Monte Ressetum, 27. 9. 2015

Forcia la Baldas, 1749 m,
Forcia Bassa, 1855 m,
Monte Ressetum,  2062 m, (Turfon de Forcia Bassa)
Cresta Forcia Bassa, 2020,
Cimon de Resettum, 2057 m


Gorniška skupina PD Rašica
udeleženci:  Tomaž, Marjan G, Janez, Mateja, Nevenka, Maks, Srečko, Sašo
trajanje: 9 h 10 min
višinska razlika: cca. 1820 m


Stari znanci smo se zbrali ob običajni uri na običajnem  mestu  (ob 5. uri pred društvom) ter se z uradnima avtomobiloma ture (Ford Focus 1.0 Ecoboost karavan) odpeljali po avtocesti mimo Trsta Vidma, Pordenona, Spilimberga, skozi Maniago - proti Monte Ressetum, najvišjemu vrhu skupine Raut-Ressetum, ki je z dolgim grebenom povezan z Monte Fratte.

Od Maniaga smo pot nadaljevali skozi novejši predor, ki obide slikovito in divjo dolino reke Celline ter bistveno skrajša vožnjo proti kraju Claut in vasici Lesis, kjer je na nadmorski višini 644 m izhodišče tokratne ture.

Monte Ressetum  se nahaja v južnem delu predalpskega dela Karnijskih Alp, ki se v smeri vzhod-zahod  raztezajo od Julijskih Alp do Dolomitov, v smeri sever-jug  pa od Ziljske doline do Beneške ravnine.  V dolini Zilje poteka Periadriatski šiv, ki je geološka meja med celinskimi ploščami Afrike in Evrope.

Reka Tilment je meja osrednjega in predalpskega dela Karnijcev in je ena redkih alpskih rek z ohranjeno geomorfologijo, številnimi prepletenimi peščenimi rokavi in podzemnimi tokovi.

Karnijske Alpe so ime dobile po nekdanji rimski provinci Carnia (Karantanija), znane pa so kot zgodovinska pokrajina in pomembna geološka regija z neverjetno dobro ohranjenimi fosili, kjer je bilo nekoč morje, celinske plošče in koralni grebeni.

V vasici Lesis smo parkirali tik pred mostom, od koder smo se po cesti odpravili proti izhodišču poti CAI 960A. Pot poteka skozi gozd, po dobro urejeni, sprva z velikimi kamnitimi ploščami tlakovani široki gozdni poti.

Višje se pot zoži v gozdno stezo in večkrat preči gozdno cesto, ki vodi do planine Pradut. Vzpon skozi gozd zaradi z vlago nasičenega zraka in brezvetrja ni bil prijeten.

Na planini Pradut, ki smo jo dosegli po uri in pol hoje, se na 1450 m nadmorske višine nahaja nov planinski dom, od koder smo po kratkem okrepčilu  nadaljevali po cesti do odcepa poti CAI 961 proti Forcia Bassa.





Pot CAI 961  je označena z redkimi rdečimi pikami, vendar lahko sledljiva. Kmalu  nas pripelje do razcepa Forcia la Baldass na višini 1749 m, kjer je gozdna meja, drevesa pa zamenjajo visokogorski travniki na kraškem terenu z vrtačami.

Na razcepu Forcia la Baldass krenemo po levi poti (Reset napis na skali) proti že omenjenemu sedlu Forcia Bassa, ki se nahaja na višini 1855 m  pod vzhodnim grebenom  Monte Ressetuma.

Desna pot vodi po melišču pod severnimi ostenji Ressetuma ter se nadaljuje direktno na greben Ressetum – Fratte, s poti pa se odcepi tudi lažja pot po travnatih vesinah do vrha Resetuma.
Potek te poti pa smo žal razvozlali šele pri povratku. S sedla Forcia Bassa smo nadaljevali desno po vzhodnem pobočju in vzhodnem grebenu Ressetuma. Pod grebenom je še en razcep (levo napis Paretina – greben, desno napis Prata), mi smo se odločili za levo, 'grebensko' pot.

Pot po grebenu ni zahtevna, le v zaključnem delu je izpostavljena in neposredno pod vrhom je potrebno nekajkrat poprijeti za skalo ter preplezati kratek skalni skok.

