Monte Vualt, 25.5.2019

Monte Vualt 1725 m

PD Rašica
udeleženci: Kristina, Jana, Marjam, Juso, Vesna, Vasja, Kaja, Robi, Tomaž, Ivan, Alenka
trajanje: 5 h 20 min
višinska razlika: cca 700 m
dolžina: 11,8 km

Na dan mladosti smo se odpravili v Karnijske Alpe. Cilj je bil Monte Vualt, razglednik nad Aupasko dolino (Val Aupa).

Imeli smo dve varianti pristopa, daljšo iz Dordolle in krajšo iz stranske doline Alba.

Ker je bilo vreme nestabilno je bila že vnaprej izbrana krajša varianta. Dopoldne bo suho, popoldan pa plohe je bilo rečeno.

Po jutranji kavi v Trbižu smo se zapeljali po stari cesti do Mužca (Moggio Udinese).

Nekje na poti je začelo deževati in do Mužca je že prav lilo. Nismo se zmedli in nadaljevali z vožnjo proti našemu izhodišču. In počasi, počasi je dež popuščal in do prihoda na izhodišča popolnoma ponehal.

Malo pred osmo smo začeli s turo. Po cesti smo od našega parkirišča nadaljevali do koče Vualt. Tu smo zavili na pot 425 in se vzpeli na sedlo Vualt. Od tu naprej gre pot z modrimi pikami po grebenu.

Na tem grebenu nas je malo pralo, a hujšega ni bilo in dež je kmalu odnehal. Z vrhom je malo zmede, vrha na karti ni mogoče doseči drugače kot skozi ruševje.

Zato smo se povzpeli na naslednji vrh v grebenu, ki je izgleda uradni Monte Vualt, saj je na njem tudi majhen križ.

Ravno na vrhu smo naleteli na najlepše vreme dneva. Po postanku smo nadaljevali naprej proti bivaku Cjasut dal Scior in potem desno navzdol do ostankov vojaške bolnišnice iz prve svetovne vojne.

Sledil je sestop do izhodišča in le nekaj minut pred koncem ture se je spet ulilo. Nič ne de, uspela nam je krasna tura. Zapeljali smo se do Kranjske Gore na analizo ture v gostilno Pri Martinu.




Še vožnja do Šentvida in slovo do naslednjič. A tokrat ni šlo tako rutinsko. Na parkirišču nas je čakalo neljubo presenečenje. Razbito zadnje steklo na enem od naših avtomobilov.

Verjetno je šlo za jutranjo objestnost obiskovalcev bližnjega nočnega lokala, Takoj smo šli v akcijo, policija, nakup polivinila in zasilna sanacija.







Hoher Sarstein, 18.5.2019

Sarsteinhütte, 1630 m,
Hoher Sarstein, 1975 m

udeleženci:  Tomaž, Nevenka, Stojan, Antonija, Srečko,  Maks, Franci, Marko L., Marko M., Vinko,  Marjan, Jana, Urška, Vesna, Kristina, Sabina, Niko, Andreja, Sašo
trajanje: cca. 9 h
višinska razlika po poti: cca. 1500 m
dolžina poti: cca. 18 km.


Hohe Sarstein je 1975 m visoka gora v Salzkammergutu na meji med Zgornjo Avstrijo in Štajersko. Njegova lokacija med jezeri Halltättersee, Altaussee in Grundlsee v lepem vremenu omogoča  čudovite razglede, predvsem na severno stran Dachsteina.

Sarstein na zahodni strani obkroža jezero Halltättersee, na severu Pötschenpass, na vzhodu Koppental in na jugu vas Obertraun.

Masiva Sarstein in Dachstein ločuje dolina Trauna. Masiv Sarstein, ki ga sestavlja predvsem dachsteinov apnenec, vključuje vrhove Hohe in Niedere Sarsteins (1877 m), Schwarzkogel (1800 m), Gröbkogel (1724 m) in Feuerkogel (1704 m).

Na južnem grebenu Sarsteinov leži na 1620 m Sarsteinhütte, na severni strani pa Sarsteinalm (1711 m).

V Šentvidu je odbila četrta ura zjutraj in prvi del ekipe gornikov se je v kombiju in osebnem avtomobilu odpeljal proti Jesenicam. Spotoma smo pobrali še tri gorenjske gornike, se ustavili na tradicionalni kavi in kupili še avstrijsko vinjeto.

