Ljubitelji gora si svoje gorske pohode in destinacije izbiramo sami. Na to vpliva zelo veliko dejavnikov (število pohodnikov, kondicija, starost pohodnikov, realne zmožnosti, itd..)
Tudi VOLUHARJI smo se že v spomladanskem času odločili, da bi obiskali višinsko točko, ki bi bila višja od 3000 metrov. Žal te možnosti v Sloveniji nimamo. Zviti voluhar Tomaž pa je že imel v mislih obisk Alp v Avstriji. Kmalu smo izvedeli za termin 29. in 30.08.2009 - vrh Säuleck, 3.086m.
Seveda je bilo potrebno najprej sprejeti prijave voluharjev in seveda rezervirati kočo pod vrhom. V napetem pričakovanju je prišel čas odhoda. Prijavljenih je bilo skoraj 20 voluharjev, na koncu jih je resnih ostalo le 10. Dva sta se naknadno premislila zaradi slabega vremena oz. dežja.
Na dan odhoda se nas je sedem voluharjev zbralo na že tradicionalnem zbirnem mestu – Biljardnica Kaval na Brodu. Po kavici in pametovanju glede vremena, smo v vozila nametali svojo opremo in odrinili v smeri Kranja, kjer nas je že nestrpno čakal Matija.
Zadnja postaja je bila na BS Hrušica, kjer so nekateri opravili nujne fiziološke potrebe, potem pa start. Skozi tunel v Avstrijo in naprej do kraja Mallnitz (ca 180 km). Ves čas vožnje do tja je močno deževalo. Po dveh urah vožnje smo prispeli na cilj - manjši parkirni prostor v dolini Dösen, na nadmorski višini 1.493 m.
V veliko pomoč nam je bil Garmin, brez katerega bi iskanje željenega parkirnega prostora bilo zelo oteženo. Zaradi močnih nalivov ni bilo ob cesti nikogar, ki bi ga lahko povprašali za pravo smer. Po prihodu na parkirni prostor je čudežno prenehalo deževati.
Narava nam je na prijazen način tako omogočila, da smo se preoblekli, pregledali opremo, zaklenili vozila in se odpravili v smeri planiranega cilja - Koča Arthur von Schmid, 2.275 m – predviden čas hoje dve uri in pol. Že po nekaj minutah pa je ponovno pričelo rahlo deževati. Dež , ki ni predstavljal resnih ovir, nas je spremljal vse do koče. Že po uvodnih metrih smo bili priča posledicam razbesnele narave v nočnem času.
Voda z bližnjih vrhov je po hudournikih v dolino prinesla polno mivke, skalovja in blata. Na nekaterih mestih se sicer shojene poti sploh ni več videlo. Hoja preko nanešenega kamenja in blata je pustila posledice – blatne gojzerje, nogavice in hlače, kar pa za stare voluharje ni predstavljalo stresnih situacij.
Po rahlo ravninskem delu smo kmalu zagrizli v kolena. Med potjo, ki je potekala preko sivega granitnega skalovja, smo nekajkrat prečkali večji potok. Pomanjkanja vode na tem območju zagotovo ne poznajo. Luža tu, manjši potok tam, pa še dež. Med hojo smo ogovarjali krave in vole, ki jih dež med pašo ni motil. Med postanki pa smo poskusili zelo sladke borovnice.
Prihod do koče je bil v okviru zastavljenega časovnega termina. Po uvodnem sprejemu in nastanitvi, smo se razgledali naokoli, vendar so bili vrhovi zaviti v oblake. Bolj prijetno je bilo v koči.
Vsi smo bili prijetno presenečeni nad urejenostjo in uslugami, ki jih je koča ponujala. Posebna soba za sušenje obutve in oblek, urejene in čiste kopalnica z umivalniki. Z doplačilom dveh evrov celo tuš, kar je na tej višini pravo razkošje. Da ne omenjam prijaznost in profesionalnost skrbnikov koče.
Kmalu večerja in seveda pivo. Oskrbnik Hans nas je celo častil z encijanom, katerega okus še dolgo časa ne bomo pozabili. Menda gre za zelo zdravilno kapljico. Še dobro, da smo imeli nekaj bolj sladkega iz domače lekarne.