Na vrhu Ressetuma smo si po dobri uri in pol hoje od koče Pradut privoščili krajši počitek in okrepčilo. Razgledov pa zaradi megle, ki je z juga segala prav do vrhov in robu grebena Ressetum – Fratte, žal ni bilo veliko.





Pot  smo želeli nadaljevati po grebenu Ressetum – Fratte, vendar nismo našli sestopa po zahodnem grebenu Ressetuma. Po nekaj poizkusik smo bili prisiljeni sestopiti do razcepa Forcia la Baldass in se po desni poti povzpeti na greben Ressetum – Fratte.




Pot po grebenu ni zahtevna, razen detajla v skalnem skoku tik pod našim zadnjim vrhom (Cimon de Ressetum, težavnost II), žal pa zaradi megle nismo bili deležni omembe vrednih razgledov.

Iskanje brezpotnih poti nam je žal vzelo precej časa, zato smo zaradi časovne stiske na enem od neizrazitih vrhov v grebenu obrnili ter se vrnili po poti pristopa v vasico Lesis. Čakala nas je še naporna vožnja po italijanskih in slovenskih avtocestah proti domu. Analizo ture smo opravili v gostilni Na Ravni v Senožečah.

Spisal Saso


 
 

Plešivec (Loška stena), 13. 9. 2015

Plešivec 2184 m

PD Rašica
udeleženci: Ana, Silva, Maja, Tomaž
trajanje: 8 h 15 min
višinska razlika: cca. 1450 m

Letos smo v program vodniškega odseka po dolgem času vključili turo preko zavarovane poti oziroma ferate. Prav težavnost je botrovala nekoliko slabšemu obisku in tako smo na koncu ostali le štirje.




V nekoliko slabšem vremenu od napovedanega smo se čez Predel pripeljali do Loga pod Mangartom in od tam v Loško Koritnico, do parkirišča ob vstopu v TNP.





Po cca uri hoje smo prišli do
vstopa v steno po zavarovani poti. Zavarovani del je kratek a strm, ponekod skoraj navpičen, kjer vzpon lajšajo klini.

Višje se v gozdu so se jeklenice končale, strmina je popustila, vreme pa se je slabšalo. Vse okoli se je zapiralo, na sedlu Čez Brežice je zapihal še veter. Tu smo tudi srečali edina človeka na poti, par doma pod Blegošem, ki se je že vračal z Plešivca.

Tudi nas ni več čakalo veliko vzpona in po dobrih štririh urah smo stali na meglenem Plešivcu. Zaradi vetra smo vrh hitro zapustili in si glavni odmor omislili precej nižje, ko smo že prišli iz megle.

Brez težav smo sestopili po zavarovani poti. Vreme se je nižje izboljšalo in turo smo končali že skoraj v sončnem vremenu.






Turo smo zaključili z analizo pri Apljažu in sklenili da bo treba v program tudi v bodoče vključevati tudi nekoliko težje ture.

Spisal Tomaž


Hochgolling, 12. 9. 2015

Hochgolling  2863 m,
Samspitze  2381 m

Gorniška skupina PD Rašica
udeleženci: Tomaž, Nevenka, Mateja, Slavko, Maks, Marjan G., Janez
trajanje: 8 ur 45 minut
višinska razlika: 1820 m


Tokratni cilj gorniške skupine PD Rašica je bil najvišji vrh Nizkih Tur 2863 m visoki Hochgolling, ki pripada skupini Schladminških Alp. Šest gornikov se nas je odpeljalo iz Šentvida, sedmi se nam je pridružil v Radovljici.

Po avtocesti smo se peljali mimo Beljaka, skozi tunel Katschberg do odcepa za St. Michael. Sledimo smerokazu za Mauterndorf in naprej za Goeriach. Zaradi veliko križišč in odcepov na tej poti smo le preverili še pri domačinu ter dobili potrditev, da vozimo v pravo smer.

