Gorniška skupina PD Rašica
udeleženci: Tomaž, Deja, Stane, Milojka, Maja, Dejan, Marjan, Matjaž, Anka
Cilj letošnjega avgustovskega gorniškega potepanja je bila krožna pot po Zillertalskih Alpah in deloma tudi v gorski skupini Venediger.
Začetek in konec poti je bilo v mestecu Krimml, poznanem po 385 m visokih slapovih, ki veljajo za najvišje v Evropi.
Od tu smo po dolinah, pobočjih, grebenih in vrhovih hodili do starodavnega prelaza Krimmler Tauren / Passo dei Tauri. Deloma smo sledili Krimmler Tauren treku, ki ima več variant.
Prvotno gre za večdnevno potovanje iz Krimmla na severu do Kaserna (ali Prettau) na jugu, danes že v Italiji v dolini Val Aurina, originalno pa je to bil Ahrntal.
Pot lahko poljubno krajšamo v krogih, jo daljšamo na vrhove ob poti (mnogo tri tisočakov) ali obiščemo še sosednje doline. Prelaz Krimmler Tauren je meja med Tirolsko (Salzburško) in Južno Tirolsko.
Že od srednjega veka, če ne že od antike, je preko 2633 m visokega sedla potekala važna trgovska povezava. Peš in s pomočjo mul in konj so ljudje prevažali blago, ki je bilo na voljo na jugu (v Benetkah),
čez Alpe, in blago, ki je bilo na voljo na severu (Salzburg), v nasprotni smeri. Bila je relativno kratka povezava, ki je zahtevala prečkanje Alp le čez en visok prelaz. Danes pa tu čez vodi le pohodniška pot.
Pot Krimmler Tauern Trek je zelo oglaševana med turisti, ob njej so dobre gorske koče. Privlačno je tudi to, da lahko dolžino pohoda prilagodite svojim potrebam, času in fizični pripravljenosti.
Narava v tem delu Alp je zelo lepa.
1. dan, petek 22. avgusta 2025
Sedlo Hochkrimmel / Gerlos 1653 m,
Plattenkogel 2039 m,
Zittauer Hütte 2328 m
vožnje, 300 km, 4 ure s postanki, vavni prevoz do sedla 15 minut
hoje s počitki 6 ur
višinska razlika 1217 m vzpona, 550 m sestopa,
dolžina 13,3 km
Iz Ljubljane smo se odpravili ob 3:00 ponoči. Preko Lienza in tunela Felbertauern smo se zapeljali do mesteca Krimml. Z javnim prevozom smo nadaljevali na prelaz Gerlos 1653 m, s smučiščem,
ki je del največjega smučarskega sistema v dolini Zillertal – Zillertal Arena. Sistem združuje območje Zell am Ziller, Gerlos, Königsleiten in Krimml–Hochkrimml.
Pohod smo začeli kar po smučišču z vzponom na razgledni Plattenkogel (2039 m), razgledni vrh nad mnogimi žičnicami. Spustili smo se na sedlo Breitscharte (1925 m).
Nadaljevali smo čez pobočja nad dolino Wildgerlos sprva po vodoravni gorski cestici, nato po udobna pot. Pot doseže parkom podobne pašnike Leitenkammer, z mogočnimi cemprini in manjšimi mlakami ter razgledi na divje vrhove skupine Reichenspitze.
Žal pot ne gre v zatrep doline ves čas čez pobočja, spusti se za skoraj štiristo metrov v njeno dno. Po dolini Wildgerlos teče potok Wildgerlosbach, pritok reke Gerlos in pozneje Zillerja.
Do planine Trissl, kamor smo padli po 400 višinskih metrih, so se po lahki poti iz Gerlosa ob umetnem jezeru Gerlos sprehajale množice pohodnikov, saj je na planini tudi prijetna koča.
Naprej proti dolinskemu zatrepu se je gostota pohodnikov prepolovila. Cesta pripelje do konca doline, do spodnje postaje oskrbovalne žičnice za planinsko kočo.
Iz zatrepa smo se že skoraj sami povzpeli čez 450 metrski prag do našega prvega prenočišča, koče Zittauer (2328 m) ob jezeru Unterer Wildgerlosee. Koča je postavljena na imenitnem mestu s pogledom na ledenike Zillertalskih Alp.
Zgrajena je bila že leta 1880 s strani sekcije Zittau (DAV). Večkrat je pogorela in bila ponovno obnovljena, danes pa velja za eno izmed najbolj slikovitih koč v Zillertalu.