Pot smo nadaljevali čez predor pod Karavankami, mimo Beljaka (Villach) čez predore pod Katchbergom ter avtocesto zapustili na izvozu Eben. Sledili smo oznakam za Bad Goiseren ter se čez naselja St Martin (am Tennengebirge),

Annaberg ter Salfelden pripeljali do naselja Lindenthal, kjer smo se usmerili proti vzhodu in vožnjo nadaljevali čez  prelaz Gschütt (957 m) do naselja  Gosau oziroma do jezera Halltättersee.

Jezero smo obvozili po južni strani do našega izhodišča v zaselku Obertraun, kjer so se nam pridružili še gorniki iz Celja, ki so se pripeljali iz smeri Šentilja.




Obuli smo gojzarje,  oprtali nahrbtnike s krpljami ter okoli pol osmih krenili na planinsko pot številka 692.

Avstrijci so natančno označili pot s svojimi markacijami in več rumenimi kažipoti, na katerih pa je navedena številka poti 296, kar je zrcalna slika prave številke. Zanimivo!

Dokaj realen pa je naveden čas do koče Sarsteinhütte tri ure in do vrha štiri ure in pol. Pot iz Obertrauna je sprva zelo strma, kolena smo grizli vse do koče, pri kateri je bilo nenadoma vsaj dva metra snega, ob južni strani koče je zevala globoka in strma krajna zev.





 Seveda smo si nadeli krplje in pot, ki se je nekoliko položila, nadaljevali po približno tri kilometre dolgem grebenu do vrha  Hohe Sarsteina.

Greben, orientiran proti jugu,  je zelo razgleden in ponuja fascinantne, skoraj strašljive poglede v globine Koppentala, na jezero Halltättersee, Dachstein in okoliške gore.

Zaključek poti pa nam je ponovno postregel z večjo strmino, saj križ na vrhu dosežemo, ko premagamo še zadnjih 200 metrov vzpona. Ogromne opasti so visele z robu obronka vrha, zato je bilo potrebno pot uhoditi dobra dva metra od roba.

Lepo sončno vreme nam je ponudilo enkratne razglede.  Pred našimi očmi se je bohotila severna stran Dachsteina, ledenik Hallstätter Gletcher je bil na dosegu roke, jezero Halltättersee je ležalo globoko pod nami v dolini, na vzhodu pa se je odpirala široka dolina Ausseerlanda z jezeri Altaussee in Grundlsee.

Načrtovano prečenje Sarsteina smo nadaljevali s sestopom z vrha Hohe Sarsteina po severni strani do planine Sarsteinalm.







Do planine smo se v globokem snegu spustili po strmem pobočju, kjer letna pot poteka preko strmega, skalnega terena z varovali in izklesanimi stopi.

Na planini je križišče poti 691, ki vodi do  izhodišča na sedlu Pötschenpass in poti 690, ki poteka po široki grapi Rotengraben do parkirišča na cesti Pötschenstraße (nad Pötschenkehre).

S parkirišča smo pot nadaljevali do železniške postaje Steeg-Gosau v zaselku Au. Pot je bila zaradi hoje po cestah precej sitna in za nekatere 'boleča'.

Vozniki so se z vlakom odpeljali po avte na jutranje izhodišče naše ture v zaselku Obertraun. Poslovili smo se od celjskega dela ekipe in se odpeljali proti domu. Analizo ture smo opravili v tradicionalni piceriji.

Spisal Sašo





Grčija in Albanija na gorniški način, 27.4.-4.5.2019

udeleženci: Jana, Marjan, Nevenka, Klavdija, Sandi, Tomaž, Igor
bruto čas izleta: 184 h
skupno prevoženo: 2.955 km
skupno trajanje pohodov: 41 h 50 min
skupna višiska razlika: 6.500 m

skupna dolžina:  86 km


Leta 2013 smo se odpravili na ogledno turo v Grčijo in Albanijo. Primož je imel ogled za turo vodniškega odseka, ki jo je nato realiziral leta 2014. Jaz pa sem dobil idejo, da nekoč organiziram Grčijo in Albanijo na gorniški način.

In ta nekoč je prišel letos za prvomajske praznike. Projekt je bil kar megalomanski. V osmih dneh zaokrožiti do Grčije in Albanije, se ustaviti še na Hrvaškem in narediti 5 tur, od tega 3 konkretne zimske. In za vse skupaj upati na cel teden dni lepega vremena.

