Augsburger Hütte 2.298 m,
Gatschkopf 2.945 m,
Parseierspitze 3.036 m,
Dawinkopf 2.970 m
Edmund Graf Hütte 2.408 m
Hoher Riffler 3.168 m
PD Rašica
udeleženci: Janez, Alenka, Jana, Marjan G., Leopold, Mili, Vasja, Rok, Marjan P., Mihela, Tomaž
povprečna starost udeležencev: 61 let, 11 mesecev, 7 dni
skupno trajanje: 24 h
skupna višinska razlika: 4.250 m
skupna dolžina: 46,8 km
Spet smo šli daleč. Še 80 km zahodno od Innsbrucka. Do Landecka po dolini reke Inn, nato pa v stransko dolino Stanzertal.
Za prva dva dni smo se ustavili v vasici Grins. Naš cilj je bil obisk skupine Lechtaler Alpen, oziroma njenega najvišjega vrha, Parseierspitze (3.036 m).
Parseierspitze ni le najvišji vrh skupine Lechtaler Alpen, temveč tudi najvišji vrh severnih apnenčastih Alp in tudi edini tritisočak tega območja.
V Grins smo prispeli po 7-ih urah vožnje. V lepem, sončnem vremenu smo krenili proti koči Augsburger. Koča se vidi že s parkirišča, čeprav je 1.250 m nad njim.
Tri ure in tričetrt smo rabili do koče, ki smo jo dosegli malo pred četrto popoldan. V koči smo se namestili za dva dni in preostanek popoldneva do večerje, uživali na terasi koče.
Naslednje jutro smo po zajtrku krenili na tri predvidene vrhove. Najprej je bil na vrsti Gatschkopf (2.945 m). Na vrhu so nas pričakali krasni razgledi na vse strani, čeprav te konce tako slabo poznamo, da smo prepoznali komaj kak vrh.
Pravilno smo prepoznali 50 km oddaljeni Zugspitze in naš torkov cilj, Hoher Riffler in to je bilo počasi to. Skratka tu je še ogromno dela v spoznavanju in obiskovanju lokalnih gora.
Po grebenu smo se spustili do sedla Patrolscharte, med Gatschkopfom in Parseierspitze.
Opazovanje ostalih, ki so v daljavi prav počasi napredovali na Parseierspitze je vzbujalo skrbi, da ni pot morda pretežka.
Skrbi so bile upravičene. Ko smo prišli pod sedlo na melišče, kjer se odcepi pot v ostenje Parseierspitze, se je izkazalo, da je pot pretežka za celotno skupino.
Izpostavljeno, detajli II. stopnje težavnosti in vstop po gladkih skalah s pomočjo jeklenice so najtežje, kar sem do zdaj videl na avstrijskih markiranih poteh.
Z gorniško skupino tu ne bi bilo težav, za vodniški odsek pa nekoliko pretežko. A imeli smo asa v rokavu, še en skoraj tritisočak, Dawinkopf (2.970 m).
In tako smo se ločili, trije so odšli na Parseierspitze, ostali pa na Dawinkopf. Čisto pohoden tudi ta ni, le da so tu na detajlih II. stopnje v pomoč jeklenice.
Je pa izreden razglednik in drugi najvišji vrh skupine Lechtaler Alpen, ter tretji najvišji vrh severnih apnenastih Alp (drugi je Hoher Dachstein 2.995 m).
Sestopili smo nazaj do melišč pod Parseierspitze in srečali našo trojico, ki je ravno sestopila z vrha. Zdaj so šli oni na Dawinkopf, mi pa smo sestopili do koče.
Tu gre pot čez 100-metrsko skalno stopnjo, ki se spodaj postavi precej pokonci in je čez njo speljana krajša ferata težavnosti nekje B/C.
Nato pa na melišče, nekaj časa smo hodili po njem, nato pa malo počili, ena skupinica malo višje, druga malo nižje. Prav lepo smo uživali v popoldanskem soncu, ko je nenadoma počilo.
Z ostenja nad meliščem se je utrgala ogromna skala in se grozeče usmerila najprej proti zgornji skupinici in nato proti spodnji. Zgrešila je obe, občutek pa ni bil prijeten in kaj hitro smo se pobrali proti koči.
