PD Rašica udeleženci: Alenka, Marjan, Poldi, Jan, Gašper, Marko, Milena, Tomaž, Deja, Matjaž, Branko
1. dan
Sarner Weißhorn (tudi Penser Weißhorn) / Corno Bianco di Pennes 2.705 m Alpenrosenhof Penserjoch 2.211
trajanje: 4 h 40 minut višinska razlika: cca 610 m dolžina: 10,7 km
Vsakič, ko smo se vozili okoli Brixna, Bolzana in Merana smo jih gledali. Vozili smo se tudi že skozi njih. Sarntalske Alpe. Nimajo tritisočakov, nimajo modnih vrhov.
Zaradi navidezne nezanimivosti tudi niso preveč poznana alpska skupina. A že med vsemi temi vožnjami skozi in mimo njih je zorela ideja o obisku te skupine. Predvsem zaradi njih samih, a tudi zaradi obeta razgledov na njihove eminentne sosednje skupine.
In smo šli. V četrtek ob 5h zjutraj smo se vsedli v kombi in avto. Kot bi mignil smo bili v petih urah v Sterzingu / Vipiteno. Tu smo zavili na cesto proti prelazu Penser Joch / Passo di Pènnes na 2.211 m. Tu smo imeli rezervirano prvo prenočišče in tu je bilo izhodišče dveh naših tur.
Prvo turo smo imeli takoj po prihodu, Sarner Weißhorn. Zaradi markantne piramidaste oblike mu pravijo Matterhorn Sarntalskih Alp. Pa smo šli, na Weißhorn in Matterhorn hkrati.
Če vzamemo, da Penser Joch na severu nekako prepolovi skupino na zahodni in vzhodni greben, smo začeli z zahodnim grebenom Sarntalskih Alp.
Po južnih pobočjih smo se približali Weißhorn. Na teh južnih pobočjih izira reka Talfer / Talvera, glavna reka Sarntalskih Alp.
Uro in pol smo rabili, da smo prišli do sedla Gerölljoch. Od tu do vrha je nekaj jeklenic in nekaj poplezavanja I. stopnje. Kakšne pol ure smo rabili do vrha in letvico najvišje točke izleta postavili na 2.705 m.
Razgledi z vrha so bili fantastični. Občudovali smo lahko Habicht izpred 14 dni in ostale vrhove Štubajskih Alp, Zillertalske Alpe, Dolomite, oba grebena Sarntalskih Alp in Otztalske Alpe.
Sestopili smo po poti pristopa in se vrnili na Penser Joch, kjer je večina zaključila s programom za ta dan. Voznika pa sva premaknila en avto v Durnholz / Valdurna. Manever tja in nazaj traja slabo uro in pol, čeprav v zračni črti Durnholz ni tako daleč.
Z večerjo smo sklenili dan in legli k počitku. Alpenrosenhof Penserjoch je bolj hotelček kot koča, kar se je poznalo tudi na sobah, te so dvo ali štiriposteljne.
Astenberg / Monte Laste 2.367 m, Niedereck / Dosso Basso 2.304 m, Tatschspitze / Montaccio 2.526 m, Tagewaldhorn / Corno di Tramin 2.708 m, Marburg-Siegener Hütte / Flaggerschartenhütte / Rifugio Forcella Vallaga 2.481 m
trajanje: 8 h 20 minut višinska razlika: cca 1.350 m vzpona, 1.100 m sestopa dolžina: 14,6 km
Po zajtrku nas je čakalo prečenje dela vzhodnega grebena Sarntalskih Alp. Naš končni cilj je bila koča s tremi imeni, Marburg-Siegener Hütte / Flaggerschartenhütte / Rifugio Forcella Vallaga, mi smo jo poimenovali Mariborska koča.
Do tja je možno priti v štirih urah ali pa pobrati še nekaj dvatisočakov ob poti, kar turo precej podaljša. In to je bil naš cilj, prečenje prek vrhov.
V jutranjih meglicah smo najprej obiskali Astenberg. To je travnati vrh, kjer nas je pričakalo sonce in čudoviti razgledi naokoli. Nadaljevali smo na Niedereck, ki je že malo z direktne poti proti Mariborski koči.
Še bolj s poti je Tatschspitze, ki smo ga preimenovali v Tatsch screen. Ta vrh je že bolj skalnat in precej razgleden. Pri tem so nas sicer malo ovirale meglice, ki so se podile okrok nas.
Vrnili smo se na povezovalno pot, ki se v nadaljevanju precej spusti in nato spet dvigne. Čez čas smo prišli do razcepa, kjer gre direktna varianta na sedlo pod Hörtlahner Spitze in potem do koče.
Mi smo ubrali varianto, ki gre naokoli čez vrh Tagewaldhorn. Vrh je precej skalnat, pot dosega dobro enko. Letvico izleta smo dvignili za tri metre, na 2.708 m. Sestopili smo na drugo stran in prišli pod sedlo pod Hörtlahner Spitze.
Obiskati smo želeli tudi ta vrh, ki pa je brezpoten in nismo našli pravega prehoda na vrh. Ker smo bili že 8 ur na turi in smo obiskali že 4 dvatisočake, smo sklenili, da je dovolj.
Sestopili smo do Mariborske koče, idilične visokogorske koče, ki stoji ob jezeru Flaggersee / Lago di Vallaga in pot vrhom Jakobsspitze.
V koči imajo zanimiv način varčevanja pri pomivanju krigl. Na krigle smo dobili nalepke na katere smo napisali svoje ime. Tako je bilo tisti večer prihranjenih kar nekaj krogov pomivanja.
