Voluharski potopisi: Južna Toskana, 24. 9.

PD Rašica
udeleženci: Marja, Ruža, Darja, Gabriela, Alenka, Leonida, Nadja, Boris, Simona, Sašo, Božo, Metka, Mirko, Ana, Vida, Mojca, Anica, Zoran, Liljana, Franci, Marija, Maja, Niko, Jože, Vida, Andreja, Rok, Marjeta, Dunja, Ivan, Bojan, Irena, Robert, Marjan, Nives, Katarina, Mihela, Andreja, Sabina, Marinka, Marjan, Janja, Irena, Karmen, Tomaž, Andreja, Renata, Ema, Meta, Mavricij, Katarina, Irena, Darja, Srečko, Majda, Primož, Vesna, Janez, Magdalena, Boris in voznik Elvir

1. dan

Prišel je dolgo pričakovani izlet v Južno Toskano. Kandidatov je bilo za dva avtobusa, prostora pa za 60-sedežni avtobus. Ob 6h zjutraj smo se odpeljali izpred sedeža društva na Prušnikovi 99. Preko Vrtojbe, Benetk, Padske nižine, Bologne, Apeninov smo se pripeljali v Toskano.

Toskana je ena od dvajsetih dežel, ki sestavljajo Italijo. Je nekoliko večja od Slovenije, meri 23.000 km² in ima približno 3.7 milijone prebivalcev. Velja za zibelko italijanske renesanse in sodobne italijanščine. Turistično je druga najpopularnejša dežela Italije, za Benečijo.

Mimo Firenc smo se peljali še bolj na jug in na izvozu Valdichiana – Bettolle – Sinalunga zavili iz avtoceste A1. Po lokalni cesti smo se zapeljali v Montepulciano, naš prvi pohodni cilj.

Montepulciano je srednjeveško in renesančno mestece, ki je v takrat pripadalo republiki Firence. Nas je hecalo vreme in že na začetku smo odprli dežnike. Sprehodili smo se skozi mesto in še malo ven iz mesta do cerkve Madonna di San Biagio.

Tu se je dež okrepil, zapihal je še močan veter in bolj kot z ogledom smo se borili, da nam ni veter odnesel dežnikov. Vrnili smo se v mesto in šli do Velikega trga (Piazza Grande). Plan je bil, da se povzpnemo na razgledni stolp mestne hiše (Palazzo Comunale). Od tu je menda lep razgled na mesto in okolico.

V nalivu kakršen je bil, to ni imelo nobenega smisla. Namesto tega smo vedrili pod arkadami spodnjega dela palače Tarugi. V načrtu je bil še ogled vinske kleti Contucci in degustacija vin. Vendar v dveh izmenah, saj smo bili prevelika skupina.

In tako je polovica odšla v klet, polovica pa nas je še malo vedrila pod arkadami, česar smo se hitro naveličali. Še mi smo odšli in komaj našli odprt lokal, ki je še imel prostor za 30 ljudi. Tam smo imeli preddegustacijo, ko je napočil čas pa smo odšli v klet Contucci.

Najprej smo imeli voden ogled po kleti po kateri nas je vodila zgovorna Filipinka, ki že deset let živi v Toskani. Del kleti je bila v srednjeveških časih ječa, kjer so zadrževali in mučili ujetnike iz vojn med republikama Sieno in Firence, sicer pa ima klet tisočletno vinarsko tradicijo.

Po koncu vodenega ogleda je sledila degustacija vin med katerimi je najbolj poznano Vino Nobile di Montepulciano. Po degustaciji in nakupih smo se vrnili do avtobusa in se odpeljali v Chianciano Terme, kjer smo se za tri noči nastanili v hotelu President.

Fotografije, 1. dan

Relive, 1. dan

2. dan

Po zajtrku smo se odpeljali v mestece Pienzo. Do leta 1462 je bilo mesto nič drugega kot majhna vas z imenom Corsignano. Dogodek, ki je spremenil njegovo usodo, je bilo rojstvo Enee Silvia Piccolomini leta 1405, ki je triinpetdeset let pozneje postal papež Pij II.

Med nekim potovanjem se je papež znašel v svojem rojstnem kraju in stanje propadajoče vasice ga je spodbudilo, da se je odločil zgraditi novo idealno mesto in zaupal projekt prenove arhitektu Bernardu Rossellinu.