Ura je bila 20.30, ko je do našega Tomaža pristopil Hans rekoč, da ga kličejo iz Slovenije. Njegovi domači so preverjali, ali je vse v redu. V nadaljevanju pa razprava, kje za hudiča so našli telefonsko številko koče. Po večerji in popitih kozarcih piva, smo odšli na podstrešje na skupna ležišča. Utrujeni in v pričakovanju naslednjega dne, smo zaključili prvi dan.
Spisal Janez B.
----------------------------------------------------------------------------------
2. dan - Säuleck, 3086m
Trajanje: 7h 49min
Višinska razlika: cca 820m
Vreme se je popravilo, tako, da smo se ob 06.00 uri prebudili v suhem in lepem vremenu. Za hribovjem pa si je sonce že utiralo pot. Po jutranjem vstajanju smo se zbrali v skupnem prostoru, kjer nas je že čakal zajtrk in jutranja kavica. S polnimi trebuhi smo jo nato v koloni eden po eden okoli 07.00 ure mahnili proti zastavljenemu cilju.
Med hojo v PRELEPEM SONČNEM vremenu je za dobro razpoloženje poskrbela tudi izjava Sandija R. (tik pred zdajci je zaradi napovedanega slabega sobotnega vremena odstopil od izleta), da mu: pohodništvo ne predstavlja takega zadovoljstva, da bi moral hoditi v takem vremenu«
Na začetnem 30 minutnem vzponu od koče Arthur von Schmid smo si ogreli mišice, predihali pljuča ter zbistrili glavo po dokaj napornem sprostitvenem in spoznavnem večeru in malo krajšem nočnem spanju. Na vzpetini smo si nato nekateri slekli zgornja oblačila ter zaradi toplega vremena nadaljevali pot v oblačilih s kratkimi rokavi. Iz omenjenega mesta smo z ptičje perspektive pogledali našo kočo in jezero ter v daljavi opazili s soncem obsijano visokogorje med katerim se je v daljavi bohotil tudi Grossglockner.
Po nekajminutni hoji smo nato naleteli na označbi, ki sta označevali dve poti, ki sta vodili na vrh Saulecka in sicer se na vrh pride po dveh poteh in sicer po poti, ki vodi levo od vrha. Omenjena pot predstavlja zahtevnejši vzpon, saj tekom vzpona naletiš tako na poledenele zajle kot kline. Mi smo se odločili, da ne bomo nadaljevali vzpon po tej poti temveč smo nadaljevali pot tako da smo imeli vrh Saulecka vseskozi z leve strani pri čemer pa je sam zaključni del vzpona potekal z desne strani omenjenega vrha gledano iz vznožja omenjenega hriba.
Tekom hoje nas je fascinirala posebna sestava tal. Tla so granitna, sestavljena iz večjih granitnih skal, ki so tekom poti dokaj gladke. Ob pogledu na njih opaziš značilno temno barvo, ki je na nekaterih delih povsem črna. Prav tako pa je značilno, da so večje skale prekrite z mahom, ki pa ni običajne debeline temveč kot bi bil narisan na skalah.
Zaradi jutranjega časa in sonca, ki še ni obsijal samega skalovja poti je bilo potrebno paziti pri hoji, saj so bila tla izredno spolzka. Tekom poti smo pri vzponu na vrh trikrat prečkali tudi položnejše pobočje, ki je bilo prekrito z zmrznjenim snegom. Med hojo smo si ogledovali visokogorsko pokrajino, ki nam je zaradi odlične vidljivosti omogočala, da smo v daljavi opazili tudi Triglav.
Odlična pripravljenost in homogenost udeležencev se je kazala tudi v tem, da smo se držali v strnjeni skupini v kateri ni nihče zaostal prav tako pa nas med potjo proti osvojitvi vrha ni nihče prehitel niti nas ob osvojitvi vrha ni nihče pričakal na vrhu » MATR SMO DOBRI«.
Po približno 2 in pol urni hoji smo prispeli na vrh, kjer nam je Tomaž, ki je edini že osvajal vrhove nad tri tisoč metri čestital za osvojeni vrh. Na vrhu smo si nato v sproščenem vzdušju privoščili malico ter ogledali okoliške vrhove, saj je bila vidljivost izredna. Po isti poti smo se nato vrnili do koče pri čemer nam je sonce že osušilo skalovje tako, da se nam ni bilo potrebno drsati po njih.
