Krnička gora, 27.9.2011

Krnička gora, 2061 m

udeleženci: Janez, Primož, Tomaž
trajanje: 5h 30 min
višinska razlika: cca 1100 m


Lepo jesensko vreme je nagovorilo Tomaža, da je žrtvoval dan dopusta in naju s Primožem povabil na lepo turo. Ob šestih smo se odpeljali. Preko Jezerskega sedla smo se spustili proti Železni kaplji, nato pa pri odcepu za Pavličevo sedlo po nekaj kilometrih asfalta prišli na gozdno makadamsko pot v dolino Belske Kočne.

Pri zapornici smo parkirali in začeli našo turo po široki cesti. Po 20 minutah smo se usmerili na lepo uhojeno stezo, ki vodi na Savinjsko sedlo. Vedeli smo, da je zelo pomembno najti odcep za krnico med Krničko goro in Mrzlo goro. Obiskovalci tega predela so očitno kar redki, kajti pot je močno zaraščena.

Morali smo preveriti opis v gorskem vodiču in se res podali v pravo smer. Pred nami je bila vseskozi mogočna Mrzla gora z veličastnim severnim ostenjem. Pot z grmičevjem porasli stezici smo se povzpeli do grušča ter po levi strani krnice napredovali do grape, ki vodi do našega cilja. Od tod dalje pa je potrebna velika pazljivost, ker je teren zelo krušljiv.

Kar nekaj predelov je treba preplezati in skrbno iskati najboljše prehode. Dobro smo napredovali in po treh urah dosegli vrh, na katerem je prostora le za nekaj ljudi. Razgled je res izjemen. Na vzhodu Olševa, Raduha in Peca, na jugu Turska gora, Brana in Planjava. Kočna, Storžič, Košuta, Triglav na zahodu in Ojsterc na severu. Čeprav je bilo vreme zelo lepo, je bilo na vrhu kar hladno.

Na prvem delu sestopa smo morali zelo paziti zaradi krušljivosti, ki sem jo omenil pri vzponu, vendar je bilo vse pod nadzorom. Po približno dveh urah smo prišli do avtomobila.

Skupaj smo ugotovili, da je bila tura zelo lepa, vredna tudi enega dneva dopusta.

Spisal Janez

Lipnik / Monte Schenone, 25.9.2011

Lipnik / Monte Schenone, 1950 m


udeleženci: Tomaž, Paz, Dušan, Primož, Janja, Jix, Robert
trajanje: 6 h 05 min
višinska razlika: cca 1150 m

Prvotni načrt, da podaljšani vikend preživimo v kampu Lazar in hribih med Bovcem in Tolminom se je kod že kar nekaj letošnjih načrtov „sfižil“, tako, da po Brodskem horoskopu letošnjmu letu pritiče znamenje „sfiženček“. Neljuba situacija pa ni zmedla našega šefa planskega oddelka Tomaža, ki je iz rokava potegnil izlet v Italijo in sicer na goro v Zahodnih Julijcih, Lipnik imenovano.

Običajni ekipi so se tokrat pridružili še Janja s svojim hiperaktivnim (lahko bi rekli tudi reaktivnim) psom Jixom, „kolesarska princeska“ Dušan in Tomažev pes Paz. Zjutraj poberem Janjo ter Jixa in ob 6.25 h se z ostalimi udeleženci dobimo na počivališču Lipce ob jutranji kavi. Medsebojno „brihtolanje“ v kombinaciji s kavo nas je dodobra predramilo in že smo drveli mimo Kranjske gore in Trbiža do Pontebbe, izhodišča današnjega izleta.

Sorazmerno hitro smo našli parkirišče in začetek poti, vendar naleteli na nenavadno težavo, saj je markirana pot vodila preko reke naprej v breg, čez vodo pa ni bilo mostu. Tomaž in Dušan sta z zemljevidom v roki „bezljala“ po Pontebbi in iskala rešitev v podobi mostu. Na realna tla nas je ob pogovoru s prijaznimi domačini postavila izjava starejšega gospoda, ki se je glasila „ponte kaput“.

