Alkuser Rotspitze, 24.7.2022

Kleine Rotspitze 2869 m,
Alkuser Rotspitze 3053 m

Planinsko društvo Rašica
udeleženci: Boštjan, Janez, Kristina, Marko, Katarina, Stojan, Marko, Brane, Rok, Meta, Tomaž, Franc, Milojka, Ana, Matjaž, Ivanka, Danica, Jože, Anita
trajanje: 8 h 10 min
višinska razlika:  1400 m
dolžina: 12,4 km


Zaradi vremenskih razmer je bila tura s sobote prestavljena na nedeljo, kar se je izkazalo za dobro odločitev.

Iz Ljubljane se nas je odpeljalo 19 gornikov skozi Karavanški predor, mimo Beljaka in Spitala levo proti Lienzu.  Pred mestom smo zavili desno proti prelazu Iselsberg, vendar le nekaj kilometrov, nato pa levo malo po asfaltu, nato pa po ozki makadamski cesti, kjer se je mogoče srečevati le na nekaterih mestih.

Cesta preči zelo strmo pogorje vse do asfaltne ceste, ki pride iz mesta Lienz. Nadaljevali smo po dolini Debant ob gorski reki. Peljali smo se mimo golosekov, značilnih za avstrijsko sečnjo, in ogromnih skladovnic hlodov.

Po treh urah vožnje smo prišli do parkirišča Seichenbrunn v narodnem parku Visokih Tur v skupini Schober, na višini 1660 m. Tu je izhodišče za kočo Lienzerhutte in več vrhov v tej skupini. Kar precej avtomobilov je bilo že parkiranih.

Pripravili smo se za pohod in začeli levo po blažjem vzponu, strmina pa se je kmalu povečala. To se je ponavljalo -  krajše blažje prečenje in zelo močan vzpon. Šli smo tudi mimo par deset metrov visokega slapa.

Po uri hoje smo prišli do majhne z drvmi obložene hišice z igrivimi otroci in mlinčkom ob potoku. Osvežili smo se in dopolnili zalogo vode. Tu se tudi zaključi gozdnato in  senčno področje, začnejo pa se pašniki z visoko travo, štrlečimi kamni in redkimi markacijami.

Trava povsem prekriva stezo, pa tudi kamne in luknje na njej. Očitno je gora, na katero smo namenjeni, bolj malo obiskana, sicer bi bila steza bolj uhojena. Pot je strma, vzpenja se v ključih ali pa direktno navzgor.

Višje je vse več kamenja, ki ustvarja naravne stopnice. Nato smo prišli do bolj ravninskega predela z jezercem in kravami na paši. Niso se veliko zmenile za nas, saj se je bližal čas za obed in nato počitek.

Tudi mi smo si malo odpočili, nato pa nadaljevali po približno enakem terenu do drugega ravninskega predela, ki so ga zavzele ovce in iskale hrano še visoko pod skalami. Od tod naprej je kar nekaj neugodnih predelov z navaljenimi skalami in ploščami.

Ni vidnih poti, redke markacije kažejo smer, pot pa izbiramo sami. Veliko kamnov in plošč je majavih, zato smo morali paziti pri  vsakem koraku. Takšni pogoji so bili tudi na grebenu Kleine Alkuser Rotspitze, ki ima kar nekaj koničastih vrhov, katere smo prehodili ali obšli.

Odložili smo palice, saj teren zahteva tudi poplezovanje. Tako smo prišli na višino 2869 m – Mali Alkuser Rotspitze, visok skoraj kot naš Triglav. Samo malo smo si oddahnili in šli naprej, končnemu cilju naproti.

Najprej smo se morali kar precej spustiti, nato pa spet večinoma grebenska pot podobno kot doslej, tudi z majavimi ploščami in skalami. Tudi tu je bilo kar nekaj predvrhov, ki so zakrivali glavnega, a po 4 urah in 30 minutah smo le stopili na Alkuster Rotspitze na 3053 m.