V koči smo bili kakšne pol ure prej kot dan prej, ostali trije pa kakšni dve uri za nami. Popoldan je minil v planiranju preostanka izleta. Za ponedeljek je vreme še kazalo suho, za torek ne več.
Tako se nam je v ponedeljek kar mudilo, dogovorili smo se za zgodnejši zajtrk in ob 7 h že odšli iz koče proti dolini. Plan je bil namreč, da že ta dan osvojimo vrh Hoher Riffler.
V dveh urah smo bili na parkirišču v Grinsu. Pripravili smo nahrbtnike za nadaljevanje in se namenili odpeljati naprej. Avto je vžgal, kombi pa ne. Akumulator je štrajkal.
Malo smo kombi porivali, poskusili s kabli, pa ni zaleglo. Pa smo za pomoč poprosili mimoidoča delavca z delovnim strojem. Prijazno sta priskočila na pomoč in v vnemi v kratek stik spravila svoj delovni stroj.
Tako smo imeli zdaj dve nepremičnini. Mi smo klicali za pomoč ÖAMTC (avstrijsko avto-moto zvezo), delavca pa svojega šefa. Šef je prišel prvi, izročil svojima varovalko, nas pa s kabli priklopil na svoj poltovornjak.
Skratka, možakar ni bil na lokaciji niti dve minuti, ko sta delovala tako kombi, kot delovni stroj. Stornirali smo pomoč ÖAMTC, se zahvalili vsem trem domačinom s slovenskim pivom in se odpeljali v 17 km oddaljeni Pettneu am Arlberg.
Obiskali smo novo skupino Alp, Verwall, katere najvišji vrh je prav Hoher Riffler. Naše izhodišče zanj pa je le 6 km oddaljeno od znanega smučarskega središča St. Anton am Arlberg.
Velja omeniti da nas je vse jutro spremljalo vreme brez oblačka. A oblački so se začeli kopičiti in po uri in pol hoje po dolini Malfon se ji je že kar nabralo. Ko smo iz doline usmerili v breg proti koči, pa se je začelo vreme vidno slabšati.
In do koče smo prišli obdani s temnimi oblaki. Čez nekaj minut je že deževalo. Naš plan, da bi ta dan naskočili vrh se je hitro izjalovil. Itak pa bi bilo kondicijsko precej naporno, saj bi skupaj naredili kar 2.000 višincev, v vzponu in sestopu.
Kazalo je slabo, izgledalo je, da smo prišli v kočo le prespati in bomo naslednji dan v dežju le še sestopili.
A zjutraj se nam je nasmehnila sreča. Vreme je bilo ravno toliko dobro, da se je dalo na vrh.
Višje smo bili sicer v megli, a vendar, deževalo ni. V dobrih štirih ura smo bili nazaj pri koči. Poslovili smo se od oskrbnika, ki je rekel, da smo bili v tej koči prvi Slovenci in sestopili v dolino.
Seveda vreme ni držalo in kmalu smo bili deležni dežja. Tudi okoli nas je bilo v daljavi vse naokoli polno dežnih zaves. Zgleda, da smo izkoristili edino okno tistega dne za vrh.
V dolini Malfon smo naredili postanek v planšariji ob poti in se okrepčali pred vožnjo domov. Še slaba ura sestopa nas je čakala in potem 6 ur in pol vožnje v Ljubljano, večinoma v dežju.
Spisal Tomaž
V Grins smo prispeli po 7-ih urah vožnje. V lepem, sončnem vremenu smo krenili proti koči Augsburger. Koča se vidi že s parkirišča, čeprav je 1.250 m nad njim.
Po grebenu smo se spustili do sedla Patrolscharte, med Gatschkopfom in Parseierspitze.
Skrbi so bile upravičene. Ko smo prišli pod sedlo na melišče, kjer se odcepi pot v ostenje Parseierspitze, se je izkazalo, da je pot pretežka za celotno skupino.
Je pa izreden razglednik in drugi najvišji vrh skupine Lechtaler Alpen, ter tretji najvišji vrh severnih apnenastih Alp (drugi je Hoher Dachstein 2.995 m).
A zjutraj se nam je nasmehnila sreča. Vreme je bilo ravno toliko dobro, da se je dalo na vrh.
Ni komentarjev:
Objavite komentar