Planski oddelek je profesionajno odreagiral na nastalo zmedo in že smo se peljali proti novemu izhodišču. Serpentinasta cesta večkrat vklesana v skalo se je počasi vzpenjala in nas skozi nenavaden tunel pripeljala do naselja Chiout, 838 metrov nad morjem. Novo izhodišče je najbolj razveselilo Janjo, saj se nahaja cca 300 metrov višje kod Pontebba. Menim, da bi za izbris nasmeška morala pokonzumirati najmanj 1 kg limon.

Prvih 500 višinskih metrov nas je pot številka 601 peljala po neobljudeni makadamski cesti v prijetnem hladu drves z občasnimi razgledniki, ki so nam dovolili poškiliti na mogočni Montaž in vrhove v njegovi okolici.
Približno 1350 metrov nad morjem smo zavili levo na mulatjeri podobno pot, ki nas je pripeljala do treh idiličnik majhnih zidanih hišic kjer smo se ob koritu z tekočo vodo odžejali in obnovili porabljene zaloge. Spočiti in odžejani smo šli naprej in kmalu se je gozd umaknil travnatim pobočjem posejanim z ruševjem, senco pa je nadomestilo precej močno jesensko sonce.

Na sicer nezahtevni poti velja omeniti še kovinski mostiček, ki pohodnikom močno olajša prehod preko večje razpoke. Pasji del odprave pa je imel precejšnje težave s prečkanjem. Verjetno so bile tri minute Jixovega upiranja pred mostičkom edine minute mirovanja pasjega hiperaktivca, Paz je mostiček prečkal z „enakim navdušenjem“, le nekoliko hitreje.

Kakih 200 višinskih metrov pod vrhom smo spregledali smerokaz, ki našo pot številka 601 usmeri na greben in pohodnika po grebenu pripelje na vrh. Ubrali smo spodnjo različico, ki nas je čez precej strmo travnato pobočje privedla na cilj, 1950 m visoki Lipnik.

Na vrhu nas je polek sonca in prelepih razgledov pozdravil Marjanov „živjo kva pa vi?“ Marjan je izkušeni gornik, bivši alpinist in redni udeleženec društvenih izletov gorniške skupine. Tokrat je z ženo Natašo obiskal isti vrh kot naša mala četica.




Večina družbe je poznavalsko naštevala bližnje (Montaž, Viš, …) in daljne (Zuc dal Bor, Mangart, Jalovec, Razor, …) vrhove, sam pa sem s svojevrstnim neprecenljivim znanjem poskrbel za zabavnejši del druženja na vrhu.




V dolino smo se vračali v začetku po zgornji poti, po grebenu, nadaljevali pa po trasi vzpona. Ob postanku pri koritu s tekočo vodo smo ponovno dopolnili zdesetkane zaloge, Jix pa se je odločil Italijanom popiti vso vodo. Glede na popito količino je sigurno križan z kamelo :)

Na poti domov smo se ustavili v Ratečah, kjer smo v gostilni Mojmir „slistili“ vsak svojo polovico piščanca, Primož pa pico in jedačo zalili s vrčkom piva.

Navkljub temu, da smo „izgubili“ most večje škode ni bilo. Itak pa je bil izgubljen v Italiji, pa naj se oni s tem zaj... Mi smo preživeli krasen dan, si nafilali baterije za prihajajoči teden in si obljubili, da se kmalu spet vidimo.

Spisal g. Robert




Škednjovec, Vrh Hribaric, 10.9.2011

Škednjovec 2309 m, Vrh Hribaric 2388 m, Ogradi (Robi in Janez) 2087 m

Gorniška skupina PD Rašica
udeleženci: Boštjan, Janez, Matic, Primož, Robert, Tadej, Tomaž
trajanje: 8 h 10 min
višinska razlika: cca 1550 m


Po dolgem času (oz. po natančno 405 dneh!!!!) sem se odločil udeležiti voluharske ture, poleg tega je bila to moja prva tura z gorniško skupino PD Rašica. Vreme in destinacija sta obetala zanimiv sobotni izlet. Škednjovec (2309m) je razmeroma neznan in dokaj neobiskan vrh v Fužinskem delu Julijcev, običajno pa pot poteka po njegovem zahodnem grebenu, mi smo se odločili za vzpon po vzhodnem grebenu, ki naj bi bil nekoliko težji.

