bruto čas izleta: 184 h
skupno prevoženo: 2.955 km
skupno trajanje pohodov: 41 h 50 min
skupna višiska razlika: 6.500 m
skupna dolžina: 86 km
1. dan
2. dan
Vradeto 1.336 m,
Beloi 1.392 m
Kapri tudi z zajtrkom ni razočaral. Siti in zadovoljni smo se odpravili na pot. Če smo imeli na mejah prejšnji dan kar nekaj gneče, smo bili na mejnem prehodu Medžitlija-Níki popolnoma sami. Še policistov in carinikov nekaj časa ni bilo nikjer. 
Tudi tu zaradi obilice gostov ni bilo več strašne izbire, a so nam vseeno zimprovizirali okusno kosilo. Lahko bi imeli tudi grško poroko, a Konstantina se je potem, ko nas je postregla, vrnila v svoj lokal, naš kandidat pa je scagal in šel raje z nami v dolino.
Relive, 2. dan
Tretji dan je prinesel prvo konkretno turo. Malo pred sedmo smo začeli s pohodom. Do kombija smo šli le po zimsko opremo, vožnje pa danes ni bilo.
Med to opremo so bile tudi Sandijeve smuči. Skozi slikovito vasico smo prišli do markirane poti Astraka refuge.
Na poti do koče je 5 vodnih izvirov ob katerih so postavljeni paviljončki za počitek. Višje proti koči so se začele zaplate pomrznjenega snega. Sandiju se je obetala huda smuka.
Koča je bila žal zaprta, kar je bila škoda, saj je bil praznik, velikonočni ponedeljek. Od koče gre direktna varianta poti na vrh Astrake. A izstopi na vršno planoto niso izgledali varno, vse polno je bilo visokih opasti.
Zato pade odločitev, da gremo naokoli. Najprej smo se spustili za slabih 200 višincev in pod dolomitskimi stenami Astrake zaokrožili do položnejšega terena. Z juga je Astraka bolj pohlevna, proti vrhu se dviga široka planota.
Slabih šest ur smo rabili do vrha. Vreme je bilo super, le veter nam je podil meglice, ki so nam zastirale razgled po okolici. V planu je bil še skok na najvišji vrh pogorja Timfi, Gamilo (2.497 m).
Pa bi vse skupaj trajalo predolgo in Gamilo smo izpustili. Tako smo v celoti sestopili približno po poti pristopa, Sandi jasno na smučeh. V zgornjem delu je bila smuka odlična.
Nižje smo pešci poprijeli za cepine, druge opreme pa nismo potrebovali. Po meliščih pod stenami Astrake je navdušeni smučar še malo štamfal za dodatno smuko. Bili smo popolnoma sami in šele v bližini koče, smo začeli srečevati druge ljudi.
Do koče je bilo tistih 200 višincev vzpona in zdaj je bilo res škoda zaprte koče. Prav prileglo bi se pivo namesto napitkov iz nahrbtnikov.
S koče navzdol je Sandi izkoristil še nekaj snežnih jezikov in potem smuči obesil na nahrbtnik. Malo se je še vleklo in po desetih urah in pol smo končali 24 km dolg pohod.
Da kombi ne bi bil prikrajšan smo se zapeljali do cca 2 km oddaljene sestrske vasice Papigko na večerjo. Spet smo izbirali med tistim kar je še ostalo in spet je bila hrana odlična.
3. dan
Astraka refuge 1.930 m,
Astraka 2.486 m
Astraka 2.486 m
Fotografije Tomaž, 3. dan
Relive, 3. dan
8. dan
Omiška Dinara – vrh Kula 863m
Save the best for the last, je bil slogan zadnjega zajtrka. Po zajtrku je bila pred odhodom domov na vrsti še zadnja tura.
Vreme ni bilo kaj prida, a računali smo da imamo srečo in se odpeljali v Omiš. Cilj je bila Omiška Dinara. Parkirali smo malo ven iz mesta in čez staro mestno jedro šli do markirane poti.
In takrat so se v Omišu oglasile gasilske sirene za alarme in sirene na gasilskih avtomobilih. Po celem mestu je tulilo. Kakšen sprejem, kakšno navdušenje nad prihodom gorniške skupine v Omiš. Vsaka čast županu in gasilcem.
No, v resnici je godoval Sv. Florjan, zavetnik gasilcev. Ti so imeli razne prireditve, navijali sirene in se s prižganimi sirenami podili po obalnih cestah.
