Južni velikani Kotijskih in Dofinejskih Alp, 6.-9.9.2018

PD Rašica
tajništvo: vodnik Primož, pomočnik Tomaž, voznika Peter in Bojan
udeleženci: Ruža, Meta, Erika, Leonida, Boris, Ana, M1ili, Silva, Vida J., Bogdan, Boža, Vasja, Jože, Vida P., Andreja, Rok, Andrej, Liljana, Dunja, Ivan, Robi, Marjan, Katarina, Kinč, Irena, Dušan, Darja
skupno trajanje izletov: 21 h 30 m
skupna višinska razlika izletov: 3.030 m
skupna dolžina izletov: 42,4 km



četrtek, 6.9.2018

Odšli smo raziskovati Zahodne Alpe. Delovni naslov izleta je bil Južni velikani Kotijskih in Dofinejskih Alp. Ker je šlo za izletniško skupino smo seveda hodili pod temi velikani.

Najprej smo se zapeljali v Kotijske Alpe, do izvira reke Pad. Ob 2 h ponoči smo krenili iz Ljubljane in se čez Fernetiče, Benetke, Milano in Torino pripeljali do vasice Crissolo.

Iz vasice smo se zapeljali še nekaj kilometrov naprej do planine Regina, oziroma Kraljica, na višini 1740. Plan za današnji dan je bil vzpon do koče Quintino Sella al Monviso (2.640 m)






Malo čez eno popoldan, torej po cca 11h ura vožnje, smo krenili na pot, voznika pa sta ostala na planini v koči Pian della Regina

Vreme za četrtek je že nekaj dni prej kazalo bolj deževno. In napoved se ni izneverila, že po nekaj minutah hoje se je ulilo. Sprva kar precej in v daljavi je tudi dvakrat zagrmelo.

A čez deset minut se je umirilo do zmernega dežja im tako je ostalo vse  do koče. Do koče je bilo skupaj 950 višinski metrov in dobrih 7 km.

Kar vleklo se je do koče in skupina se je nekoliko raztegnila, a do nekaj čez peto popoldan smo bili vsi v koči.

Koča Quintino Sella leži direktno pod najvišjim vrhom Kotijskih Alp, Monvisom (3.841 m). Dostop na vrh je težavnosti III- in traja med 11 in 13 ur. Vodja izleta Primož je bil na vrhu kakšnih 25 let nazaj in je tudi avtor opisa ture v knjigi Tomaža Vrhovca, Najvišji vrhovi v Alpah.



petek, 7.9.2018

Naš plan za danes pa ni bil Monviso, temveč mnogo lažji in nižji, a še vedno tritisočak, Viso Mozzo (3.019 m). Današnje vreme je bilo sončno in zjutraj še brez oblačka.

Med vzponom se je Monviso, ki je bil direktno nasproti nas, žal ovil v oblake in vrh se je pokazal le tu in tam. A na našem vrhu smo vendarle imeli izreden razgled na vse strani.

Sestopili smo na pot našega včerajšnjega sestopa, a ji nismo sledili ves čas. Zavili smo namreč proti planini Re, Kralj. Tu je izvir reke Pad, ki tu začne svojo 652 km dolgo pot proti Jadranskemu morju.

Tu je tudi ena od možnih poti kartažanskega vojskovodje Hanibala ob epskem prečenju Alp. Mi smo od Pian del Re sestopili nazaj do Pian della Regina in po dobrih šesti urah končali s hojo za danes.

Čakalo nas je še dve uri in pol vožnje do našega hotela za naslednja dva dni. Preko smučarskega središča Sestriere smo se zapeljali do mesteca Cesana Torinese, kjer sno se nastanili v družinskem hotelu Chaberton.

Sestriere, Cesana Torinese in bližnji San Sicario so bila prizorišča zimskih olimpijskih iger leta 2006.






sobota, 8.9.2018

Po zajtrku smo se odpravili v Francijo. Preko prelaza Montgenèvre smo se spustili v Briançon. Od Briançona smo se zapeljali južno in nato severo-zahohdno, v dolino Ailefroide.

Na koncu te doline je na višini 1877 m parkirišče in koča Cézanne. Zanimivo da tu pobirajo parkirnino, kar ni nič nenavadnega, nenavadno je da ta znaša samo 2 €, ne glede na prevozno sredstvo, torej tudi za avtobus.

Od koče Cézanne smo šli peš do konca doline. Že tu so bili krasni razgledi, videlo se je tudi južno ostenje velikana Dofinejskih Alp, Barre des Écrins (4.102 m).

Ko smo se začeli vzpenjati proti ledeniku Blanc pa so se na drugi strani doline začeli odpirati razgledi na skoraj štiritisočak Mont Pelvoux (3.946 m) in njegove ledenike.

Naš cilj je bil vzpon do koče Glacier Blanc (2.542 m), oziroma še kakšnih 100 višincev več, v bližino ledenika Blanc.

Po kakšni uri in pol smo ledenik in kočo že zagledali, a trajalo je še dobro uro da smo prišli do koče.

Tu smo naredili daljši postanek in poleg ledenika opazovali lokalnega svizca, ki za hrano potrpežljivo pozira čisto blizu ljudi.

Nekaj nas je nadaljevalo bližje ledeniku, nato pa smo vsi skupaj sestopili nazaj v dolino. Velja omeniti, da smo že imeli že drugi dan lepo sončno vreme in na dež iz pred dveh dni smo že pozabili.

Še postanek v koči Cézanne in po poti pristopa smo se zapeljali nazaj v Cesana Torinese.








nedelja, 9.9.2018

Po zajtrku smo se v hotelu poslovili in se odpeljali na sever proti avtocesti A32 Torino-Bardonecchia. Na avtocesto smo zavili v smeri predora Frejus in v mestu Bardonecchia zavili iz avtoceste.

Iz Bardonecchie smo se zapeljali v Francijo in sicer v dolino Étroite (francosko) oziroma Stretta (italijansko). Posebnost doline je ta, da je večji del v Franciji, njen spodnji del pa v Italiji, francoski del tako nima nobenega cestnega stika s preostalo Francijo.

Čeprav je bila prej v celoti italijanska, so zdajšno mejo določili s Pariško mirovno pogodbo leta 1947. Dolina je zelo slikovita in na njenem koncu kraljuje tritisočak Mont Thabor (3.178 m).

Naš cilj je bil nekoliko nižji, a zelo atraktiven Aiguille Rouge (2.545 m). Od koče I Re Magi (1.740 m) smo se po macesnovem gozdičku vzpeli na planoto, kjer je jezerce Chavillon (2.194 m).

Tu so nekateri zaključili s turo, drugi pa smo nadaljevali na razgledni Aiguille Rouge. Že med vzponom se je počasi odprl razgled na oba velikana pod katerima smo bili včeraj, Barre des Écrins in Mont Pelvoux.

Ma vrhu je bilo kar precej ljudi, križ pa je tu utrujen zato leži zleknjen na bok. Še tretji dan zapored smo imeli lepo vreme in izredne razglede.

Sestopili smo po isti poti in v slabih petih urah zaključili turo. Še približno 10 ur vožnje in bili smo doma in tako zaključili še en odličen izlet.

Spisal Tomaž




Ni komentarjev:

Objavite komentar