Dela so trajala približno štiri leta in privedla do oblikovanja mesta s tipičnimi oblikami 15. stoletja. Od takrat se mesto imenuje Pienza, kar pravzaprav pomeni "Pijevo mesto". Zaradi lepote svojega renesančnega zgodovinskega središča je Pienza leta 1996 postala del Unescove svetovne dediščine.

Mi smo se iz avtobusa izkrcali na robu mesta in se podali na krožno panoramsko pot na robu doline Val d’Orcia, ki je bila na seznam Unescove svetovne dediščine uvrščena leta 2004.

Pohod smo začeli mimo nasadov oljk in kasneje z lepimi razgledi po dolini in na Monte Amiata (1.738 m), nekdanji ognjenik, ki je zadnjič deloval približno 300.000 let nazaj.

Ob lepi panoramski poti so se raztezale zorane njive, pripravljene za naslednjo sezono. Le ljudi ni bilo nikjer videti. Za videti in občutiti pa je bilo blato, ki se je v delu poti lepilo na naše čevlje.

Počasi smo se vrnili proti Pienzi, se očistili blata in skočili še v sam center mesteca. Na glavnem trgu so najbolj zanimive zgradbe iz časa rekonstrukcije so Palača Piccolomini, znana tudi kot palača Pontificio, Sostolnica v Pienzi (Duomo di Pienza), ki je sostolnica v škofiji Montepulciano-Chiusi-Pienza.

Tu je še palačo Vescovile, na tretji stranici trga, ki jo je zgradil kardinal Rodrigo Borgia, takratni cerkovni podkancler in bodoči papež Aleksander VI in mestna hiša (Palazzo Comunale). Mi smo in te zanimive renesančne stavbe ogledali še sede na terasi lokalčka na trgu.

Nato smo se vrnili do avtobusa in se odpeljali v Montalcino, še eno srednjeveško in renesančno mestece. V tistih časih je bilo Montalcino del republike Siena, med tem, ko je bila Pienza del Papeške države.

Vzeli smo si eno uro za ogled mesta. Nato pa smo poiskali gostilno za pokušino vina Brunello di Montalcino. Ura je bila 4 popoldne in iskanje odprte gostilne ni bilo lahko, a končno nam je le uspelo.

Brunello velja za dražje vino, za nas pa je imel poleg denarne še drugo ceno. Ravno, ko smo odhajali iz gostilne je možno zagrmelo in potem se je vlilo.

Čeprav smo imeli do avtobusa le 500 m, orientacija v črnem nevihtnem vremenu in med ozkimi srednjeveškimi uličicami ni bila lahka. Na koncu je pomagala elektronska karta in z avtobusom smo se lahko vrnili v hotel.

Fotografije, 2. dan

Relive, 2. dan

3. dan

Tretji dan smo se zapeljali do vasice Bagno Vignoni znane po termalni vodi. Parkirali smo pod vasico in se najprej odpravili na pohod do vasice Rocca d'Orcia.

Hodili smo med vinogradi in nasadi oljk in imeli čudovite razglede na Val d'Orcia. Po uri in pol smo dosegli vasico Rocca d'Orcia.

V slikoviti vasici je 500 let nazaj živelo dobrih 600 ljudi, danes pa jih tu živi le dobrih 30. Središče vasice je Piazza della Cisterna, trg na katerem je velik vodnjak.

Mi smo nadaljevali na hribček nad vasico kjer kraljuje trdnjava Rocca di Tentennano. Trdnjava sega v 12. stoletje in je bila v lasti različnih plemiških družin (Tignosi, Aldobrandeschi, Salimbeni) in republike Siena, po 16. stoletju pa so jo opustili. Nikoli ni bila osvojena s silo.

Zadnji lastniki so jo v 70. letih 20. stoletja podarili italijanski državi, ki je trdnjavo obnovila in odprla za javnost, vstopnina pa je skromna 2 €.

Tudi mi smo si ogledali notranjost trdnjave in se po strmih železnih stopnicah povzpeli na teraso na vrhu stolpa. Z vrha smo imeli lep razgled po Val d'Orcia in na Monte Amiata.