Že ob 5:20 me je Primož pobral, Robi in Tomaž sta bila že v avtu, na hitro smo se odpeljali še v Šentvid, kjer smo bili dogovorjeni z ostalimi udeleženci. Naslednji postanek je bil Pri Cukiju, kjer smo popili obvezno jutranjo kavo. Izhodišče je bila planina Blato, kjer so nas spet obrali za 10€. Že ob relativno zgodnji uri, je bilo parkirišče lepo zapolnjeno. Prvo uro hoje nas je pot vodila skozi gozd, kjer smo pri lovski koči naredili prvo kratko pavzo.

Malo naprej od lovske koče se je gozd končal, po nekaj minutah hoje smo prišli do planine Krstenica. Od tu naprej steza ni bila več tako izrazita, a smo po travnatem svetu brez večjih težav prišli do Mišeljskega prevala. Tu se odpre resnično lep razgled na Tosc, Vernar, Mišelj vrh in ostale gore. Naključje je hotelo, da smo srečali Tinko in njeno družbo, ki so bili na poti na Triglav. Na tem mestu smo jo mahnili v levo ter po brezpotju planotastega pobočja dosegli začetek vzhodnega grebena Škednjovca.

Iz varnostnih razlogov smo si nadeli čelade in pasove. Sledil je malo težavnejši del, vendar smo brez težav preplezali gladko ploščo in malo daljši kamin. Premagati smo morali le še zadnji del grebena in že smo bili na vrhu. Fantastično vreme nam je omogočilo resnično prekrasen razgled na okoliške vrhove.

Po malici in foto »sešnu« smo previdno sestopili po krušljivem zahodnem grebenu in se odločili, da gremo še na sosednjo goro – Vrh Hribaric. Tudi ta vrh smo s pomočjo številnih možicev hitro dosegli, sledil je povratek v dolino. Vmes je padla ideja, da gremo spotoma še na en dvatisočak, a se večini na Ograde ni dalo.

Za prava jeklena moža sta se izkazala Robi in Janez, ki se nista dala in sta ga napadla sama. Ostali smo se ustavili na Planini v Lazu, kjer smo se osvežili s »Lazovško Bistrico«. Čez dobro urico smo bili že pri avtih, vmes sta nas dohitela tudi naša vrla borca. Po tako lepi turi še ni bil čas, da se razidemo in gremo domov.

Iz varnostnih razlogov (beri: zaradi možnosti gneče) smo se odločili za analizo nekje v bližini doma, zato smo se ustavili v Šmartnem pri Bizeljčanu. Če potegnem črto: super destinacija, super vreme, super družba…bo treba večkrat zraven.

Spisal Tadej



Berchtesgadenske Alpe in Salzkammergut, 1.9. - 4.9.2011

1. dan
Rudnik soli Bad Dürrnberg, Kehlsteinhaus (Eagle's Nest) 1834 m
trajanje: 1h
višinska razlika: cca 120 m

2.dan
Königssee 602 m, Kuhrointhütte 1420 m
trajanje: 6h 20 min
višinska razlika: cca 850 m

3. dan
Koča Hochalm 1786 m, Salzburger Hochthron 1853 m, Berchtesgadener Hochthron 1972 m, Stöhrhaus 1894 m
trajanje : 7h
višinska razlika: cca 480 m vzpona, 1500 m sestopa

4. dan
Schafberg 1782 m, Hallstatt 512 m
trajanje : 4h + 45 min
višinska razlika: cca 1300 m vzpona, 370 m sestopa


Tokratni avtobusni izlet v Alpe je bil planiran v Berchtesgadenskih Alpah in v Salzkammergutu. Zaradi pokrivanja z križarjenjem po Jadranu, ki ga prav tako organizira PD Rašica je bilo udeležencev za manjši avtobus, točneje 25.