Nam je šlo dobro. Rahlo je zapretil dež in kmalu odnehal. V suhem nam je uspelo priti na vrh in sestopiti nazaj v Omiš.
Odpeljali so se v Slovenijo. V Gornji Težki Vodi smo večerjali in ob 9 h zvečer zaključili nepozaben prvomajski izlet.
Spisal Tomaž
Relive, 3. dan
4. dan
Smolikas 2.637 m
Misoraxh 2.227 m
Veter je ponoči precej ropotal in obetal pester dan. Obetal se je tudi jutranji dež in kasneje izboljšanje. In tako smo se držali plana in šli na Smolikas, drugi najvišji vrh Grčije.
Imeli smo dobrih 60 kilometrov vožnje v vasico Pades. Ker je cesta v soteski Aoös slaba in polna presenečenj, je vožnja trajala uro in tričetrt.
Turo smo začeli v suhem, oblačnem vremenu. Višje se je slišalo veter. Kmalu je začelo rahlo deževati. Debelo uro smo hodili v rahlem dežju in v megli.
Če bi res bila štala, smo imeli tolažilni vrh, Misoraxh. Ta leži ob poti po kateri smo prišli na greben.
Pojdimo najprej na Smolikas, smo si rekli. In glej ga zlomka, vreme se naenkrat obrne.
Močan veter je odpihnil oblake in znašli smo se v jasnem sončnem vremenu. Sneg je škripal, veter pa tulil.
Močan veter je podil meglice čez vrh, a generalno je bilo sončno, na naših obrazih pa nasmeški. Noro, kakšna tura nam je uspela.
Zadovoljni smo sestopili do Misoraxha in se vzpeli še nanj. Vreme se je med tem popolnoma stabiliziralo, veter se je precej umiril.
V daljavi smo lahko opazovali Gamilo in Astrako. Židane volje smo sestopili v Pados in se odpeljali nazaj v našo vasico.
A ne direktno. V mestecu Konitsa smo se ustavili za nakupe v lokalni trgovinici. S trgovinami v vasicah Zagorije je namreč precejšen križ. Preprosto jih ni.
Drugi postanek pa je bil v vasici Aristi. Ta je bila naš grški domek leta 2013, tokrat pa smo se ustavili le na kosilu oziroma večerji. Hrana spet odlična.
Vrnili smo se v Mikro Papigho preživet naš zadnji večer v tokratni Grčiji. Da bi zagotovili večerno druženje na terasi penziončka, je bila udeleženkam izdana prepoved večernega pakiranja.
Zagorija je na nas naredila vtis, uspele so nam tudi tri zelo lepe ture.
5. dan
Prišel je dan za selitev. Najprej pa smo obiskali tolmunčke Rogovo Ovires med obema Papigama.
Nato premik preko mejnega prehoda Kakavia v Albanijo. V Albaniji smo se najprej zapeljali v Gjirokastër. Mesto je bilo 500 let (1417 - 1913) del Otomanskega imperija.
Stari del mesta je vpisan na UNESCO-v seznam svetovne dediščine. Gre za redek primer dobro ohranjenega otomanskega mesta, ki so ga zgradili veleposestniki.
Gjirokastër je tudi rojstni kraj dolgoletnega albanskega komunističnega voditelja Enverja Hoxhe. Po prihodu v mesto smo najprej hoteli kupiti albanske leke. To je bil malo problem, ker je bila menjalnica zaradi 1. maja zaprta.
Večina se nas je poslužila bankomata, kasneje pa se je izkazalo, da je evre za leke najbolje menjati kar v trgovinah.
Po ogledu mesta smo skočili še na trdnjavo nad mestom. Od tam smo se spet vrnili v stari del, ki ga ravno prenavljajo in polagajo še starejše kamnite pločnike in tlakovce.
Po ogledu mesta in nakupih smo spet sedli v kombi. Čez sedlo Muzine smo se zapeljali do rezervata in izvira Syri i Kaltër (Blue Eye).
Tu smo leta 2013 dobro in poceni jedli, pa dajmo še tokrat, sem si mislil. Zaradi praznika je bilo vse polno ljudi, ki so prirejali piknike. Na vstopu v rezervat pobirajo vstopnino, da se potem lahko kakšen kilometer voziš po razdrapani makadamski cesti.