Po ogledu trdnjave smo se po poti pristopa vrnili v Bagno Vignoni. Tu smo si omislili kopanje v termalni vodi. Začeli smo spodaj kjer je nekaj bazenčkov s termalno vodo, ki v ozkih kanalčkih priteče po klifih z glavnega trga, kjer je izvir.

Na izviru ima voda kar 52°C in je tako najtoplejša termalna voda v Toskani. Po kopanju smo odšli še na glavni trg oziroma »trg izvirov«, pravokotni bazen iz 16. stoletja, v kateri izvira termalna voda.

Kopanje v tem bazenu sicer ni dovoljeno, smo se pa v lokalu ob bazenu ustavili pred povratkom v hotel. Spet je pretil dež, a tokrat smo mu ušli na avtobus še preden je začel padati.

Po povratku v Chianciano Terme je dež že ponehal in ker je bilo do večerje še kar nekaj časa sva s Primožem krenila na ogled mesta. Terme so bile tu že v etruščanskih in kasneje rimskih časih.

V 60. letih 20. stoletja je nastalo današnje mesto in malo se zdi, da se je čas tu ustavil. V centru term sva naletela na šank, ki je še iz tistega obdobja, 60. ali 70. let, vključno s kavnim avtomatom.

Vse je nekako predimenzionirano in v mestu tri četrtine hotelov sploh ne deluje, nekateri vidno propadajo. Nekaj tu očitno ni v redu.

No, naš hodel je bil kar vredu, večerje z dvemi predjedmi in sladico, samopostrežni zajtrki z bogato ponudbo, kar vse skupaj ni ravno nujno v italijanskih hotelih. Pa še bazen ima na strehi. Tega sicer nismo sprobali, smo si ga pa zadnji večer ogledali.

Fotografije, 3. dan

Relive, 3. dan

4. dan

Po zajtrku smo se v hotelu poslovili in se odpeljali. Naš prvi cilj dneva je bil srednjeveški grad Radicofani. Grad se prvič omenja v 8. stoletju. Grad, ki leži na nekdanji meji med republiko Sieno in Papeško državo, je precej menjal lastnike.

Med zanimivejšimi je bil Ghino di Tacco v 13. stoletju. Bil je izobčenec in priljubljeni junak hkrati, saj je ropal in plenil na nekakšen gentlemanski način, da je žrtvam vedno pustil nekaj za preživetje.

Giovanni Boccaccio ga v Dekameronu prikazuje kot dobrega razbojnika (Brigante buon), grad in vas Radicofani pa je na kratko obiskal tudi pisatelj Charles Dickens, ki je svoje vtise zapustil v potopisnem delu Slike Italije (Pictures of Italy) iz leta 1846.

Grad je dandanašnji muzej, na vrhu stolpa je razgledna terasa s katere smo videli vse dotedanje cilje izleta. Ker so se čez stolp podili oblaki pa smo ujeli še glorijo. Omislili smo si še odmor v lokalču spodaj ob gradu in ob odhodu doživeli komično epizodo s pozabljenim nahrbtnikom.

Pod gradom je istoimenska vasica, ki smo jo tudi obiskali. V srednjeveški vasici je glavna cerkev in še štiri cerkvice, za katere na prvi pogled sploh ne veš da so verski objekti. Po ogledu glavnega trga in sprehodu skozi vasico smo se vkrcali na avtobus in končali 4-dnevno raziskovanje doline Val d’Orcia.

Odpeljali smo se v deželo Lacij (Lazio) pogledat novo zanimivost. Civita leži v dolini Valle dei Calanchi, regiji zahodno od Bolsenskega jezera in vzhodno od doline reke Tibere, v občini Bagnoregio. Mesto zaradi erozije postopoma izginja in je znano kot Umirajoče mesto.

Ozemlje je sestavljeno iz dveh različnih formacij kamnin, ki se po kronologiji in strukturi razlikujeta. Najstarejša tvorba je glina. Nastala je v morju in tvori osnovno plast, ki je še posebej izpostavljena eroziji. Zgornje plasti so sestavljene iz tufa in lave. Hitra erozija je posledica vodotokov, atmosferskih dejavnikov in tudi krčenja gozdov.