1. dan

Na dan upora proti okupatorju, ob 5h zjutraj, smo krenili na pot. 7 gornikov in kombi. Vreme je kazalo bolje kot pri nas, čeprav prvi dan niti ne. Dež nas je spremljal čez Slavonijo in Srbijo, tja do Beograda.

Glavni postanek na poti smo si omislili v južni Srbiji, v Predejamah. Po čevapih in nakupih smo nadaljevali z vožnjo in po skupno 14 urah prispeli v Bitolo, do našega hotelčka Kapri. Tu smo izvedeli, da smo prispeli ravno na pravoslavno veliko noč.

Kar v hotelski restavraciji smo povečerjali in se nato z dvema taksijema odpravili v center Bitole pogledat velikonočni utrip mesta. Po povratku smo še malo pomodrovali v hotelskem lobiju in se odpravili spat.






2. dan

Vradeto 1.336 m,
Beloi 1.392 m

Kapri tudi z zajtrkom ni razočaral. Siti in zadovoljni smo se odpravili na pot. Če smo imeli na mejah prejšnji dan kar nekaj gneče, smo bili na mejnem prehodu Medžitlija-Níki popolnoma sami. Še policistov in carinikov nekaj časa ni bilo nikjer.

Po kakšnih štirih urah vožnje smo prispeli v Zagorijo, gorato območje na severozahodu Grčije. Cilj današnjega dne je bil ogled najglobljega dela soteske Vikos. A najprej smo se ustavili pri starem kamnitem mostu na začetku soteske.

Nato pa smo se zapeljali do vasice Kapesovo. Tu se je začel naš prvi pohod na potovanju. Po atraktivnih kamnitih stopnicah smo se dvignili za 300 višincev, do vasice Vradeto.

Do leta 1974, ko je bila zgrajena cesta do te, najvišje ležeče vasice v Zagoriji, so bile te kamnite stopnice edina povezava Vradeta s svetom.

Vasica je slikovita, kot vse vasice tu okoli. Bilo je precej več ljudi kot leta 2013, verjetno zaradi velikonočne nedelje.

Mi smo šli še naprej, do razgledišča Beloi. Tu se je odprl veličasten razgled na najgloblji del soteske Vikos. Soteska je vpisana v Guinnessovo knjiga rekordov, kot najgloblja soteska na svetu glede na njeno širino, karkoli že to pomeni.

Po končanih razgledovanjih in fotosešnih smo se vrnili v Vradeto nekaj pojesti. Odprtih je bilo kar nekaj lokalov, izbrali smo kajpak tistega brez hrane. A prijazna Konstantina nas je odpeljala v bližnji lokal njenega očeta.





Tudi tu zaradi obilice gostov ni bilo več strašne izbire, a so nam vseeno zimprovizirali okusno kosilo. Lahko bi imeli tudi grško poroko, a Konstantina se je potem, ko nas je postregla, vrnila v svoj lokal, naš kandidat pa je scagal in šel raje z nami v dolino.

Po povratku v Kapesovo smo se odpeljali do končne destinacije tega dne, v vasico Mikro Papigho, naš domek za naslednje tri noči. Vasica naredi vtis, saj leži pod strmimi stenami Astrake. Vse skupaj deluje kot kje v Dolomitih.

Mi smo imeli najete tri sobe, oziroma celo nadstropje v prijetnem penziončku na robu vasice. In pred vhodom lepo kamnito teraso, kjer smo se zadržali kolikor je to dopuščalo zgodnje jutranje vstajanje.







Relive, 2. dan

3. dan

Astraka refuge 1.930 m,
Astraka 2.486 m

Tretji dan je prinesel prvo konkretno turo. Malo pred sedmo smo začeli s pohodom. Do kombija smo šli le po zimsko opremo, vožnje pa danes ni bilo.
Med to opremo so bile tudi Sandijeve smuči. Skozi slikovito vasico smo prišli do markirane poti Astraka refuge.
Na poti do koče je 5 vodnih izvirov ob katerih so postavljeni paviljončki za počitek. Višje proti koči, so se začele zaplate pomrznjenega snega. Sandiju se je obetala huda smuka.