Vreme se je medtem spremenilo in vrhovi okrog nas so bili večinoma v oblakih. Lepše pa je bilo pod nami, kjer so večja in manjša jezerca popestrila pokrajino. Ura se je že prevesila v drugo polovico dneva, zato se nismo zadrževali.

Le skupinska slika, kosilo pa bo prišlo na vrsto na ugodnejšem kraju. Ob boljši vidljivosti bi videli tudi dva vrhova skupine Schober. To je Hochschober, 3242 m in Petzeck, 3283 m, ki ga je naša gorniška skupina že osvojila.

Spuščanje po takih skalah in ploščah zahteva še večjo pazljivost kot pri vzponu. Resno smo se lotili in dobro napredovali korak za korakom. Sprememba vremena nam je zelo koristila, saj bi bili sicer ves čas izpostavljeni soncu.

Spuščali smo se po poti vzpona do zadnjega dela plošč in skal, kjer pa je prišel čas za kosilo. Na tem območju živijo tudi svizci, ki so z rezkimi žvižgi opozarjali nase. Dva sta se pustila tudi videti. Po okrepčilu smo nadaljevali spust  in ga v treh urah zaključili.


Spisal: Janez

Fotografije Tomaž

Fotografije Matjaž

Relive

 


Ötztalalske Alpe, 7. - 9.7.2022

Gorniška skupina PD Rašica
udeleženci: Sabina, Janez, Srečko, Marjan, Maks, Gašper, Stojan, Milena, Nevenka, Antonija, Klavdija, Tomaž, Ana, Matjaž

1. dan
Grawand / Croda delle Cornacchie 3251 m,
Schöne Aussicht / Rifugio Bella Vista 2840 m

trajanje: 1 h 45 min
višinska razlika: 110 m vzpona in 500 m sestopa
dolžina: 4,5 km


Prišel je čas za vsakoletno ledeniško turo. Tokrat smo jo mahnili v Ötztalske Alpe. Naš glavni cilj je bil Weißkugel (3739 m), tretji najvišji vrh v Avstriji.

V četrtek ob 4h zjutraj smo se odpeljali iz Ljubljane. Sedem ur kasneje smo se pripeljali v dolino Schnalstal / Val Senales, še pol ure kasneje smo parkirali na koncu doline v kraju Kurzras / Maso Corto (2011 m).

Prvotni cilj je bil, da se peš povzpnemo do naše koče, tam namestimo in po možnosti naredimo še vzpon na kopni tritisočak Im Hintern Eis /  Punta della Vedretta (3270 m).

A vreme nas je malo hecalo in na vrsto je prišel plan B, vožnja z gondolo do postaje Grawand, kjer stoji najvišje ležeči hotel v Evropi, Glacier hotel Gravand (3212 m).

Od tu smo se vzpeli za neverjetnih 40 m in že osvojili naš prvi tritisočak, Grawand / Croda delle Cornacchie. Vrh se imenuje tudi Iceman Ötzi Peak, po Ötziju, človeški mumiji iz 34. stoletja pr. n. št.

Po razgledovanju in fotografiranju smo se vrnili do hotela in obiskali še Ötzijevo galerijo v kleti hotela. Nato smo začeli s sestopom proti naši koči.

Sestop se začne mimo ledenika Hochjochferner, ki je v precej žalostnem stanju. Tu sem bil že leta 2011, na ogledni turi s Primožem in razlika od takrat do danes je grozljiva.

Takrat so se po ledeniku še smučali, zdaj pa ga je treba pokrivati, da se ne tali prehitro. Med sestopom je nekoliko zapretil dež, a ne za dolgo.

Še vedno suhi smo prišli do naše koče Schöne Aussicht / Rifugio Bella Vista. Zanimiva, 125 let stara koča z lesenimi stropi je postala naš dom za dve noči.

