Voluharski potopisi: Rofan, 25.

Gorniška skupina PD Rašica
udeleženci: Dejan, Jana, Marjan, Andreja, Katja, Anka, Tomaž, Stane, Deja, Milojka, Matjaž
povprečna starost: 59 let, 10 dni

1. dan

Hinterunnütz 2007 m,
Hochunnütz 2075 m,
Vorderunnütz 2078 m,
Köglalm 1438 m,
Berggasthaus Dalfaz Alm 1693 m

trajanje: 9 ur 30 min
višinska razlika: 1990 m vzpona, 1210 m sestopa
dolžina: 16,2 km

Spet smo se odpravili daleč. Preko Lienza, tunela Felbertauern in Kitzbühla do doline reke Inn. In potem navzgor do največjega jezera Tirolske. Achensee je 12 kilometrov dolg fjord ledeniškega izvora ujet med vrhovi.

Pravijo mu tudi Tirolsko morje. Ima izredno čisto vodo, skoraj na ravni pitne vode. Na zahodni strani jezera je mogočna alpska skupina Karwendel s kar 125 dvatisočaki, na vzhodu jezera pa je naš cilj.

Skupina Brandenberške Alpe oziroma Brandenberger Alpen je bolj poznana kot Rofan ali Rofangebirge, čeprav je Rofan dejansko le podskupina na jugozahodu Brandenberških Alp.

Na jugovzhodu jo omejuje dolina reke Inn, na zahodu kot rečeno skupina Karwendel in na severu skupina Bavarske predalpe oziroma Bayerische Voralpen. Naš cilj za prvi dan je bil masiv Unnütz na severozahodu skupine.

Mimo Achenseja smo se pripeljali do kraja Achenkirch na severu jezera, tu parkirali in pričeli s pohodom. Strmo se dviga pot navzgor. Pridevnik unnütz v nemščini pomeni neuporaben ali nekoristen.

Zato, da se tako imenuje masiv in trije vrhovi v njem, obstajata dve razlagi. Pobočja so tako strma, da na njih ni bilo mogoče kmetovati ali pasti živine oziroma domačinom so zjutraj zakrivali sonce, zato so jim šaljivo rekli, da so »neuporabni«.

Za nas je bila najbolj unnütz vročina, ki je bila že dopoldan precejšnja. Do križa na grebenu, na višini 1943 m, ki pa ni vrh, smo potrebovali dobri dve uri in pol. Tu smo prvič uzrli jezero, ki je bilo nekoliko južneje od nas.

In tu smo se ločili. Ta lepa skupina je nadaljevala proti Hochunnützu, ta hitra skupina pa je skočila še nekoliko nazaj po grebenu, na Hinterunnütz. Nato smo šli tudi mi na Hochunnütz in še na najvišjega Vorderunnütz.

Sledilo je dobrih 600 m spusta do planine Köglalm. Bilo je kot v pečici, najhuje ta dan. Na planini sta se skupini na kratko spet srečali na hydration breaku. V prijazni planšariji smo si privoščili pivo ter napolnili že precej prazne plastenke z vodo.

Nato pa nadaljevali, ta lepi v dolino, v Achenkirch, od tam premik avtov na južni konec jezera, nato z gondolo do Erfurter Hütte in peš na Dalfaz Alm, kjer smo imeli rezervirano prenočišče.

Ta hitri pa peš na Dalfaz Alm. To je v praksi pomenilo več kot 650 m dodatnih višincev in cca 8 km. A vročina se je med tem nekoliko unesla, malo je k temu pripomogel tudi veter, ki je tu in tam rahlo pihljal.

Povzpeli smo se do planine Kotalm in od tam po čudoviti krnici do sedla Steinernes Tor (1978 m). Res se je splačalo to prečenje. Od sedla smo le še sestopili do koče, kjer smo ravno še ujeli večerjo.

Fotografije Marjan, 1. dan

Fotografije Tomaž, 1. dan

Fotografije Matjaž, 1. dan

Sled poti, 1. dan

2. dan

Rofanspitze 2259 m,
Sagzahn 2228 m,
Vorderes Sonnwendjoch 2224 m,
Bayreuther Hütte 1576 m

trajanje: 6 ur 25 min
višinska razlika: 780 m
dolžina: 10,2 km

Zjutraj smo zapustili lično urejeno in prijazno kočo. Začeli smo po poti, kjer je včeraj ta lepa skupina sestopila z zgornje postaje gondole. Na zgornji postaji je kar živahno.