Koča je bila žal zaprta, kar je bila škoda, saj je bil praznik, velikonočni ponedeljek. Od koče gre direktna varianta poti na vrh Astrake. A izstopi na vršno planoto niso izgledali varno, vse polno je bilo visokih opasti.
Zato pade odločitev, da gremo naokoli. Najprej smo se spustili za slabih 200 višincev in pod dolomitskimi stenami Astrake zaokrožili do položnejšega terena. Z juga je Astraka bolj pohlevna, proti vrhu se dviga široka planota.
Slabih šest ur smo rabili do vrha. Vreme je bilo super, le veter nam je podil meglice, ki so nam zastirale razgled po okolici. V planu je bil še skok na najvišji vrh pogorja Timfi, Gamilo (2.497 m).
Pa bi vse skupaj trajalo predolgo in Gamilo smo izpustili. Tako smo v celoti sestopili približno po poti pristopa, Sandi jasno na smučeh. V zgornjem delu je bila smuka odlična.
Nižje smo pešci poprijeli za cepine, druge opreme pa nismo potrebovali. Po meliščih pod stenami Astrake je navdušeni smučar še malo štamfal za dodatno smuko. Bili smo popolnoma sami in šele v bližini koče, smo začeli srečevati druge ljudi.
Do koče je bilo tistih 200 višincev vzpona in zdaj je bilo res škoda zaprte koče. Prav prileglo bi se pivo namesto napitkov iz nahrbtnikov.

S koče navzdol je Sandi izkoristil še nekaj snežnih jezikov in potem smuči obesil na nahrbtnik. Malo se je še vleklo in po desetih urah in pol smo kočali 24 km dolg pohod.

Da kombi ne bi bil prikrajšan smo se zapeljali do cca 2 km oddaljene sestrske vasice Papigko na večerjo. Spet smo izbirali med tistim kar je še ostalo in spet je bila hrana odlična.


Fotografije Tomaž, 3. dan

Relive, 3. dan

4. dan

Smolikas 2.637 m
Misoraxh 2.227 m


Veter je ponoči precej ropotal in obetal pester dan. Obetal se je tudi jutranji dež in kasneje izboljšanje. In tako smo se držali plana in šli na Smolikas, drugi najvišji vrh Grčije.

Imeli smo dobrih 60 kilometrov vožnje v vasico Pades. Ker je cesta v soteski Aoös slaba in polna presenečenj, je vožnja trajala uro in tričetrt.

Turo smo začeli v suhem, oblačnem vremenu. Višje se je slišalo veter. Kmalu je začelo rahlo deževati. Debelo uro smo hodili v rahlem dežju in v megli.

Če bi res bila štala, smo imeli tolažilni vrh, Misoraxh. Ta leži ob poti po kateri smo prišli na greben.







Pojdimo najprej na Smolikas, smo si rekli. In glej ga zlomka, vreme se naenkrat obrne.

Močan veter je odpihnil oblake in znašli smo se v jasnem sončnem vremenu. Sneg je škripal, veter pa tulil.

Močan veter je podil meglice čez vrh, a generalno je bilo sončno, na naših obrazih pa nasmeški. Noro, kakšna tura nam je uspela.

Zadovoljni smo sestopili do Misoraxha in se vzpeli še nanj. Vreme se je med tem popolnoma stabiliziralo, veter se je precej umiril.

V daljavi smo lahko opazovali Gamilo in Astrako. Židane volje smo sestopili v Pados in se odpeljali nazaj v našo vasico.

A ne direktno. V mestecu Konitsa smo se ustavili za nakupe v lokalni trgovinici. S trgovinami v vasicah Zagorije je namreč precejšen križ. Preprosto jih ni.

Drugi postanek pa je bil v vasici Aristi. Ta je bila naš grški domek leta 2013, tokrat pa smo se ustavili le na kosilu oziroma večerji. Hrana spet odlična.

Vrnili smo se v Mikro Papigho preživet naš zadnji večer v tokratni Grčiji. Da bi zagotovili večerno druženje na terasi penziončka, je bila udeleženkam izdana prepoved večernega pakiranja.




Zagorija je na nas naredila vtis, uspele so nam tudi tri zelo lepe ture.










5. dan

Prišel je dan za selitev. Najprej pa smo obiskali tolmunčke Rogovo Ovires med obema Papigama.

Nato premik preko  mejnega prehoda Kakavia v Albanijo. V Albaniji smo se najprej zapeljali v Gjirokastër. Mesto je bilo 500 let (1417 - 1913) del Otomanskega imperija.

Stari del mesta je vpisan na UNESCO-v seznam svetovne dediščine. Gre za redek primer dobro ohranjenega otomanskega mesta, ki so ga zgradili veleposestniki.

