Vršič 1.611 m,
Mala Mojstrovka 2.332 m,
Velika Mojstrovka 2.366 m
udeleženci: Leopold, Katarina, Marko, Marjan
trajanje: 5 ur
višinska razlika: cca. 800 m
dolžina: cca. 7 kmPostala je že kar tradicija, da novo opremo za uporabo na z železjem opremljenih poteh najprejpreizkusimo ali bolje rečeno krstimo na Hanzovi poti na Malo Mojstrovko. Zavarovana pot je ravno pravšnje zahtevnosti za testiranje samovarovalnega kompleta, seveda pa je ne gre podcenjevati.
Predvsem kar se tiče snežnih razmer v zgodnjem poletju ali pa pozni jeseni. Kot taka je zato zelo priljubljena med gorniki in temu je primeren tudi obisk. Pa še do stene se skoraj pripelješ. Zaradi slabega vremena v septembru nismo silili na turo, še zlasti, ker je najlepše v oktobru, ko pozlatijo macesni.
Da se izognemo preveliki gneči, se odločimo za obisk med tednom. Zaradi tega se nas zjutraj na Vršiču zbere precej manjše število kot običajno, tudi parkirišče je kljub ne ravno zelo zgodnji uri skoraj prazno. Kaj hitro pridemo na preval Vratca, kjer se pridruži markirana pot iz Tamarja.
Mamljiv je tudi obisk zlatorumene Slemenove špice, a ga pustimo za kdaj drugič. Pod steno si nadenemo čelade in ostalo tehnično opremo. Odlično zavarovana pot je lepo speljana po policah in strmih grapah severne stene. Med prijetnim kramljanjem in vedno lepšimi razgledi poplezavanje kar prehitro mine.
Na izstopu zavarovane poti nas pozdravi toplo dopoldansko sonce, zato si privoščimo krajši in zaslužen odmor. Pot tudi v nadaljevanju zahteva pazljivost, predvsem zaradi redkih in obledelih markacij. V lažjem plezanju preko lepo razčlenjene skalne rame kaj kmalu dosežemo razgleden vrh.
Uživamo v enkratni panorami, med malico pa razmišljamo o nadaljevanju. Kot na dlani je v prvem kadru Velika Mojstrovka, kaj drugega pa zaradi nekaterih popoldanskih obveznosti niti nimamo v mislih. Med sestopom srečamo šolsko skupinico, verjetno na športnem dnevu. Tako kot tudi mi.
Vzpon na Veliko Mojstrovko poteka po krušljivi, gruščnati strmini. Kljub temu, da pot ni markirana, ni posebnih orientacijskih zank. Hitro prisopihamo na vrh, kjer je še lepši razgled, predvsem na Jalovec. Sestop z Mojstrovk je milo rečeno siten, gruščnat teren je zelo nestabilen.
Srečujemo vedno več pohodnikov, pa tudi tujih izletnikov v neprimerni obutvi. Z Vratc do vstopa na melišče je že nekaj let v pomoč jeklenica, ki kar prav pride. Turo zašpilimo pri avtih, v čudovitem jesenskem dnevu smo lepo napolnili svoje baterije.
Spisal Marjan
Fotografije
Ni komentarjev:
Objavite komentar