Jakobsspitze / Cima di San Giacomo 2.741 m, Hirzerhütte 1.983 m
trajanje: 4 h 35 minut višinska razlika: cca 320 m vzpona, 1.220 m sestopa dolžina: 9,6 km
Po zajtrku smo krenili na pot. Prvi cilj je bil Jakobsspitze. Ob pol devetih zjutraj smo že stali na 4. najvišjem vrhu Sarntalskih Alp in letvico izleta pomaknili na 2.741 m.
Jakobsspitze je izreden razglednik. Poleg razgleda po celotnih Sarntalskih Alpah smo videli vse okoliške skupine in kup oddaljenih, videli smo polovico vzhodnih Alp.
Najbolj fascinanten pa je bil razgled na Dolomite, ki smo jih videli praktično v celoti. Težko je z besedami opisati te razglede, ki so bili zaradi meglic v dolinah le še bolj pravljični.
Težko je bilo tudi oditi z vrha. A imeli smo še precej dela ta dan, pa še popoldanske nevihte smo morali prehiteti in tako smo se počasi odpravili v dolino.
Kmalu smo se spustili v oblačnost in doživeli še en naravni fenomen, glorijo. Glorija je optični pojav, ki ga lahko opazujemo na zgornji meji oblakov ali megle.
Okoli opazovalca ali njegove sence se pojavijo raznobarvni krogi, ki nastanejo zaradi uklona sončne svetlobe pri prehodu skozi vodne kapljice. Pomembno je, da ima opazovalec sonce za seboj. Krogi so videti kot avrično polje. Ponekod pojavu rečejo tudi svetniški sij ali Budova svetloba.
Kar dolgo smo strmeli v svioje svetniške sije preden smo nadaljevali sestop v megli. A megla se je kmalu razkadila, naredil se je lep sončen dan.
Sestop ni razočaral saj smo imeli precej časa razgled na Durnholz in njegovo jezero. Sestopili smo prav do jezera in ga obšli po njegovi gozdnati strani.
Kombi smo imeli parkiran malo pod jezerom, saj je v zgornjem delu doline promet dovoljen le domačinom in gostom nastanitvenih in gostinskih objektov.
Voznika sva se odpeljala na Penser Joch po avto, nato pa smo se vsi skupaj odpeljali po Sarntalu na jug, do Bozna / Bolzano. Zavili smo proti Meranu, tu pa v dolino Passeier / Val Passiria.
V krajo Saltaus / Saltusio smo parkirali in se vkrcali na Hirzer Seilbahn, gondolo, ki nas je pripeljala na Klammeben (1.976 m). Od tu je bilo le 10 minut do naše zadnje koče, Hirzerhütte.
Namestili smo se v koči in si zunaj privoščili pivo. Nismo ga še spili do konca, ko smo morali pred nevihto zbežati v notranjost koče. Kar dobro je lilo, padala je tudi sodra.
Vreme se je med večerjo umirilo in tudi za naslednji dan je do popoldneva kazalo odlično.
Hirzer / Punta Cervina 2.741 m, Hönigspitze 2.695 m
trajanje: 5 h 25 minut višinska razlika: cca 900 m dolžina: 9,6 km
Po zajtrku smo krenili proti Hirzerju. Pot pristopa je bila po krnici nad kočo. Tik pod sedlom je pot speljana skozi prehode v steni. Tu je nekaj jeklenic, bilo pa je tudi nekaj ostankov sodre.
Na sedlu Obere Scharte / Giogo Piatto nas je pozdravilo sonce. Tu smo zavili levo in po izpostavljeni prečki prišli pod vrh Hirzerja.
V nadaljevanju je bil kar konkreten kos poti pokrit s ploščami pomrznjene sodre. V akcijo je stopila zimska služba in razbila plošče ter očistila pot.
Skladno s časovnico smo prišli na najvišji vrh Sarntalskih Alp im 4. »2.700-tak« na tem izletu. Razgledi spet čudoviti, poleg vrhov vse naokoli je pod nami ležal Merano in zahodno od njega pa dolina Vintschgau / Val Venosta.
Sestopili smo nazaj do sedla, tu pa podaljšali do vrha Hönigspitze. Z njega smo sestopili po zahodnem grebenu, ki se kar vleče in vleče.
Ko smo le prišli z grebena smo bili hitro na zgornji postaji gondole Klammeben in s tem končali pohodni del izleta. Po krajšem postanku smo se zapeljali v dolino.
Odpeljali smo se v Merano in od tam do pivnice Frost na kosilo. Pivnica je vedno nabito polna a odlično organizirana. Po kosilu smo se odpeljali proti domu z vmesnim postankom v trgovini z napolitankami v Sillianu.
Sarntalske Alpe so nas navdušile. Čudoviti vrhovi, doline, kjer je še tako strm travnik pokošen, manj turizma kot kje drugje in razgledi, da osupneš. Izlet za sladokusce.
Najbolj fascinanten pa je bil razgled na Dolomite, ki smo jih videli praktično v celoti. Težko je z besedami opisati te razglede, ki so bili zaradi meglic v dolinah le še bolj pravljični.
Težko je bilo tudi oditi z vrha. A imeli smo še precej dela ta dan, pa še popoldanske nevihte smo morali prehiteti in tako smo se počasi odpravili v dolino. 
Vreme se je med večerjo umirilo in tudi za naslednji dan je do popoldneva kazalo odlično. 
Ni komentarjev:
Objavite komentar