premaga tristo metrov visoko steno in dosega največjo težavnost C/D.

Do njenega vstopa smo potrebovali 2 uri in 45 minut od koče Vazzoler. Opremili smo se s samovarovalnimi kompleti in vstopili v ferato.

Skala ni bila povsod suha, poznalo se je da je ponoči precej nalivalo. Tudi v daljavi okoli nas so bile ponekod dežne zavese, kakšna kaplja je padla tudi na nas. Ferata je relativno kratka, uro in pol smo rabili, da smo bili vsi izven ferate.

Čez snežišče smo nadaljevali do koče Torrani, kjer smo si privoščili postanek. Nato smo skočili na vrh Civette. Vrh je bil v megli, prav škoda za razglede.

Ker smo v daljavi zaslišali prvo grmenje smo vrh hitro zapustili. Vrnili smo se do koče Torrani in po kratkem postanku nadaljevali s sestopom po Via normale.

Računali smo na dež ta dan, a je vendarle kaki dve uri prehiteval in nam popestril sestop. Čeprav je normalka le težavnosti B so samovarovalni kompleti, ki smo jih obdržali na sebi, prišli prav.

Sploh v spodnjem delu, kjer so čez odseke z jeklenicami tekli pravi slapovi. Pojavljali so se različna poimenovanja za sestop, "Via Abnormale" ali "Po slapovih Civette".

Dobri dve uri je trajal sestop do vezne poti proti koči Coldai in toliko časa je trajal tudi dež. Čakali sta nas še dobri dve uri poti gor in dol do same koče.

V koči Coldai so bili dobro pripravljeni na premočene goste. V sušilnici oblek so dobro navili peč in naše stvari so se hitro posušile. Zelenjavna mineštra in grapa sta občutek še izboljšali.

Vzdušje se je toliko razživelo, da so nas morali ob 10h skoraj vreči iz jedilnice. Na izpuščeno ferato Alleghesi in s tem neopravljeno "Transcivetto" smo že pozabili.

 

  

 

Fotografije Tomaž, 2. dan

Relive

3. dan
Cima di Col Reàn 2.281 m
Rifugio Attilio Tissi al Col Reàn 2.250 m
Rifugio Mario Vazzoler 1.714 m

trajanje: 8 h 30 min
višinska razlika: cca 1.050 m vzpona, 1.000 m sestopa


Dan za sprostitev je pisalo v programu in res je bilo tako. Po zajtrku smo se napotili po Alta Via Dolomiti / Dolomiten Höhenweg po zahodni strani Civette. Iz koče Coldai smo šli na sedlo Coldai in nato do jezera Coldai.

Tu se nam je odprl razgled na 1.200 m visoko severozahodno steno Civete, "Parete delle Pareti", "Wand aller Wände", "Stena vseh sten". Civetta je v slovenščini čuk, v prenesenem pomenu pa lahko pomeni spogledljivko, kot jo je imenoval Tine Mihelič.

In spogledljivko smo popolnoma obkrožili. Steno vseh sten smo si ogledali še iz vrha Cima di Col Reàn in koče Tissi.

Nato pa smo nadaljevali proti koči Vazzoler. Na poti smo občudovali Torre Trieste, "Torre delle torri", "Stolp vseh stolpov", najtežje dostopen vrh Dolomitov.

Koča Vazzoler je ponujala drugačno sliko kot v četrtek zvečer, ko smo bili skoraj sami. Bila je sobota in pred kočo množice dnevnih gostov.

Tudi mi smo si privoščili daljši postanek nato pa sestopili do koče Trieste do parkiranih vozil.

Prepakirali smo stvari in se odpeljali naprej, smer Monte Pelmo. Čez prelaz Duran smo se zapeljali do slikovite vasice Zoppè di Cadore.

Tu nas je pričakal dež in tudi sicer vremenska napoved za naslednji dan ni bila obetavna. Malo smo počakali da je dež ponehal in nato krenili proti koči.


Po uri ni pol smo bili v koči. Kmalu po prihodu se je spet ulilo. V posvetu z oskrbnikom glede naslednjega dne pa bil ta precej skeptičen, da bodo prave razmere za Pelmo.

Za vsak slučaj smo izbrali nadomestni cilj, pri večerji pa organizirali krajši MasterChef Rašica v pripravi "Solate vseh solat".

 

 

 

Fotografije Tomaž, 3. dan

4. dan
Diga del Vajont
Casso 964 m

trajanje: 4 h
višinska razlika: cca 250 m vzpona, 750 m sestopa


Pelmo nam ni bil usojen. Zjutraj je neumorno deževalo. Kar dolgo smo čakali nato pa sestopili v dolino. Kmalu se je vreme razvedrilo.

Ker je bil za popoldan spet napovedan dež se nismo preveč sekirali za vmesno razjasnitev. Smo pa občudovali mogočnost in lepoto Pelma.

Bo že počakal do naslednjič. V blatu smo sestopili nazaj v Zoppè di Cadore in se odpeljali rezervnemu cilju naproti.

V Longaroneju smo prečkali reko Piavo in se zapeljali do jezu Vajont. Jez zgrajen konec 50-tih let je bil takrat najišji jez na svetu in ponos Italije.

A imel je napako. Gora Monte Toc na južni strani akumulacijskega jezera je imel nestabilno pobočje. Ko so jezero napolnili z vodo se je zgodilo.

9. oktrobra 1963  je nekaj sto miljonov kubikov pobočja zgrmelo v jezero in povzročilo  cunami 50 miljonov kubikov vode in blata.

Cunami je zalil vasico Casso na nasprotni strani jezera, hkrati pa je cunami preskočil jez in zalil spodaj ležeči Longaroner in okoliška naselja.

Bilanca, 1910 mrtvih od tega 487 mlajših od 15 let. Jez je ostal nepoškodovan, vendar od takrat ne služi več svojemu namenu.

Mi smo imel krožno turistično turo do vasice Casso. V vasici smo se ustavili v vaški gostilni, kjer se je med drugim ustavil tudi čas.
 


Iz te vasice smo leta 2016 startali turo na Monte Borgo. Z vasice se lepo vidi nasrotno pobočje, zgoraj drevesa v spodnjem delu pa gladke skale, s katerih je zgrmelo pobočje v jezero.

Sestopili smo po drugi poti do jezu, kjer so spominska obeležja. Še skok nazaj do parkirišča, malica i nvožnja domov.

Na analizi ture smo se ustavili v gostilni Na Ravni v Senožečah.

Spisal Tomaž

Fotografije Tomaž, 4. dan

Relive Rifugio Venezia

Relive Casso

Fotografije Anja

Fotografije Gašper

Fotografije Urška