Zadnji smerokaz, ki mu sledimo, je bil Landawirsee Huette. Proti našemu izhodiču je bila to edina cesta, ki vodi v dokaj široko dolino Goeriach med visokimi gorami levo in desno. Cesta je ozka, obdana z lesenimi ograjami pašnikov, kjer se pasejo črede govedi. Na dolžini cca šest kilometrov je le tu in  tam možno srečevanje vozil.

Vozna pot se zaključi, ko pridemo do parkirišča, kjer se pripravimo za turo. Že na začetku gremo skozi manjše naselje lesenih hišic, vikendov ali turističnih apartmajev. Morda se je prav tukaj zgodila pravljica o babici in rdeči kapici.

Od tod dalje je skoraj ravninska pot vse do zatrepa, ko v nekaj strmih serpentinah pridemo na planino Zugriegealm s par pastirskimi kočami in živino.

Hodimo po poti št. 775 proti koči Landawirsee ob potoku z mnogimi pritoki, ki se po zajedah spuščajo iz velikih višin v brzicah in slapovih. Kljub veliki strmini so pobočja travnata, zato toliko bolj izstopajo padajoči studenčki.

Po uri in 15 minutah pridemo na višino 1800 m in se usmerimo po poti 702 proti sedlu Gollingscharte. S travo poraščeno pobočje je strmo, vendar je pot v serpentinah stopničasto lepo speljana vse do široke grape, kjer se je strmina povečala. Kamniti balvani in razmetano kamenje so pot napravili manj ugodno.

Na višini 2100 m smo prišli do ostankov pred tednom dni novozapadlega snega, ki ga je z višino bilo vedno več. Na sedlu 2326 m smo napravili le krajšo pavzo za okrepčilo, ker nas je mrzel veter gnal naprej.

Nadaljujemo po poti 776 in vstopimo v skalnati masiv gore, ki je naš cilj. Na smerokazu piše 2 uri 30 minut. Snega je vedno več. Žal nismo predvidevali takih razmer, zato derez ni bilo v naši opremi. Zahtevnost se je bistveno povečala, napredovanje pa upočasnilo.

Sneg se je nekje prediral, drugje je bil pomrznjen in trd, tako da je še posebno prečenje snežišč zahtevalo skrajno previdnost. Na nekaterih delih je bilo potrebno celo vsako stopinjo vklesati s cepinom. Zato smo nekatere kamnite dele raje preplezali in se tako izognili trdim snežnim predelom.

Prišli smo do odcepa, ki vodi proti vrhu po normalki ali po zahtevnejši severni in grebenski poti. V načrtu je bila zahtevnejša smer, vendar smo se že prej odločili, da bomo nadaljevali po normalki, saj je že ta zaradi pogojev postala kar precej zahtevna.

Takšna je bila vse od sedla pa do vrha. Na poti smo videli in tudi srečali kar precej gornikov, očitno pa s sedla niso nadaljevali proti vrhu, saj sta bila v vpisni knjigi na vrhu le dva pred nami. Mi smo prišli na vrh ravno ob 12. uri po 4 urah in 15 minutah.

Videlo se daleč na vse strani od Triglava do Montaža, preko Karnijskih Alp do Ankogla in Dachsteina. Videlo se je tudi veliko visokogorskih jezer in naša dolina. Na vrh je za nami prišel tudi Belgijec, v njegovi domovini je najvišji vrh le 600 m.



Res je vsega spoštovanja vreden, da se je ob takih pogojih povzpel na tako visoko goro. Po njegovi zaslugi je vsa naša ekipa na skupnem posnetku na vrhu.

Bilo je hladno, zato smo že po 15 minutah zapustili vrh. Sonce je toplejše od vetra, zato je sneg že toliko popustil, da smo lažje in hitreje sestopali.

Na sedlu smo ponovno napravili krajši odmor, saj je bilo najtežje za nami. Že pri vzponu smo se dogovorili, da v povratku napravimo še pentljo do koče Landawirsee 1985 m ob dveh jezerih z enakim imenom.

Mimogrede smo se še povzpeli na 2381 m visoki Samspitze, nato do koče in naprej do našega izhodišča.

Tudi v povratku smo občudovali čar narave, poslušali šumenje padajočih voda, prečili potoke preko kamnov in mostov ter po 8 urah in 45 minutah zaključili našo turo. Lepa je bila.



 Spisal Janez