Mesto so pred 2500 leti ustanovili Etruščani in je imelo sprva 5 mestnih vrat. Danes so ostala le še glavna mestna vrata, Porta Santa Maria, do katerih s "celine" vodi železobetonski viadukt, saj je mesto postalo "otok" nad dolino.

Kot Francozi in še nekaj drugih narodov imajo tudi Italijani seznam najlepših vasi (I borghi più belli d'Italia) in Civita je nanj vpisana. Različni podatki so koliko ljudi še živi v vasi, med 10 in 16. Vsekakor pa živi v mestu mnogo več mačk kot ljudi.

Klasika, ogled mesta, odmor, okrepčilo in vkrcanje nazaj na avtobus. Iz Lacija smo se zapeljali nazaj v Toskano, vse do njene zahodne meje, Tirenskega morja. Ker je Toskana nekoliko večja od Slovenije, ima tudi nekoliko več obale, te je za 329 km.

Mi smo šli na jug toskanske obale Tirenskega morja. Za 4 noči smo se stacionirali severno od polotoka Monte Argentario. Pineta Residence je bil naš bungalovski kompleks, ki smo ga zasedli v celoti. In čisto blizu plaže smo bivali.

Fotografije, 4. dan

Relive Radicofani

Relive Civita

5. dan

Standard okoli hotelske hrane je bil tu bolj italijanski kot v prejšnji namestitvi. A nič ne de, nas je čakala nova pustolovščina. Z avtobusom smo se zapeljali na polotok Monte Argentario, do pristaniškega mesta Porto San Stefano. Tu smo se, brez avtobusa, vkrcali na trajekt.

Čakalo nas je približno uro vožnje do otoka Giglio, za Elbo drugega največjega otoka Toskanskega arhipelaga. Otok Giglio je svetovno pozornost dobil 13. januarja 2012, ko je 500 m severno od vasi Giglio Porto nasedla potniška križarka Costa Concordia.

Tudi naš cilj je bila pristaniška vas Giglio Porto, kjer smo zapustili trajekt in začeli s pohodom. Po dobri uri smo prišli do še ene srednjeveške vasice, Giglio Castello, ki leži 405 m nad morjem.

Stari del je obdan z dobro ohranjenim obzidjem. Znotraj obzidja so zanimive ozke uličice, čez katere so bile obešene zastavice različnih barv. Na vprašanja, kaj so te zastavice, so nam domačini pojasnili, da so zastavice ostale od praznovanja praznika Sv. Mamiliana 15. septembra (Festa di San Mamiliano).

Kult škofa in mučenika Mamiliana, umrlega 15. septembra 460 na otoku Montecristo (4. največjji otok arhipelaga), je tesno povezan s širjenjem evangelija na Toskanskem arhipelagu.

Ljudske legende in ustna izročila omenjajo tudi prisotnost zaklada pod oltarjem samostana San Mamiliano na Montecristu. Te izročila je uporabil Alexandre Dumas v znamenitem romanu Grof Monte Cristo.

Mi smo praznik, ki vključuje tudi dirko na oslih po vasi, zamudili za slabih 14 dni. Po ogledu mesta je sledila ura pavze. S Primožem sva šla do picerije, ki jo je imel zamerkano že od ogledne ture. In sva šla v prijeten lokalček v ozki ulici. Pa pravi gospa, da je treba za pice še slabo uro počakati, za ponuditi pa ima kakšno drugo jed.

Najprej sva naročila lokalno belo vino in ko ga je gospa postregla je povedala, da nama lahko ponudi hobotnico v čebulni omaki s krompirjem. Pa dajva hobotnico sva rekla.

In že med jedjo sva se strinjala, da česa tako dobrega že dolgo nihče od naju ni jedel. Kakšno terno sva zadela, kakšen krompir sva imela. Po kosilu sva odhitela na zborno mesto in nadaljevali smo s pohodom.

Najprej smo osvojili vrh Poggio della Chiusa (487). Vrh je direktno nad pristaniščem Gilio Porto, ki smo ga lepo videli pod nami.

Sicer pa to ni bil dan za kakšne daljinske razglede, od Monte Argentaria smo videli le obris v meglicah. Z vrha smo se nekoliko spustili in nato smo osvojili še drugi vrh, Poggio della Pagana (496 m).