Gjirokastër je tudi rojstni kraj dolgoletnega albanskega komunističnega voditelja Enverja Hoxhe. Po prihodu v mesto smo najprej hoteli kupiti albanske leke. To je bil malo problem, ker je bila menjalnica zaradi 1. maja zaprta.





Večina se nas je poslužila bankomata, kasneje pa se je izkazalo, da je evre za leke najbolje menjati kar v trgovinah.

Po ogledu mesta smo skočili še na trdnjavo nad mestom. Od tam smo se spet vrnili v stari del, ki ga ravno prenavljajo in polagajo še starejše kamnite pločnike in tlakovce.

Po ogledu mesta in nakupih smo spet sedli v kombi. Čez sedlo Muzine smo se zapeljali do rezervata in izvira Syri i Kaltër (Blue Eye).

Tu smo leta 2013 dobro in poceni jedli, pa dajmo še tokrat, sem si mislil. Zaradi praznika je bilo vse polno ljudi, ki so prirejali piknike. Na vstopu v rezervat pobirajo vstopnino, da se potem lahko kakšen kilometer voziš po razdrapani makadamski cesti.

Ko smo kljub gneči našli parkirno mesto je sledilo vprašanje; hm, kje pa je gostilna. Našli smo izvir in poleg njega stojnico s spominki. Prodajalka je pojasnila, da je bila gostilna uničena v povodnji konec prejšnje sezone.
Kosilo je padlo v vodo. Ogledali smo si izvir in se odpeljali naprej. Škoda, da je tak biser brez spodobne ceste in druge infrastrukture.

Malo pred Sarandë smo zavili na sever in čez čas le zagledali albansko morje. Izgubljeno kosilo smo nadomestili v restavraciji ob morju. Tu so bila mnenja glede hrane deljena, čeprav nas je bila večina zadovoljna.

Nadaljevali smo v Himarë, obmorsko mesto, kjer smo imeli rezerirane sobe za eno noč. Super, navigacija nas pripelje točno do tja. Potem pa malo zmede.

Kje so zdaj te naše sobe, nobenih hišnih številk, nobenih oznak da se ukvarjao z oddajanjem sob.Sobe smo le našli in se namestili. Nato so nekatere poiskale plažo, nekateri pa pivo.

Na mestni promenadi je vse polno lokalov, problem pa je, da imajo večinoma malo pivo in po možnosti uvoženo. Pa smo rešili tudi to, našli lokal z velikim albanskim in se zvečer vrnili tja pogledat ligo prvakov.








6. dan

Maja e Qorres 2.018 m
Maja e Çikës 2.044 m


Zgodnje vstajanje in kava že pred peto na terasi ene izmed sob. Ob 5h pa že odhod. Cilj je bilo sedlo Llogara, dobrih 1000 m nad morjem. Tu je bilo izhodišče naše današnje ture.

Tu sta bila tudi dva domača psa in eden izmed njiju je odšel z nami na turo. Zaradi zanimive sive dlake smo mu dali ime Sivko. Cilj naše ture sta bila dva dvatisočaka direktno nad morjem. Najprej Maja e Qorres nad Llogaro.

Slabe tri ure smo potrebovali za vzpon na vrh. Na vrhu je bil sneg na severni strani, pa tudi oblačnost. Škoda, sicer bi gledali morje in sneg hkrati.






Pa tudi naš dolgi greben bi videli. Do našega glavnega cilja Maje e Çikës nas je čakalo 4 km grebenskega prečenja.

Snega je bilo na severni strani veliko, na samem grebenu pa le vsake toliko in zimska oprema je ostala na in v nahrbtnikih.





Hodili smo 2 km nad morjem in škoda da ga nismo videli.Sivko je poznal pot in jo očitno večkrat mahne sem gor s pohodniki. Veselo se je podil sem in tja po snegu.

Le malo pred vrhom je obrnil, ker je bil tam malce siten detajl. Do vrha smo vse skupaj rabili skoraj 6 ur.

In potrebno je bilo priti še nazaj. Nazaj grede se je pogled na morje le malce odprl. Lepše vreme se je naredilo šele ko smo bili precej nizko.

Sivka je utrujenost precej umirila. Obnašal se je kot običajni udeleženec. Hodil je v koloni, ko so bile pavze se je ustavil tudi on.