V koči smo si nato privoščili eno urni počitek ter si po uspešno zaključenem vzponu privoščili točeno »grosse« pivo. Okoli 13.00 ure smo se nato odpravili do parkirišča, ki smo ga dosegli ob 14.55 uri.
Med preoblačenjem na parkirišču pa nas je nato Tadej L. nedolžno obvestil, da je malo nehote malo pa zanalašč založil ključe od svojega osebnega avtomobila in sicer jih je pustil v sobi št. 10. koče, kjer smo prespali. Takoj za tem je sledila telefonska akcija reševanja ključev (poklicali upravnika koče).
Ključi so nam bili dostavljeni preko »sherpe«, ki pogosto v kočo na lastnih ramenih prinaša robo težine 40 do 60 kg. Kljub temu, da je sestop do parkirišča trajal cca. 2 uri smo ključe prejeli po 40 minutah. Med čakanjem ključev pa je Tadej L. poskrbel, da smo čakanje popestrili z mrzlim pivom, ki sta ga z Janezom B. nabavila v bližnji vaški gostilni.
Prijetno druženje smo nato zaključili v pizzeriji na slovenski strani.
Spisal Bojan V.
Zadnja postaja je bila na BS Hrušica, kjer so nekateri opravili nujne fiziološke potrebe, potem pa start. Skozi tunel v Avstrijo in naprej do kraja Mallnitz (ca 180 km). Ves čas vožnje do tja je močno deževalo. Po dveh urah vožnje smo prispeli na cilj - manjši parkirni prostor v dolini Dösen, na nadmorski višini 1.493 m. 
V veliko pomoč nam je bil Garmin, brez katerega bi iskanje željenega parkirnega prostora bilo zelo oteženo. Zaradi močnih nalivov ni bilo ob cesti nikogar, ki bi ga lahko povprašali za pravo smer. Po prihodu na parkirni prostor je čudežno prenehalo deževati.
Narava nam je na prijazen način tako omogočila, da smo se preoblekli, pregledali opremo, zaklenili vozila in se odpravili v smeri planiranega cilja - Koča Arthur von Schmid, 2.275 m – predviden čas hoje dve uri in pol. Že po nekaj minutah pa je ponovno pričelo rahlo deževati. Dež , ki ni predstavljal resnih ovir, nas je spremljal vse do koče. Že po uvodnih metrih smo bili priča posledicam razbesnele narave v nočnem času. 
Po rahlo ravninskem delu smo kmalu zagrizli v kolena. Med potjo, ki je potekala preko sivega granitnega skalovja, smo nekajkrat prečkali večji potok. Pomanjkanja vode na tem območju zagotovo ne poznajo. Luža tu, manjši potok tam, pa še dež. Med hojo smo ogovarjali krave in vole, ki jih dež med pašo ni motil. Med postanki pa smo poskusili zelo sladke borovnice. 
Po nekajminutni hoji smo nato naleteli na označbi, ki sta označevali dve poti, ki sta vodili na vrh Saulecka in sicer se na vrh pride po dveh poteh in sicer po poti, ki vodi levo od vrha. Omenjena pot predstavlja zahtevnejši vzpon, saj tekom vzpona naletiš tako na poledenele zajle kot kline. Mi smo se odločili, da ne bomo nadaljevali vzpon po tej poti temveč smo nadaljevali pot tako da smo imeli vrh Saulecka vseskozi z leve strani pri čemer pa je sam zaključni del vzpona potekal z desne strani omenjenega vrha gledano iz vznožja omenjenega hriba.
Tekom hoje nas je fascinirala posebna sestava tal. Tla so granitna, sestavljena iz večjih granitnih skal, ki so tekom poti dokaj gladke. Ob pogledu na njih opaziš značilno temno barvo, ki je na nekaterih delih povsem črna. Prav tako pa je značilno, da so večje skale prekrite z mahom, ki pa ni običajne debeline temveč kot bi bil narisan na skalah.
Zaradi jutranjega časa in sonca, ki še ni obsijal samega skalovja poti je bilo potrebno paziti pri hoji, saj so bila tla izredno spolzka. Tekom poti smo pri vzponu na vrh trikrat prečkali tudi položnejše pobočje, ki je bilo prekrito z zmrznjenim snegom. Med hojo smo si ogledovali visokogorsko pokrajino, ki nam je zaradi odlične vidljivosti omogočala, da smo v daljavi opazili tudi Triglav.
Ni komentarjev:
Objavite komentar