Od tu pogled objame Reichenspitze (3303 m), Hoher Gerloskopf (3263 m) in Wildgerlosspitze (3280 m) s svojimi ledeniki. Namestili smo se v koči, povečerjali in kar kmalu legli k počitku. Naslednji dan se nam je spet obetalo zgodnje vstajanje in celodnevna tura.
Fotografije Tomaž, 1. dan
Fotografije Matjaž, 1. dan
Sled poti, 1. dan
2. dan, sobota 23. avgusta 2025
Rosskopf 2845 m,
Richterspitze 3054 m,
Richterhütte 2374 m
hoje s počitki 9 ur
višinska razlika 1511 m vzpona, 1474 m sestopa,
dolžina: 16 km
Po zajtrku smo se mimo zgornjega jezera odpravili na Rosskopf (2845 m), vrh, ki je bil z naše poti oddaljen le pol urice. Spustili smo se na Roßkarscharte (2690 m), sedlo, ki povezuje Wildgerlostal,
iz katera smo prihajali, z dolino Rainbachtal. S škrbine smo se spustili v to dolino. Poti so krasno nadelane – tlakovane z granitnimi ploščami.
Najbrž so jih gradile roke Nepalskih šerp, saj so položene trdno, le malokatera se pod stopinjami zamaje. V zatrepu doline nas je čakala spet ista slika kot včeraj: Dostavna cesta do žičnice, ki oskrbuje kočo na,
tokrat le slabem 200 metrskem skalnem skoku. Tu je bilo naše naslednjega prenočišča - koča Richterhütte (2374 m). Cesta po dolini pripelje iz Krummler Achentala, kamor bi lahko zaokrožili in se vrnili v Krimml,
če bi bili na turi le dva dni. Kočo je leta 1898 zgradila sekcija Prag (DAV) in jo poimenovala po Rudolfu Richterju, takratnem predsedniku sekcije. V času vojne je bila zatočišče vojakov in tihotapcev,
danes pa je izhodišče za vzpone na okoliške tritisočake. Po namestitvi in kratkemu počitku smo tudi mi nadaljevali na naš planiran tritisočak, edini na tem trekingu – na vrh Richterspitze (3052 m).
Dostop razen nekaj lažjega »balvaniziranja«, ni bil preveč zahteven. Na poti pa nas je čakal detajl – kratek odsek ferate težavnosti C, zaradi katerega smo skoraj, v naše že tako polne nahrbtnike, stlačili še pasove in samovarovanja.
Nositi bi jih morali vse štiri dni. Detajl ni bil, kot nam je že prej zagotovil oskrbnik koče, prezahteven in vsi smo suvereno zmogli čezenj ter tudi nazaj. Več strahu nam je v kosti nagnala velika plošča,
ki se je tik pred vrhom želela zadrčati po pobočju navzdol ravno v smeri pristopne poti. Z vrha smo enako previdno sestopili nazaj v kočo. Večerni program je bil isti, kot prejšnji dan, s tem,
da sem pozabila omeniti še sprotno, vsako večerno temeljito analizo tur ob primerni hidraciji seveda. Kljub temu, da je skoraj brez izjeme, to področje brez delujočega prenosa podatkov,
tudi v kočah Wi-fija ni, je naš ChatGPT deloval neprekinjeno. Ja, kdor zana, pač zna, informacije, kakšno bo vreme, kaj obleči, kam zaviti … so res velikega pomena.
Fotografije Tomaž, 2. dan
Fotografije Matjaž, 2. dan
Sled poti, 2. dan
3. dan. Nedelja 24. avgusta 2025
Krimmler Tauren / Passo dei Tauri 2633 m,
Klockerkarkopf / Vetta d'Italia 2911 m (najsevernejša točka Italije),
Birnlückner Hütte / Rifugio Brigata Tridentina 2441 m
hoje s počitki 9.15 ur
višinska razlika 1260 m. vzpona, 1200 m sestopa,
dolžina: 16,8 km
Po zajtrku smo se povzpeli na sedlo Windbachscharte (2697 m) ki povezuje dolino Rainbachtal z dolino Windbachtal. To je bila, če štejemo tudi Krimmlsko, že naša četrta dolina.
S sedla smo se strmo spustili po dovolj široki poti, ki je zavarovana z jeklenico - nič zahtevnega. Po dolini Windbachtal bi se tudi lahko vrnili v dolino Krimmler Achental, a smo v maniri »gori doli« pod jezerom Eissee nadaljevali spet v zatrep doline.