Prav lepo nam je popestril turo. Po desetih urah smo bili nazaj na Llogari. Sivko je utrujen obležal na terasi lokala. V upanju, da je tam doma in ni potepuški pes, smo se odpeljali naprej v pristaniško mesto Vlorë.

Tu smo imeli rezerviran hotel in to z zajtrkom. Pravo razkošje in hotel ni bil slab. Svetovali so nam tudi kam gremo lahko na večerjo. Izbrali smo picerijo v bližini hotela.




Pice so bile odlične, vzdušje pa tudi. Malo zato, ker nam izlet poteka kot po maslu, malo pa zaradi Igorja, ki je dobil pico s pokonci postavljenim pomfrijem. Tako je to, če med naročanjem zamenjaš tomato in potato.








7. dan

Prišel je najbolj kritičen dan celotnega izleta. Premik iz Vlorë v Baško Vodo, v razumnem času. Nekaj časa človek izgubi že pri zajtrku. Ta je bil ob 7 h, a ne le za nas, temveč še za tri avtobuse upokojencev.

Deset do osmih se nam je uspelo odpeljati. Kar dobro nam je šlo in na obrobju Tirane smo imeli prvi postanek. Sledila je vožnja do črnogorske meje, ki povsem upraviči svoje ime glede hitrosti postopkov.



Prebili smo se do Podgorice, na poti proti Nikšiču spili istoimensko pivo v kafani Jugoslavija in skoraj imeli črnogorsko poroko. Pa jo je ženin spet pobrisal in Daja je ostala sama.

Na poti iz Nikšiča proti Rudinam smo obstali v stoječi koloni. Zaradi širitve ceste je bila popolna zapora, a cesto so kmalu odprli. Izgubili smo 15 minut zaradi zastoja in verjetno še toliko zaradi nekaj kilometrov vožnje po makadamu.

Izhodna črnogorska meja je kakopak upravičila ime. V Bosni smo se vozili po srbskih koncih, po dolini reke Trebišnjice. Počasi je beseda nanesla na kosilo in bil je konsenz, da ubodemo nekaj hitrega ob cesti.

In prišli smo v Trebinje. Zagledali smo roštilj in mesnico Tarana. Hitro smo parkirali in v mesnici izbrali meso, ki so nam ga nato spekli.

Med tem smo v bližnji trgovinici kupili nikšičke v steklenici in nekje drugje paradižnik in mlado čebulo. Pred Tarano je miza z dvemi klopmi, ravno za nas. Čista zmaga.

Nadaljevali smo z vožnjo v dolino Neretve, do Čapljine. Tu je bilo naših težav počasi konec. Avtocesta je bila blizu, Hrvaška tudi. Hrvaškim kriminalistom smo se zdeli malo sumljivi ali pa jim je bilo dolgčas na prazni avtocesti.

Legitimirali so nas in to je bil edini stik s policijo na celotnem izletu. Še malo in ob 21:40 smo prispeli pred naš apartma v Baški Vodi. Premik je uspel v zelo razumnem času, 13 h 50 min.



 

8. dan

Omiška Dinara – vrh Kula 863m

Save the best for the last, je bil slogan zadnjega zajtrka. Po zajtrku je bila pred odhodom domov na vrsti še zadnja tura.

Vreme ni bilo kaj prida, a računali smo da imamo srečo in se odpeljali v Omiš. Cilj je bila Omiška Dinara. Parkirali smo malo ven iz mesta in čez staro mestno jedro šli do markirane poti.

In takrat so se v Omišu oglasile gasilske sirene za alarme in sirene na gasilskih avtomobilih. Po celem mestu je tulilo. Kakšen sprejem, kakšno navdušenje nad prihodom gorniške skupine v Omiš. Vsaka čast županu in gasilcem.





No, v resnici je godoval Sv. Florjan, zavetnik gasilcev. Ti so imeli razne prireditve, navijali sirene in se s prižganimi sirenami podili po obalnih cestah.

Nam je šlo dobro. Rahlo je zapretil dež in kmalu odnehal. V suhem nam je uspelo priti na vrh in sestopiti nazaj v Omiš.


Odpeljali so se v Slovenijo. V Gornji Težki Vodi smo večerjali in ob 9 h zvečer zaključili nepozaben prvomajski izlet.

Spisal Tomaž










Slabe 4 mesece kasneje si naš albanski gostilničar s 5. dne izleta privošči neverjetne vragolije in občuti posledice.