Kamniško sedlo, 15.2.2004

Kamniška koča na Kamniškem sedlu 1864 m

udeleženci: Čevl, Šaro, Lussy

trajanje: 4h 30

višinska razlika: cca 1280 m


Nedelja zjutraj. Radio me zbudi s turobnimi vestmi. V Moskvi se je zrušila streha vodnega parka, v Riminiju našli Pantanija mrtvega.

Zunaj je bilo bolj obetavno, lepo sončno jutro. Ob osmih je pome prišel Čevl, Lussy pa ni bila preveč navdušena nad Kangoojem. Jo je že mislila ucvreti nazaj na vrt pa sem jo le prepričal da je šla v avto. In smo jo mahnili proti Kamniškemu sedlu.

V Kamniški Bistrici je blo kar nekaj avtomobilov in nekateri planinci so bili oprtani z boardi in smučkami.

Prvih nekaj sto metrov višinske razlike je bila pot kopna, višje je bila nekaj časa ledena, potem pa po snegu. Na Pastircih (1415 m) je bila že prava zimska idila. Tu sva si s Čevlom nataknila povsem nove šest zobe dereze, Lussy pa ima tako že vgrajene.

Zadnjih 400 višinskih metrov je zelo strmih a Čevla to ni oviralo. Skoraj poletel je proti vrhu sedla. Midva z Lussy pa sva šla bolj počasi in 15 minut za Čevlom sva bila tudi midva na sedlu.

S sedla se je opdprl lep razgled na Logarsko dolino in okolico, slap Rinka pa je bil ves okovan v led. Sledilo je oprezanje z daljnogledom in obvezni foto termin.

Vreme se je počasi slabšalo, veter je neprijazno bril s severa, mi pa smo se zapodili v dolino. Mi po nogah nekateri pa s smučkami in boardi.


Malo pred koncem poti je imel Čevel še umetniško točko (zadnja slika) in tura je bila končana.

Le še pika na i je sledila, kosilo z delavskimi porcijami Pri Silvi.

Spisal Šaro

Slivnica, 8.2.2004

Slivnica 1114m

udeleženci: Šaro, Robert, Lussy

trajanje: 2h 40min
višinska razlika: cca 550m

Zjutraj poberem Šarota le ta pa spotoma naloži še svojo pscico v “gepek“ in že jo mahnemo Ajdovščini. Prvoten načrt vsebuje vzpon na Čaven in konzumiranje čaja v koči Antona Bavčerja.

Nekje pri Uncu se sicer temno in z oblaki zabito nebo razpre ter posije prav prijetno sonce. Vendar veselje ne traja dolgo, saj je nebo že pri Postojni zopet podobno ljubljanskemu. V Ajdovščini družno ugotovimo (sploh Lussy), da je zopet ena tistih čudnih nedelj pri katerih vreme narekuje smer naših hribovskih dogodivščin ter se odločimo, da v alpskem slogu osvojimo Slivnico.

V Cerknici pri kegljaškem klubu parkiramo avto in že se vzpenjamo v smeri domovanja notranjskih coprnic.Pot je prav prijetna, večinoma prekrita s snegom kar še posebej odgovarja Lussy, ki veselo bezlja naokoli in preišče skoraj vsak grm okoli markirane poti.

Vreme je večinoma sončno, le sem ter tja sonce prekrije oblak, vendar ga veter hitro odleče naprej nekam proti Ljubljani.Tako v dobri uri dosežemo dom pod vrhom. Družno se odločimo, da prvo osvojimo vrh, na poti nazaj pa se ustavimo v domu.

Na vrhu Šarota zopet zagrabi neustavljiva sla “biti del slovenske umetniške srenje”, izvleče fotoaparat ter poskuša v objektiv ujeti utrip Cerkniškega jezera s ptičje perspektive. Vendar kmalu ugotovi, da kljub prazniku današnji dan ni naklonjen tovrstni umetnosti saj piha “k sto m… “.



Obrnemo ter se ustavimo v koči kjer nam postrežejo z XXL čajem in obveznimi borovničkami. Medtem ko Šaro išče žig za v svojo planinsko knjižico, Lussy nadleguje osebje za šankom ( nekje sem prebral, da je pes odraz lastnika).

Pot nazaj se je pričela z manjšo nezgodo saj mi na enem redkih blatnih delov spodrsne, vendar razen moje svinjske roke, ter Šarotovega svinjskega smeha ni terjala večjih žrtev. V slabi uri smo bili pri avtu, Šaro pa pri problemu kako spraviti psico v prtljažnik.

Sicer kratek izlet, je prijetno popestril nedeljsko dopoldne.

Spisal Robert

Kum, 1.2.2004

Kum (1211m) zasavski kralj

udeleženci: Šaro, Čevl, Dule, Lussy
 
trajanje: 4h 35min
višinska razlika: cca 1000 m

Kot ponavadi. Nedelja, 3-je pobi pa psica. Tokrat smo se odločili da se povzpnemo na slavni Kum. Gun Kum, na katerem so Laibachi v cerkvi Sv. Neže koncertirali. Pa jo baje tut oskrunili. Baje.

No kakorkoli, dan je bil prav navdušujoč. Ne premrzlo, sonce v vzponu in pa nenazadje, glava brez šumenja.Avto smo prakirali prav ob cesti, za pogled daleč od hiše moje stare mame.

Pot navzgor ni bila naporna, prav nasprotno, uživali smo ob pogledu na zasneženo, s soncem obsijano naravo. Zimska idila se je pokazala v svoji pravi luči. Pa ne da bi to videl prvič, le očutek tišine in gazenje po snegu je fin. Tudi Lussy je uživala, vsaj tako je rekla.

Tik pred vrhom pa veter, veter ki je bril norca iz nas. Po cesti je bilo toliko napihanega snega, da je potem gospa v koči rekla, z rolbo ja, s plugom pa ne. Je že vedla…






Sicer je pa koča na vrhu dostopna tudi z avtom. Poleg že prej omenjene cerkve Sv. Neža, je na vrhu tudi radijsko-televizijski stolp… in pa eden lepših razgledov naokoli.

Ker je bilo hladno, je bil obisk v koči prav dobrodošel. Tudi čaj in borovničke.

Le Lussy je šla lastniku malo v nos. Pa kaj če ležiš sredi sobe, a to koga moti?

Hvala bogu da so nam rokometaši namenili malo več časa za vrnitev, saj če bi igrali ob 15.00 uri bi se nam kar mudilo. In smo se vseeno kaj hitro spustili v dolino. Le kako se upreš teku navzdol, po napol zgaženem snegu?? Se ne.

No ja, Šarotu fotoaparat ni dovolil teka… in baje je tudi zajca ujel, pa ne v objektiv…

Še skok v suha oblačila in že smo v Litiji na kavi.

spisal Čevl