V četrtek ob 5h zjutraj nas je šofer Peter odpeljal iz Ljubljane proti Avstriji. Po slabih štirih urah vožnje smo prispeli v Bad Dürrnberg pri Halleinu, kjer je eden od mnogih avstrijskih rudnikov soli. Sol so tu kopali že kelti 5 stoletij pred našim štetjem, po rimskem obdobju morske soli, pa so rudniki dobili nov zagon v srednjem veku. Ogled rudnika poteka 200 metrov pod zemljo in 800 metrov v notranjosti rudnika. Zgodovina rudnika je predstavljena skozi zgodbo nadškofa Wolfa Dietricha Von Raitenau. Ker je rudnik tik ob avstrijsko-nemški meji smo pod zemljo šli v Nemčijo in se vrnili v Avstrijo.

Po ogledu rudnika smo se odpeljali v Nemčijo v Oberzalzberg na ogled orlovega gnezda, ki ga je Martin Borman dal zgraditi Hitlerju za 50. rojstni dan. Do orlovega gnezda vozijo posebni avtobusi, na zgornji postaji pa smo se skozi tunel podali do dvigala, ki po 124 metrih pripelje v orlovo gnezdo. To je danes restavracija Kehlsteinhaus. Mi smo se povzpeli do bližnjega vrha Kehlstein in se sprehodili po krožni poti, ki malo potipa greben Mannl, po katerem sva s Primožem lani hodila med prvo ogledno turo.

Z ogledi smo s tem za prvi dan končali, vrnili smo se v Avstrijo in večer zaklučili v odlični piceriji blizu našega penziona. Naslednji dan smo šli zopet v Nemčijo in se z ladjico zapeljali po Königssee. Vožnja je bila enosmerna do kapele sv. Bartolomeja, povratek je bil namreč po razgledni poti čez planino Kuhroint. Vreme je zopet zdržalo, le rahlo je deževalo ob sestopu. Dan smo zaključili z obiskom pivnice v Berchtesgadnu.

Tretji dan je bilo na sporedu prečenje grebena masiva Untersberg. Peš smo se odpravili iz penziona do spodnje postaje gondole na Untersberg. Bilo je najlepše vreme vseh dni, tako kot na ogledni turi lani in lahko smo uživali v razgledih na vse strani. Po grebenu smo prečkali avstrijsko-nemško mejo in po počitku v Stöhrhaus sestopili v romarski kraj Maria Gern, kjer nas je čakal Peter z avtobusom. Dan smo spet zaključili v pivnici v Berchtesgadnu.

Zadnji dan smo se odpeljali v Salzkammergut, pokrajino polno jezer. Menda jih je skupaj čez 70. Ustavili smo se ob jezeru Wolfgangsee v kraju Sankt Wolfgang. Peš smo se odpravili na goro Schafberg na katero je ravno zaradi razgleda na številna jezera speljana zobata železnica. S to železnico smo se odpeljali nazaj v dolino. Ker je bilo v vagonih zelo vroče so udeleženci z zbiranjem podpisov skušali doseči kopanje v Wolfgangsee. Primož je bil neomajen, program ne dopušča postanka.

Zato smo se takoj odpeljali proti Halstattu, mestecu ob istoimenskem jezeru. Z zobato vzpenjačo smo se dvignili na Salzberg, razgledno točko in izhodišče za obisk najstarejšega rudnika soli na svetu, starega več kot 3000 let. Rudnika nismo obiskali temveč smo peš sestopili po slikoviti poti v center Hallstata, ki je s svojo arhitekturo navdušil udeležence.Po postanku v mestu smo se odpravili proti domu in bili ob 11h zvečer v Ljubljani.

Vse skupaj smo na izletu 8 krat prečkali avstrijsko-nemško mejo in uporabili 10 različnih prevoznih sredstev; vlakec, leseni tobogan, splav in tekoče stopnice v rudniku soli, dvigalo na orlovem gnezdu, ladjico na Königssee, gondolo na Untersberg, zobato železnico na Schafberg, zobato vzenjačo na Salzberg nad Hallstattom in avtobus. 

Spisal Tomaž