Tirolska, 7. - 9.8.2020

PD Rašica
udeleženci: Janez, Leopold, Maja, Urška, Slava, Matjaž, Gašper, Nataša, Tomaž, Miro, Deja, Igor, Marjan


1. dan
Gschnitz 1.245 m,
Innsbrucker hütte 2.369 m,
Habicht 3.277 m

trajanje: 9 ur
višinska razlika: cca. 2.000 m vzpona, cca. 1.000 m sestopa
dolžina: 11,6 km


V letnem planu društva je v drugem podaljšanem avgustovskem vikendu prišel na vrsto izlet na Tirolsko. Gorata pokrajina, kjer te imenitni vrhovi spremljajo na vsakem koraku. Zato izbira ni težka, ali pač. 

Tokrat smo ostali na sončni strani Innsbrucka. Vožnje je kar nekaj, zato smo odrinili že ob 3. uri zjutraj. Do Lienza je postala vožnja kar nekaj običajnega, glede na letošnjo pogostost. Pušterska dolina se vleče, k sreči se je že zdanilo, da smo malo kukali proti Dolomitom. 

S prelaza Brenner smo na prvem izvozu zapustili avtocesto in se usmerili proti dolini Gschnitz ter istoimenski vasici. Endvatri smo spakirali in se po Jubilejni poti / Jubiläumssteig z oznako 123 na zemljevidu usmerili proti Insbruški koči / Innsbrucker hütte. 

Do tja je tri ure, oznake pa sila redke in obledele. Steza je lepo vidna, tako, da se je zgrešiti ne da. Pot smo krajšali s pogledi in fotografiranjem gora Tribulaun, ki kraljujejo na drugi strani doline Gschnitztal.

Pri koči smo se pofočkali in pustili preostalo opremo. Zaradi varnosti ni bilo možno dobiti posteljnine, kaj bo kdo vzel s sabo je bilo prepuščeno posamezniku. 

Nekateri s spalkami, spet drugi s spalnimi rjuhami in odejami. Habicht ( v prevodu kragulj ) štejejo v skupino takoimenovanih »3000akov s potjo / 3000er mit dem Weg«, torej, markirana pot, za katero zadostuje običajna planinska oprema. 

Po širokem travnatem hrbtu, kjer se pasejo ovce, kmalu zagledamo jezerce Alfaier. Višje postane pot bolj strma, za napredovanje so v pomoč jeklenice. Širok vzhodni greben nas pripelje do ostankov ledenika, ki  se ga preči brez težav, čeprav je dva dni nazaj snežilo. 

Do vrha ni več daleč, zadnji del je bolj zahteven. Plezanje na grebenu, mestoma izpostavljeno, nam lajšajo jeklenice. Habicht je zaradi razgleda, razmeroma nezahtevnega ( a dolgega! ) dostopa, predvsem pa svoje mogočnosti, najbolj obiskana gora v Štubajskih Alpah. 

Vreme nam je dopustilo daljši odmor, razglede in obvezno fotografiranje. Vzeli smo si še čas, da smo končnico imena gorske skupine Stubai poslovenili in spremenili v priimek našega Igorja. Sestopali smo previdno. 

Poznala se je že utrujenost. Dolga vožnja in 2000m višinca ni kar tako. Slednje ali pa močna paradižnikova juha sta nam vzeli apetit za glavno jed pri večerji, špageti bolonjeze. Itak so pa tradicionalna jed na Tirolskem knedli.

 

Fotografije Marjan, 1. dan

Fotografije Tomaž, 1. dan

Relive, 1. dan

2. dan:
Ladins 1.350 m,
Lizumer Reckner 2.866 m,
Geier 2.857 m

trajanje: 8,5 ur
višinska razlika: 1.400 m vzpona, 2.300 m sestopa
razdalja: 19,9 km


V soboto nas je čakalo pestro dogajanje. Po k sreči zgodnjem zajtrku je sledil sestop v dolino. Pol ure vožnje proti vzhodu do izhodišča Ladins. Tuxer Alpe ležijo vzhodno od Brennerske avtoceste in južno od doline Inntal.

Nimajo tritisočakov, ne ledenikov, zato so manj znane in manj obiskane. Ime so dobile po kraju Tux. Najvišji vrh preseže Triglav za dva metra. Možnih je več dostopov, nam je bil najbljižji in najvišji iz kraja Ladins v dolini Schmirntal. 