Ko smo kljub gneči našli parkirno mesto je sledilo vprašanje; hm, kje pa je gostilna. Našli smo izvir in poleg njega stojnico s spominki. Prodajalka je pojasnila, da je bila gostilna uničena v povodnji konec prejšnje sezone.
Kosilo je padlo v vodo. Ogledali smo si izvir in se odpeljali naprej. Škoda, da je tak biser brez spodobne ceste in druge infrastrukture.
Malo pred Sarandë smo zavili na sever in čez čas le zagledali albansko morje. Izgubljeno kosilo smo nadomestili v restavraciji ob morju. Tu so bila mnenja glede hrane deljena, čeprav nas je bila večina zadovoljna.
Nadaljevali smo v Himarë, obmorsko mesto, kjer smo imeli rezerirane sobe za eno noč. Super, navigacija nas pripelje točno do tja. Potem pa malo zmede.
Kje so zdaj te naše sobe, nobenih hišnih številk, nobenih oznak da se ukvarjao z oddajanjem sob.Sobe smo le našli in se namestili. Nato so nekatere poiskale plažo, nekateri pa pivo.
Na mestni promenadi je vse polno lokalov, problem pa je, da imajo večinoma malo pivo in po možnosti uvoženo. Pa smo rešili tudi to, našli lokal z velikim albanskim in se zvečer vrnili tja pogledat ligo prvakov.
6. dan
Maja e Qorres 2.018 m
Maja e Çikës 2.044 m
Zgodnje vstajanje in kava že pred peto na terasi ene izmed sob. Ob 5h pa že odhod. Cilj je bilo sedlo Llogara, dobrih 1000 m nad morjem. Tu je bilo izhodišče naše današnje ture.
Tu sta bila tudi dva domača psa in eden izmed njiju je odšel z nami na turo. Zaradi zanimive sive dlake smo mu dali ime Sivko. Cilj naše ture sta bila dva dvatisočaka direktno nad morjem. Najprej Maja e Qorres nad Llogaro.
Slabe tri ure smo potrebovali za vzpon na vrh. Na vrhu je bil sneg na severni strani, pa tudi oblačnost. Škoda, sicer bi gledali morje in sneg hkrati.
Pa tudi naš dolgi greben bi videli. Do našega glavnega cilja Maje e Çikës nas je čakalo 4 km grebenskega prečenja.
Snega je bilo na severni strani veliko, na samem grebenu pa le vsake toliko in zimska oprema je ostala na in v nahrbtnikih.
Hodili smo 2 km nad morjem in škoda da ga nismo videli.Sivko je poznal pot in jo očitno večkrat mahne sem gor s pohodniki. Veselo se je podil sem in tja po snegu.
Le malo pred vrhom je obrnil, ker je bil tam malce siten detajl. Do vrha smo vse skupaj rabili skoraj 6 ur.
In potrebno je bilo priti še nazaj. Nazaj grede se je pogled na morje le malce odprl. Lepše vreme se je naredilo šele ko smo bili precej nizko.
Sivka je utrujenost precej umirila. Obnašal se je kot običajni udeleženec. Hodil je v koloni, ko so bile pavze se je ustavil tudi on.
Prav lepo nam je popestril turo. Po desetih urah smo bili nazaj na Llogari. Sivko je utrujen obležal na terasi lokala. V upanju, da je tam doma in ni potepuški pes, smo se odpeljali naprej v pristaniško mesto Vlorë.
Tu smo imeli rezerviran hotel in to z zajtrkom. Pravo razkošje in hotel ni bil slab. Svetovali so nam tudi kam gremo lahko na večerjo. Izbrali smo picerijo v bližini hotela.
Pice so bile odlične, vzdušje pa tudi. Malo zato, ker nam izlet poteka kot po maslu, malo pa zaradi Igorja, ki je dobil pico s pokonci postavljenim pomfrijem. Tako je to, če med naročanjem zamenjaš tomato in potato.
7. dan
Prišel je najbolj kritičen dan celotnega izleta. Premik iz Vlorë v Baško Vodo, v razumnem času. Nekaj časa človek izgubi že pri zajtrku. Ta je bil ob 7 h, a ne le za nas, temveč še za tri avtobuse upokojencev.
Deset do osmih se nam je uspelo odpeljati. Kar dobro nam je šlo in na obrobju Tirane smo imeli prvi postanek. Sledila je vožnja do črnogorske meje, ki povsem upraviči svoje ime glede hitrosti postopkov.