Večerja je bila dobra, vremenski obeti za naslednji dan pa vsaj za zjutraj ne najboljši. Zato je bil program spremenjen, namesto naskoka na Weißkugel, bomo šli na Fineilspitze / Punta di Finale (3514 m)


Fotografije Tomaž, 1. dan

Fotografije Marjan, 1. dan

Fotografije Matjaž, 1. dan

Fotografije Srečko, 1. dan

Relive, 1. dan

2. dan

Sedlo Hauslabjoch 3279 m

trajanje: 8 h 45 min
višinska razlika: 900 m
dolžina: 14 km


Celo noč je ropotal veter in zgodaj zjutraj, ko smo vstali ni bilo nič bolje. Ko smo se po zajtrku zbirali pred kočo, smo kmalu uvideli, da v takih razmerah, v orkanskem vetru, tura  ni smiselna.

Tako smo odšli nazaj spat. A tam malo pred deveto so se razmere umirile, posijalo je sonce in po hitrem posvetu smo se opremili in začeli s turo. Veter je sicer še vedno bril, a z znosno jakostjo.

Koče Schöne Aussicht leži v Italiji, mi pa smo vstopili v Avstrijo in pod ledenikoma Hochjochferner in Kreuzferner prečili proti vzhodu. Pokrajina je bila čudovita, na ledeniških morenah so se na formirala jezera v katere po slapovih buči voda z ledenika.

Ko smo bili dovolj vzhodno, smo pripravili dve ledeniški navezi in stopili na ledenik Kreuzferner in po njemu napredovali proti našemu cilju. Napredovali smo počasi, ledenik ni imel nič več snega z zadnje zime, le ostanke snega od zadnje hladne fronte.

Pot tem novim snegom pa je bil na vrhu precej stopljen led. Naš cilj se je sončil direktno pred nami, a hitro je bilo jasno, da danes nanj ne bomo stopili. Zamik starta ture je zahteval davek in ko smo dosegli sedlo Hauslabjoch, na italijansko-avstrijski meji,  je bila ura že pol treh popoldne.

Vrh je bil vsaj uro smer daleč, predaleč za nas. Mesto kjer so našli Ötzijevo truplo, oziroma mumijo je bilo le kakšnih 70 m pod nami, na italijanski strani. Ötzija, kamenodobnega lovca, so našli 19. septembra 1991, ko je zaradi taljenja ledenika njegovo telo pogledalo iz ledu.

Okoli tega kdo ga je našel so bile debate in tožbe, prvotna preiskava pa je bila kriminalistična, misleč, da gre za novodobno truplo.Ötzi sicer je umrl zaradi ran, ki so bile posledice nasilja in se je na ledeniku verjetno znašel med begom in tam umrl. Njegova mumija je razstavljena v muzeju v Bolzanu / Bozen. 

Na mestu najdbe je obeležje, ki pa smo ga pustili za kdaj drugič. Le malo smo se razgledali naokoli, razgledi so bili odlični. Blizu je bil Similaun, ki smo ga obiskali leta 2015 in je letos povsem kopen.

Po pavzi smo začeli s sestopom. Ves čas sestopa se je pred nami bohotil še en stari znanec, Wildspize, drugi najvišji vrh Avstrije in najvišji vrh avstrijske Tirolske. Ko smo sestopili z ledenika smo sledili možicem, ki smo jih gor grede zagledali šele proti koncu prečenja.

Sledenje možicom sicer ni prineslo kakšne dodane vrednosti, hoja po razdrapanih morenah je zoprna z možici ali brez njih. V kočo smo se vrnili slabo uro pred večerjo in izkoristili dodaten čas za sončenje na terasi pred kočo. Kljub slabim jutranjim obetom smo naredili čudovito turo.



Fotografije Tomaž, 2. dan

Fotografije Marjan, 2. dan

Fotografije Matjaž, 2. dan

Fotografije Srečko, 2. dan

Relive, 2. dan

 

3. dan

Weißkugel / Palla Bianca 3739 m

trajanje: 14 h 55 min
višinska razlika: 1400 m
dolžina: 20,6 km


Za zadnji dan nam je ostal glavni cilj izleta, Weißkugel. Malo čez peto smo začeli s pohodom. Sprva smo se spustili po poti ki vodi v Kurzras, po kakšnih 200 m spusta pa se odcepi pot na Weißkugel

Sledil je vzpon do zgornje postaje žičnice Teufelsegg (3030m). Od tu naprej smo nekoliko prečili pobočje, sledil je strm vzpon na sedlo Eisenstange (3130 m). Tu se je odprl pogled Weißkugel, ki se je kopal v soncu.