Pot se spusti v Unterer Kessel, čudovit travnat kotel z vijugavim potokom, belimi kosmi vate munca in slikovitimi skalami. Dvignili smo se do znamenitega prelaza Krimmler Tauern (2633 m), pod katerim je še manjše zavetišče Krimmler Tauernhaus.
Ta prehod čez Alpe je bil skozi zgodovino izjemno pomemben – uporabljali so ga že v prazgodovini, Rimljani, kasneje pa trgovci in celo tihotapci, saj je predstavljal najkrajšo povezavo med Salzburgom in Benetkami.
Na sedlu Krimmler Tauern se nahaja spominsko obeležje, ki spominja na beg preživelih judovskih beguncev iz vzhodne Evrope, ki so po drugi svetovni vojni bežali pred antisemitizmom in iskali novo domovino v Palestini.
Med letoma 1945 in 1948 je organizacija Bricha ("beg") pomagala več kot 100.000 judovskim beguncem pri nezakonitem prehodu iz vzhodne Evrope v Italijo, od koder so nadaljevali pot v Palestino.
Ena od pomembnih poti je vodila čez Krimmler Tauern. Begunci so ponoči prečkali ta prelaz, in se pogosto ustavili v Krimmler Tauernhaus, kočici tik pod prelazom, še na Avstrijski strani, kjer so našli začasno zatočišče.
Krimmler Tauernhaus je zgodovinska planinska koča, z letnico postavitve 1389 in je bila med vojno pomembno zatočišče za begunce. Liesl Geisler, takratna skrbnica koče, je pomagala več kot 5000 judovskim beguncem pri njihovem prehodu.
Njena pomoč je bila ključnega pomena za mnogo beguncev. Danes vsako leto organizirajo pohod "Alpine Peace Crossing";, ki sledi njihovi poti čez Krimmler Tauern.
Pohod je priložnost za spominjanje na te dogodke in ozaveščanje o pomenu miru in solidarnosti. Pohodniki se ustavijo pri obeležju na sedlu, kjer se spomnijo poguma in trpljenja beguncev ter pomena njihove poti za zgodovino.
Obeležje ni le spomenik preteklosti, temveč tudi opomnik na pomen pomoči ljudem v stiski in na vrednote, ki jih moramo ohranjati v današnjem svetu. Danes prehod prestopajo le planinci in pohodniki.
Tudi mi smo vstopili v Italijo oziroma s Tirolske na Južno Tirolsko. Na južni strani sedla se je pred nami odprla dolga dolina Ahrntal / Val Aurina, ki hiti proti Brunecu. Tu Italija seže najbolj severno in na robu te doline stoji vrh,
ki velja za najbolj severno točko Italije, Glockenkarkopf / Vetta d'Italia (2911 m). A resnično je najsevernejši vrh 400 metrov severneje postavljena težko pristopna Testa Gemella nOccidentale 2837 m.
Seveda se nismo podali proti Benetkam, raje smo obiskali najsevernejši italijanski vrh, saj ni bil več kot uro oddaljen od naše prečne poti. S sedla smo zavili na levo po pobočju mimo sedaj zaprte koče Neugersdorfer / Rifugio Vetta d’Italia, ki čaka nove priložnosti.
Pretisnili smo se skozi šivankino uho v grebena, po hudičevem vzponu Teufels-steige na livade pod »Glave Italije«. Pot na sam vrh ni bila preveč zahtevna, a vseeno je ne bi opravili z rokami v žepih.
Sledilo je prav lepo poplezavanje po toplih granitnih skalah. Sam vrh ima nekaj ruševin nekdanjih najbrž obmejnih objektov in označbo vrha. O Italiji kot lastnici ozemlja, pa niti besedice, tudi italijanskega imena vrha nismo nikjer opazili.
Vrnili smo se spet na našo tlakovano pot, ki nas je po pobočju s pogledom na imeniten tritisočak Dreiherrnspitze 3499 m, njegove sosede in ledenike pod njimi, pripeljala do naslednjega,
za nas zadnjega prenočišča Birnlückenhütte / Rifugio Brigata Tridentina (2441 m). Koča je bila zgrajena leta 1900 s strani sekcije Warnsdorf (DAV). Po 1. svetovni vojni je prešla v italijansko last in danes jo upravlja CAI.
Njeno ime spominja na italijansko alpsko brigado iz časa vojne. Večerni program smo spet kopirali kar s prejšnjega dne. Kuhinje naših prenočišč so nas razvajale in založile z energijo za vsak naslednji dan.