Po daljšem uživanju na najvišjem vrhu dneva smo sestopili nazaj na sedelce med vrhovoma in potem po drugi poti sestopili proti morju, ki smo ga dosegli južno od Giglio Porta, na plaži Cannelle.

Ker je bilo do trajekta še nekaj časa smo si omislili odmor za kopanje in se nato preko krajšega vzpona vrnili v Gilio Porto ter se vkrcali na trajekt. Lepa krožna tura nam je uspela.

Fotografije, 5. dan

Relive, 5. dan

6. dan

Po zajtrku smo se zapeljali v notranjost Toskane. Naš prvi cilj je bila impresivna zapuščina Etruščanov, sistem poti vklesanih globoko v tuf. Začeli smo ob cesti in se najprej sprehodili po Via Cava dei Fratenuti, ki se spušča na dno doline reke Lente.

Pot ima visoke navpične, včasih tudi previsne stene. V sredini poti je dobro viden kanal za odtok vode. Vse skupaj je preozko za uporabo vozov in ostaja skrivnost čemu so bile te poti namenjene.

Spodaj smo morali prečkati reko, da bi nam to uspelo je morala inženirska brigada PD Rašica najprej malo popravljati za Etruščani in Rimljani.

Na drugi strani reke je še en sistem poti vdolbenih v tuf, Via Cava di San Giuseppe. Tu smo se povzpeli le do etruščanske nekropole. Etruščani so bili predrimsko ljudstvo v osrednji Italiji in Korziki.

Toskani so dali ime, po rimskem poimenovanju za Etruščane, Tusci. O njihovem izvoru je več teorij, najzgodnejši dokaži o njihovem obstoju pa segajo v 9. stoletje pr. n. št. Močno so vplivali na rimsko kulturo s katero so se postopno združili skozi vojne in asimilacijo med 4. in 1. stoletjem pr. n. št.

Mi smo po poti vklesani v tuf postopoma prišli v Pitigliano, še eno srednjeveško mestece in še tretje s seznama najlepših italijanskih vasi in mestec na našem potovanju.

Čudovito staro mestece je znano kot mali Jeruzalem, zaradi zgodovinske prisotnosti judovske skupnosti, ki je bila vedno dobro vpeta v družbeni kontekst in ima svojo sinagogo.

Mesto prevzame z ozkimi ulicami, ob katerih se vrstijo palače in cerkve. V skoraj vsaki hiši je urejena restavracija ali trgovina. V njih so naprodaj privlačni izdelki domačih obrtnikov in umetnikov.

Dviga se visoko nad reko Lente in njenega pritoka Meleta, kar ji daje še poseben čar in fotogeničnost. Po razgledovanju vasice smo se odpeljali naprej.

Imeli smo še en cilj, še ene naravne terme. Cascate del Mulino di Saturnia. Termalna voda s temperaturo 37,5°C v slapu napaja bele mineralne bazenčke, v katerih se da kopati.

Tudi mi smo si privoščili dobro uro kopanja v bazenčkih, po katerih se je sprehajal barman Primož in stregel pijačo.

Fotografije, 6. dan

Relive, 6. dan

7. dan

Zadnji dan programa smo obiskali bližnji regionalni park Maremma- Park je bil ustanovljen leta 1975 in obsega delto reke Ombrone, obalni del. z borovci poraščene ravnice in gričevje Uccellina.

V parku je poleg vstopnine potrebno najeti lokalnega vodnika, za našo veliko skupino sta morala biti dva, Tommaso in Elenna. Razdelili smo se v dve skupini in se odpravili na ogled.

Sprva smo hodili po z borovci poraščeni ravnini. Tu v okolici delte Ombrone je bilo nekoč močvirje, ki so ga za časa Velikega vojvodstva Toskana, ki je nasledilo srednjeveški republiki Sieno in Firence, izsušili in zasadili pinije.

Vodiča sta nam razlagala zanimivosti iz rastlinskega in živalskega sveta, na kar opozarjajo tudi info table ob poti. Kasneje smo se še nekoliko povzpeli do dveh srednjeveških stolpov, namenjenim obrambi pred invazijami.

Vse čas pohoda je pretil dež in je nekaj časa tudi padal, a hujšega ni bilo. Imeli smo fantastične razglede z višine na nepregledno površino pinij, kot da smo kje v Tanzaniji, je bilo slišati.