A bil je še zelo daleč. Sedlo Eisenstange je na mejnem grebenu med Italijo in Avstrijo. Poleg izrednega pogleda na Weißkugel greben nudi tudi enkraten razgled na ledenik Hintereisferner, ki se razteza od vzhodnih pobočjih Weißkugel proti dolini Rofen zahodno od Venta.

Mi smo proti zahodu sledili grebenu in s tem meji. Greben se kmalu povsem zoža, kar je dodatno začinilo turo. Ozek del grebena se konča na sedlu Steinschlagjoch (3257 m). Tu smo si namestili ledeniško opremo in se navezali.

Vstopili smo v Avstrijo in na ledenik Hintereisferner. Po ledeniku smo hodili do ozkega sedla Hintereisjoch (3469 m). Tu smo spet zamenjali državo in tudi ledenik.

Spet smo bili v Italiji, na ledeniku Matscher Ferner / Vedretta di Mazia. Na tem ledeniku je ključno mesto vzpona na Weißkugel, Matscher Wandl (3500), pobočje z naklonom več kot 35°, ki je večkrat poledenelo.

In ledeno je bilo tudi sedaj, kar je obetalo pester sestop. Nato se pobočje položi in kmalu smo bili pri zadnjem detajlu. Za zadnjih nekaj 10 m vzpona nas je čakal kopni greben.

Razvezali smo se, sezuli dereze in odložili cepine. Vodnik v skupini pred nami je za svoje varovance navezal vrv čez cel prvi del grebena, kar je nam služilo kot orientacija med granitnimi balvani. Težavnost sicer ni težka, morda je kakšno mesto II: težavnostne stopnje, ostalo manj.

In tako smo v dobrih šestih urah prilezli najvišjo točko celotne italijansko-avstrijske meje in tretji najvišji vrh Avstrije. Weißkugel velja za enega najlepših razglednikov v Alpah in ta dan je sloves dodobra upravičil.

Kake pol ure smo uživali na vrhu, več pa ne, ker nam je bilo jasno, da bomo že tako krepko presegli zastavljeno časovnico. Po grebenu smo se vrnili na Matscher Ferner, se navezali in sestopili do Matscher Wandl.

Po kratkem posvetu smo se odločili, da se za strmo pobočje razvežemo in sestopimo vsak po svoje. Pobočje ni bilo več tako ledeno kot ob pristopu, pravzaprav je bila ledena le gaz.

Po pobočju, v celem snegu se je ritensko z lahkoto sestopalo. Spodaj smo se spet navezali in nadaljevali po poti pristopa. Na Steinschlagjochu smo pospravili ledeniško opremo, malo pomalicali in nadaljevali proti koči.

Dobrih 12 ur smo vse skupaj potrebovali, da smo bili nazaj pri koči. Tu je sledil daljši odmor in likof za kraljevsko turo. Seveda ture še ni bilo konec, še sestop v Kurzras je bil pred nami.

Kar vleklo se je in malo čez osmo zvečer smo končali s turo. To ne bi bilo nič posebnega, a nas je čakala še vožnja v Ljubljano. Za začetek smo se odpeljali do pivnice Forst blizu Merana na večerjo.

Po večerji nas je čakalo še dobrih pet ur vožnje, a pred nami je bila cela nedelja za počitek. Predvsem pa nam je spet uspel enkraten izlet in res kraljevska tura zadnji dan.

Spisal Tomaž

 

Fotografije Tomaž, 3. dan

Fotografije Marjan, 3. dan

Fotografije Matjaž, 3. dan

Fotografije Srečko, 3. dan

Relive, 3. dan

Fotografije Gašper