Prebili smo se do Podgorice, na poti proti Nikšiču spili istoimensko pivo v kafani Jugoslavija in skoraj imeli črnogorsko poroko. Pa jo je ženin spet pobrisal in Daja je ostala sama.
Na poti iz Nikšiča proti Rudinam smo obstali v stoječi koloni. Zaradi širitve ceste je bila popolna zapora, a cesto so kmalu odprli. Izgubili smo 15 minut zaradi zastoja in verjetno še toliko zaradi nekaj kilometrov vožnje po makadamu.
Izhodna črnogorska meja je kakopak upravičila ime. V Bosni smo se vozili po srbskih koncih, po dolini reke Trebišnjice. Počasi je beseda nanesla na kosilo in bil je konsenz, da ubodemo nekaj hitrega ob cesti.
In prišli smo v Trebinje. Zagledali smo roštilj in mesnico Tarana. Hitro smo parkirali in v mesnici izbrali meso, ki so nam ga nato spekli.
Med tem smo v bližnji trgovinici kupili nikšičke v steklenici in nekje drugje paradižnik in mlado čebulo. Pred Tarano je miza z dvemi klopmi, ravno za nas. Čista zmaga.
Nadaljevali smo z vožnjo v dolino Neretve, do Čapljine. Tu je bilo naših težav počasi konec. Avtocesta je bila blizu, Hrvaška tudi. Hrvaškim kriminalistom smo se zdeli malo sumljivi ali pa jim je bilo dolgčas na prazni avtocesti.
Legitimirali so nas in to je bil edini stik s policijo na celotnem izletu. Še malo in ob 21:40 smo prispeli pred naš apartma v Baški Vodi. Premik je uspel v zelo razumnem času, 13 h 50 min.
Smolikas 2.637 m
Misoraxh 2.227 m
Pojdimo najprej na Smolikas, smo si rekli. In glej ga zlomka, vreme se naenkrat obrne.
Zagorija je na nas naredila vtis, uspele so nam tudi tri zelo lepe ture.5. dan
Prišel je dan za selitev. Najprej pa smo obiskali tolmunčke Rogovo Ovires med obema Papigama.
Večina se nas je poslužila bankomata, kasneje pa se je izkazalo, da je evre za leke najbolje menjati kar v trgovinah.
6. dan
Maja e Qorres 2.018 m
Maja e Çikës 2.044 m
Pa tudi naš dolgi greben bi videli. Do našega glavnega cilja Maje e Çikës nas je čakalo 4 km grebenskega prečenja.
Hodili smo 2 km nad morjem in škoda da ga nismo videli.Sivko je poznal pot in jo očitno večkrat mahne sem gor s pohodniki. Veselo se je podil sem in tja po snegu.
Le malo pred vrhom je obrnil, ker je bil tam malce siten detajl. Do vrha smo vse skupaj rabili skoraj 6 ur.
Pice so bile odlične, vzdušje pa tudi. Malo zato, ker nam izlet poteka kot po maslu, malo pa zaradi Igorja, ki je dobil pico s pokonci postavljenim pomfrijem. Tako je to, če med naročanjem zamenjaš tomato in potato.7. dan
Prebili smo se do Podgorice, na poti proti Nikšiču spili istoimensko pivo v kafani Jugoslavija in skoraj imeli črnogorsko poroko. Pa jo je ženin spet pobrisal in Daja je ostala sama.
Nadaljevali smo z vožnjo v dolino Neretve, do Čapljine. Tu je bilo naših težav počasi konec. Avtocesta je bila blizu, Hrvaška tudi. Hrvaškim kriminalistom smo se zdeli malo sumljivi ali pa jim je bilo dolgčas na prazni avtocesti.
Legitimirali so nas in to je bil edini stik s policijo na celotnem izletu. Še malo in ob 21:40 smo prispeli pred naš apartma v Baški Vodi. Premik je uspel v zelo razumnem času, 13 h 50 min.
8. dan
Omiška Dinara – vrh Kula 863m
Save the best for the last, je bil slogan zadnjega zajtrka. Po zajtrku je bila pred odhodom domov na vrsti še zadnja tura.
No, v resnici je godoval Sv. Florjan, zavetnik gasilcev. Ti so imeli razne prireditve, navijali sirene in se s prižganimi sirenami podili po obalnih cestah.
Spisal Tomaž
Slabe 4 mesece kasneje si naš albanski gostilničar s 5. dne izleta privošči neverjetne vragolije in občuti posledice.
Ni komentarjev:
Objavite komentar