Osolnik, 28. 3. 2010

Osolnik, 857 m


udeleženci: Luka, Renata, Tomaž
trajanje: 4h
višinska razlika: cca 600m

Planiran izlet za nedeljo je bil na Trupejevo poldne in morda še na Maloško poldne. Ravno v tej noči smo prestavili tudi uro na poletni čas in morda ravno zato udeležba ni bila tako številčna. Prišla sta še Tomaž in Luka.

Ob kavici smo se dogovorili, da bi vsem ustrezala malo krajša tura in zato smo se po »pregovarjanjih« odločili, da gremo na Osolnik, ki se nahaja v okolici Medvod. Luka nas je pripeljal do parkirišča in krenili smo v hrib. Zaradi moje daljše odsotnosti  smo imeli kar precej tem za obdelati.

Prvi vrh, ki smo ga dosegli je bil Hom (715m), kjer se nam je razkril razgled na okolico. Malo smo se ustavili, popili čaj in se odpravili dalje. Vse bolj toplo je postajalo in tudi pomladansko cvetje ob poti nam je oznanjalo, da je pomlad in zato bomo tudi gamaše lahko pospravili v omaro za nekaj časa.

Tako na izhodišču, kot tudi na cilju smo ugledali cerkvico. Tomaž nas je podučil, da je bila na ta dan cvetna nedelja in s seboj bi morali imeti butarice. Spraševali smo se od kje izvira ime butare, vendar tudi na wikipediji nisem dobila želenega odgovora, saj navaja le, da je butara snop tradicionalno obarvanih oblancev in zelenja ... butara je lahko tudi naziv za okorno ali nerodno žensko.


Na moje veselje smo se na vrhu ustavili pri brunarici, kjer smo si privoščili dobro domačo pito in se predajali spomladanskim žarkom.

Ob prijetnem klepetu smo jo mahnili proti avtu in nato vsak po svoje nadaljevali nedeljsko popoldne.

Spisala Renata

Fotografije Luka

Fotografije Tomaž

 

 

Peč - Tromeja, 28. 2. 2010

Peč - Tromeja 1509 m

udeleženci: , Primož, Luka, Bojan, Robert, Tomaž, Robert, Renata, Dušan
trajanje: 5 ur 15 min
višinska razlika: 650 m
dolžina: 8 km

Na že običajnem mestu, pred biljardnico, smo se zbrali udeleženci današnjega izleta. Moja, sedaj že jubilejna deseta udeležba mi je prinesla dolžnost, da napišem potopis.

Zaradi dobre udeležbe smo se odpeljali v dveh avtomobilih mimo Kranjske gore, do table Tromeja, ki nas je usmerila do naše izhodiščne točke. Parkirali smo ob poti, ki je bila rahlo blatna, saj se je sneg zaradi višjih temperatur že začel počasi topiti.

Preobuli smo se v planinske čevlje, si oprtali nahrbtnike in krenili našemu cilju naproti. Pot je kar nekaj časa vodila po cesti in zato je bila primerna za lahkotno hojo in klepet.

Seveda se nismo mogli izogniti nekaterim šalam še na račun rebrc z Učke, saj sta se nam danes pridružila kolesarja Dule in Robi, ki jih še nista slišala.

Prišli smo do križišča, kjer sta tabli označevali krajšo in daljšo pot. In verjamem, da mi ni potrebno napisati, katero so izbrali.

Kmalu se nam je odprl pogled na lepe okoliške hribe in če ne bi bila klopca še pod snegom in ne bi pihal mrzel veter, bi temu pogledu namenili še nekaj časa, tako pa smo pot nadaljevali.

Do vrha smo porabili samo še približno deset minut. Prav nič utrujeni, smo naredili skupinsko fotografijo, se pred malo brunarico v lasti RTV-ja okrepčali s čajem, Robi pa je pojedel še konzervo ribic, saj se iz preventivnih razlogov obrekovanja, ni upal vzeti s seboj rebrc.

Za sestop smo le izbrali lažjo pot in se ustavili še pri planinskem domu, kjer  se je s hrano podkrepil še drugi del ekipe.

Po dolgem počitku, smo se začeli odpravljati in ko smo že krenili, se za nami oglasi oskrbnik: »kaj pa nahrbtnik« in ker ga je pozabil nekdo iz naše ekipe je ostalim dal nov zagon za zbijanje šal, na njegov račun.

Po sestopu smo imeli še dovolj časa, da smo obiskali še prijetno brunarico, kjer smo naredili plane že za naslednjo turo in jo nato dobre volje krenili proti domu.

Spisala Renata

Fotografije Luka

Fotografije Tomaž

Sv. Jošt, 17. 1. 2010

Sv. Jošt 847 m

udeleženci: Luka, Robert, Tomaž, Renata
trajanje: 3 ure 10 min
višinska razlika: 480 m
dolžina: 5,5 km

Sredi tedna na mejl prejmem Tomaževo sporočilo za nedeljski izlet: tokrat je v planu easy tura na Sv. Jošt nad Kranjem. Zbor je ob 8h v biljardnici. Lp Tomaž.

Tole se bo pa prileglo, po vsem tem lenarjenju, ko smo stopili v novo leto, si mislim in v soboto napišem SMS sporočilo našemu vodji, da se z veseljem pridružim skupini.

Zjutraj mi budilka tokrat ni zatajila in pokličem Tomaža ter ga vprašam, če lahko obujem superge, a v njegovem glasu je začutiti dvom in odgovori mi samo z vprašanjem: "superge?" takoj mi je jasno, da tole ni bila dobra izbira.

Šele nato pogledam skozi okno in zagledam, da zunaj sneži. Pozabim na superge, v vrečko stlačim pohodne čevlje in se odpravim.

Na zadnjem srečanju, ko smo šli na Grmado, mi budilka ni zvonila, pa so me fantje vseeno počakali in zato sem se danes odpravila prej in celo prišla prva na zborno mesto.

Po jutranji kavici smo se naprej odpeljali z avtomobilom, kjer so me udeleženci soglasno določili, da sem sedaj že na vrsti, da napišem, kako bo potekal današnji dan. Pripeljali smo se do izhodiščne točke, kjer je na tabli pisalo Zabukovje.

Startali smo po asfaltirani poti, mimo nekaj hiš in se potem povzpeli v hrib, po zasneženi poti. Bili smo zgodnji, zato še ni bila shojena.

Moški predstavniki so hoteli do zadnjega ovinka pred vrhom po bljižnici, ker sta po njej pred nami šli dve dami, vendar ker sem bila jaz brez pohodnih palic, sem bila takrat dober izgovor, da smo šli okoli. Do vrha smo rabili slabo uro.

Pred kočo smo si morali očistiti čevlje s posebej za to pripravljeno krtačo in za tem smo vstopili v topel prostor.

Pogreli smo se s čajem, ki so ga nekateri obogatili še z rmanom ali medico, si privoščili še smejočo presto, štrudl in gibanico. No, ne vsi vse, ampak vsak nekaj in se nato odpravili po drugi poti.

Ko smo se sladkali z dobrotami je pot postala že kar shojena in zato je posledično pričelo drseti in so mi vsi prijazno ponudili eno svojo palico, tako da bi lahko imela celo tri, kar bi pa bilo že malo preveč, zato sem vzela eno od Tomaža, drugo od Robija in smo jo na njihovo željo, končno tudi po nekaj bližnjicah mahnili v dolino.

Ustavili smo se še na zaključni kavici v Kavalu in nato vsak v svojo stran odšli domov na nedeljsko kosilo.

Spisala Renata

Fotografije Tomaž

Fotografije Luka