Po poti 25A smo mimo planine Obern zagrizli v strmino. Gorovje nekoliko spominja na trentarske gore. Strme trave, ostri travnati grebeni so idilična kulisa zasneženim vrhovom v Zillertalskih Alpah. 

Po dveh urah pridemo na sedlo, kjer se pot usmeri  proti vzhodu. Hodimo po travnatem grebenu, ki je že del vojaškega vadbenega območja in je v času vaj  prehod prepovedan. 

V slabi uri pridemo do jezera Staffelsee, kjer se lepo vidi nadaljevanje do vrha. Kamnina je nekaj posebnega, zelo je podobna premogu. S sedla se pot usmeri na sever. Greben ni pretežak, mestoma je zavarovan s klini in jeklenico. 

Na vrhu ni veliko prostora, zato se hitrejši del ekipe odloči za sestop in malico na bližnjem Geierju. Napaka. Pravkar je namreč pred nami začela sestopati mlada družina z nekajletnim fantkom, opremljenim s samovarovalnim kompletom.

Kar načakali smo se. Kljub temu smo skočili še na Geier ( jastreb v prevodu ), predvsem zaradi razgleda na Zillertalske Alpe, ledenik Tux / Tuxer Ferner in seveda naš nedeljski cilj. Sestopili smo kar hitro, čakalo nas je še dve uri vožnje.

Z njo smo skoraj v celoti zaokrožili gorsko skupino Tux. Izhodišče nedeljske ture je bila koča Dominikus, ki leži v neposredni bližini umetnega jezera Schlegeisspeicher. 

Prijazna in udobna koča ima žal pomanjkljivost v kilometer dislocirani depandansi za spanje. Topel tuš, udobne sobe in dobra večerja so zgladili tudi to pomanjkljivost.

 

 

 Fotografije Marjan, 2. dan

Fotografije Tomaž, 2. dan

Relive, 2. dan, sestop

Relive, 2.dan


3. dan:
Dominikus hütte 1.808 m,
Friesenberghaus hütte 2.498 m,
Hoher Riffler  3.231 m,
Petersköpfl 2.677 m,

trajanje: 9 ur 50 min
višinska razlika: 1.500 m
razdalja: 18,3 km


Nedeljo smo pač začeli nedeljsko. Kasnejši zajtrk, počasnejši tempo hoje po dveh konkretnih turah je botrovalo, da smo do koče Friesenberghaus potrebovali več kot je označeno. 

Od koče se markirana pot usmeri vzhodno proti sedlu, tu se pot usmeri v levo. Pred nami je dve uri poplezavanja po grebenu. 

Ta je lepo razčlenjen, plezanje po granitnih blokih pa psihično naporno, saj nikoli ne veš, kateri blok se lahko zamaje ali prekucne, proti vrhu narašča tudi izpostavljenost. 


Varoval ni in tudi niso potrebna. Po 5-ih urah smo v planiranem času vendarle stopili na vrh Hoher Rifflerja.  Razgledi na najvišje Zillertalske vrhove so bili veličastni. Ledenik Tuxer Ferner je bil kot na dlani, lahko smo opazovali smučarje. 

Pa še zanimiva podrobnost. Goro z istim imenom je PD Rašica obiskala avgusta 2018. Ta je najvišji vrh skupine Verwall v bližini mondenega St. Antona. 

Do sedla smo po majavih blokih sestopali skrajno previdno. Večinoma smo nadaljevali do hišne gore Friesenberghaus koče, Petersköpfl. 

Pet metrski kamin ni bil ovira za dostop na vrh, posejan s stoterimi raznolikimi možici. Res lep prizor z ledeniškim ozadjem. Pri koči smo imeli daljšo pavzo, ker smo vedeli, da bomo za analizo ture pozni. 

Vračali smo s preko prelaza Gerlos.  V poznih večernih urah smo v Šentvidu zaključili prijetno druženje v Tirolskih gorah.

Spisal Marjan

 

 

 

Fotografije Marjan, 3. dan

Fotogafije Tomaž, 3. dan

Relive, 3. dan

Fotografije Gašper

Fotografije Urška

 

Ni komentarjev:

Objava komentarja