Fotografije Tomaž, 3. dan
Fotografije Matjaž, 3. dan
Sled poti, 3. dan
4. dan, ponedeljek 25. avgusta 2025
Birnlücke / Forcella del Picco 2667 m,
Warnsdorfer Hütte 2324 m,
Gamsspitzl 2888 m,
Krimmlski slapovi
vožnje domov s Krimmla, 300 km, 4 ur s postanki,
hoje s počitki: 9,22 ur,
višinska razlika: 1230 vzpona, 1800 m sestopa
dolžina: 19,2 km
Po zajtrku nas je čakal kratek vzpon na prelaz Birnlücke / Forcella del Picco 2667 m, preko katerega smo se vrnili v Avstrijo, v dolino Krimmler Achental, do potoku Krimmler Ache, ki daje znamenitim slapovom ime.
Čez dve pobočni moreni, smo prečili dolino do razcepa na višini 2041 m kjer smo se odločili, da še ne gremo na ogled slapov, ampak da nadaljujemo z obiskom nove skupine na desni strani potoka - Venediger.
Dvignili smo se do koče Warnsdorfer Hütte (2324 m). Koča stoji na strateški točki, na balkonu nad dolino. Zgrajena je bila leta 1891, zgradila pa jo je sekcija Warnsdorf.
Dolga desetletja je bila izhodišče za raziskovanje okoliških ledenikov in prehodov, danes pa velja za klasično visokogorsko kočo. Nedaleč stran je ledeniško jezero Eissee (isto ime kot jezero prejšnjega dne).
Volje med udeleženci je bilo še dovolj, zato smo skočili še na Gamsspitzl (2880), razgledni dvatisočak v skupini Venediger. Občudovali smo prostrane ledenike, ki jih še ni stalilo sedanje globalno segrevanje, in seveda na vrh nedaleč - Grosvenediger 3657 m.
Bomo še videli tako obsežne ledenike s kakega sosednjega tri – štiri tisočaka? Ob povratku smo si v koči privoščili še zadnji postanek z dobrotami iz kuhinje. Kaiseršmorn je res prava poslastica in energijski zalogaj za celodnevno hojo.
Spustili smo se v zatrep doline do žičnice, ki oskrbuje kočo. Pot ob potoku Krimmler Ache, ki napaja Krimmlske slapove in je meja med Zillertalskimi Alpami in skupino Venediger, smo si skrajšali s shuttlom, ki ni bil kar tako.
Posebej za našo skupino so iz garaže zapeljali Pinzgauerja s katerim smo smelo odpujsali po dvajset kilometrski dolini prepolni pohodnikov in kolesarjev. Prijaznega prevoznika smo zapustili nad slapovi,
ki smo si jih že tretjič v Voluharskih potepanjih (
2016,
2022) ogledali peš. Impozantne igre vode, senc in sonc (mavric), se nismo naveličali občudovati. Reka je seveda ena sama, bogatijo jo pritoki iz dolin, ki smo jih prehodili.
Na slabih štiristo metrih padca tvori tri mogočne slapove, ob katerih gre tako obiskana turistična pot. Tu se tare ljudi vseh barv kože in poševnine oči! Kar brez »izstopnine« smo se vrnili do zastonjskega parkirišča sredi mesta, kjer nas je čakal kombi.
Našo turo smo sklenili tam, kjer smo jo začeli – ob veličastnih slapovih v Krimmlu. Voda, ki smo jo srečevali skozi celotno pot v obliki hudournikov, ledeniških jezer in potočkov, se tu združi v mogočne slapove,
ki s svojo močjo simbolično povzemajo našo pot: divjo, živahno, osvežujočo. V štirih dneh smo prehodili tri visokogorske prelaze, dvakrat prestopili mejo med Avstrijo in Italijo, osvojili razgledne vrhove,
prečkali pet ledeniških dolin in prenočevali v kočah z več kot stoletno zgodovino. Zgodovinska pot Krimmler Tauren je zgledno urejena, nadelana, varovana in odlično označena.
Ture niso dolge, a po moči in zmoči se lahko poljubno daljšajo z obiski vrhov nad njo, ki jih res ne manjka. Poljubno se jo lahko skrajša ali podaljša. Privoščite so jo!
Domov smo se vrnili z občutkom, da smo okusili srce Krimmlskih Alp – tam, kjer se stikata narava in zgodovina, tišina in moč gora.
Spisala: Anka Rudolf
Fotografije Tomaž, 4. dan
Fotografije Matjaž, 4. dan
Sled poti Gamsspitzl
Sled poti Krimmlski slapovi
Ni komentarjev:
Objavite komentar