Poleg koče Erfurter Hütte je tu še nekaj lokalov in planšarij in atraktiven zipline. Mi smo se ustavili na kavi na eni od planšarij. Nato smo nadaljevali proti našemu današnjemu cilju in nekaj časa hodili po eni najbolj poznanih tirolskih obhodnic.

Adlerweg je 320 km dolga obhodnica, ki v 24 etapah povezuje St. Johann nad Kitzbühlom s St. Antonom. Na Adlerweg je bil tudi naš današnji prvi dvatisočak in najvišja točka dneva, Rofanspitze.

Na vrhu smo si malo oddahnili od vročine, ki je bila spet neznosna in nato nadaljevali po južnem grebenu. Kratka ferata nas je pripeljala na naslednji vrh Sagzahn. Res ima obliko kot zob žage, na kar nakazuje njegovo ime.

Mimogrede smo lahko pod nami opazovali skupino gamsov, ki se je hladila na snežišču pod steno. Nihče od nas ni pomnil, da bi že kdaj videl kaj takega.

Po travah smo se sprehodili naprej do še tretjega dvatisočaka danes z imenom Vorderes Sonnwendjoch. Tu smo se spet ločili, ta žejna skupina je sestopila direktno do koče.

Glavnina pa se je vrnila mimo vrha Sagzahn in po ferati sestopila pod Rofanspitze. Tu so bili spet na Adlerweg in po še eni lahki ferati sestopili do jezera Zireiner See in si v jezeru omislili kopanje.

Potem so sestopili do naše koče Bayreuther Hütte, kjer sta se skupini spet združili. Koča ima izredno lep razgled po dolini reke Inn in na dolino Zillertal, ki se ravno nasproti koče cepi od doline reke Inn.

Fotografije Marjan, 2. dan

Fotografije Tomaž, 2. dan

Fotografije Matjaž, 2. dan

Sled poti, 2. dan

3. dan

Haidachstellwand 2192 m,
Erfurter Hütte 1834 m

trajanje: 6 ur 20 min
višinska razlika: 1010 m
dolžina: 8,7 km

Koča spet nadvse prijazna, hrana kot v prvi koči izvrstna. Le eno napako sta imeli obe koči. Zajtrki so bili precej pozni, v prvi koči ob 7. uri, tu celo ob 7.30.

Obe koči sta zelo obljudeni, a tu očitno nihče ne dela dolgih tur in ni potrebe po zgodnejših zajtrkih. Za nas pa je bilo to nekoliko nerodno, saj smo imeli za zadnji dan kar konkreten plan.

Po poti ta žejne skupine smo se vrnili pod vrh Vorderes Sonnwendjoch in jo na razcepu pod vrhom mahnili na drugi strani spet mahnili dol. Noro, po kakšni čudoviti pokrajini hodimo že tretji dan.

Že dolgo nas ni nobena alpska skupina tako navdušila kot ta. In že dolgo, če sploh že kdaj, nismo občutili take peklenske vročine, na teh višinah, kot tokrat.

Po približno 300 m sestopa nas je čakalo 350 m vzpona na vrh Haidachstellwand. Nekje vmes je bil vstop v ferato v katero pa nismo vstopili čisto vsi. Mene je prehlad toliko zdelal, da sem šel na vrh po normalki.

Ostali pa kakor kdo, kdo tudi še po normalki, kdo pa delno po ferati, sestavljeni iz dveh delov in potem po normalki, nekateri pa kompletno po ferati.

Ko so vsi prikapljali na vrh, so povedali, da je bilo v skalah ferate še bolj peklensko vroče, kot že sicer in da je težja od težavnosti B/C s skice ferate.

Bilo je tudi jasno, da planirani Hochiss (2299 m), najvišji vrh Rofana oziroma Brandenberških Alp, danes ne bo videl našega obiska. Ne časovnica, ne vročinske razmere tega niso dopuščale.

V miru smo sestopili do zgornje postaje gondole in si pred vožnjo v dolino ogledali še kako izgleda terasa koče Erfurter Hütte. In še zadnjič na tem izletu smo se ločili.