Schönbichler Horn, 14. - 15.8.2016

Krimmler Wasserfälle 1470 m,
Furtschaglhaus 2295 m,
Schönbichler Horn 3134 m,
Alpenrosehütte 1875 m

Planinsko društvo Rašica

udeleženci: Tomaž, Nataša, Mihela, Vesna, Vasja, Ivan, Janez
skupno trajanje 12 h 50 min
skupna višinska razlika: vzpon cca 1850 m, sestop cca 2400 m
skupna dolžina: 35 km

Tokratni cilj vodniške skupine je bil zelo oddaljeni 3134 m visoki Schönbichler Horn v Zillertalskih Alpah jugovzhodno od Innsbrucka. Ko smo se ob petih zjutraj odpeljali iz Šentvida, so nas v radijskih poročilih opozarjali, da je v tej rani uri dva kilometra dolga kolona pred Karavanšim predorom.

Po postanku v Radovljici na OMW na jutranji kavici teh poročil ni bilo več. Zato smo nadaljevali po programu in res ni bilo nobenega zastoja. Avstrijskim policistom smo morali pokazati dokumente.

Peljali mo se mimo Spittala in se usmerili levo proti Lienzu, nato spet severno skozi Felbertauer tunel do Mittersill in naprej do turističnega kraja Krimml, ki je poznan po znamenitih slapovih, katere smo si tudi mi namenili ogledati.

Bili smo sorazmerno zgodaj, ob pol desetih, pa je bila pri vstopu kar precejšnja gneča. Mesto leži pod mogočnimi tritisočaki in ledeniki na meji med Visokimi Turami in Zillertalskimi Alpami, iz katerih priteče potok Krimmlecher Ache.

Z višine 1470 m v treh slapovih po 145, 100 in 140 metrih pade v dolino reke Salzach, ki teče proti Salzburgu in se v Nemčiji izliva v reko Inn, ta pa v Donavo.

Pogled na te slapove je res veličasten. Ogromna količina razpršene vode ustvarja meglice, ki jih nosi veter in s sončnimi žarki nastajajo mavrične barve in oblike. Ob slapovih je speljana zelo lepa, a strma steza z enajstimi razglednimi točkami.

Na nekaterih od teh te objame vodna prha, a pogled na veličastni slap tudi to odtehta. Povzpeti se je bilo treba 400 višinskih metrov, zato je v zgornjem delu precej manj obiskovalcev kot spodaj. Ko smo se spuščali nazaj, je bila množica vedno večja.

Izkazalo se je , da je bil naš vzpon ravno pravšnji za miren razgled. Po dveh urah, ko smo odhajali, so bili veliki parkirni prostori nabito polni, avtomobili pa so stali še daleč naprej ob cesti.




Odpeljali smo se proti Mayrhofnu in našemu cilju. Ker smo predvideli krožno turo, smo avto parkirali na parkirišču pred gostiščem Breitlahner na višini 1257 m, kamor naj bi se naslednji dan vrnili, na izhodišče pa smo se pripeljali z avtobusom do akumulacijskega jezera Schigeles na višini 1787 m.

Hitro smo se pripravili in v veliki vročini, po uri doda obkrožili jezero, potem nadaljevali po pašni planini še dobre pol ure, ko se je pot začela vzpenjati proti koči Furtschagl. Po strmem travnatem pobočju je steza vijugala, pot je lepo nadelana z naravnimi ali s ploščami položenimi stopnicami.

Na nasprotnem bregu pa je bil lep pogled na nešteto studenčkov, ki so se izlivali v spodnje korito. Tudi mi smo večkrat prečili take studenčke vse do naše koče na višini 2295 m. Hodili smo 2 uri in 55 minut. Ko smo prišli, smo si na terasi ogledali sosednje tritisočake z ledeniki.

Kmalu pa se je nebo stemnilo, zapihal je mrzel veter in premaknili smo se v notranjost. Med nevihto je začelo močno deževati, vendar pa je še pred spanjem ponehalo in zjutraj nas je pričakalo jasno nebo.




Koča je lepa, zgrajena že leta 1888, štirikrat obnovljena, nazadnje leta 1992, ko so jo tudi povečali. Dobili smo svojo sobo s štirimi pogradi in osmimi ležišči.

Večerja je bila izvrstna, vse od juhe do sladice in samopostrežnega zajtka. Za naslednji dan smo načrtovali vstajanje ob petih, zajtrk in do sedmih odhod. Ob 6.45 smo zapustili kočo. Bilo je za to višino prav primerno hladno.

Pot je bila podobna kot prejšnji dan proti koči, kasneje pa je bilo vedno manj trave in več kamenja. Na višini 2700 m smo dosegli snežno mejo, vendar se je steza lepo umaknila na manjši kopni greben, po katerem smo napredovali do zgornjega dela ledenika.

Tu pa je pot bolj zahtevna, zato je tudi opremljena z jeklenicami. Posamezne dele je bilo treba tudi preplezati. Tako smo prišli do grebenskega sedla, kjer se priključi pot iz smeri koče Berliner.

Od tod do vrha Schönbichler Horn na 3134 m je le še nekaj minut. Vrh je ošiljen, na njem je zelo malo prostora, zato smo si je vsak komaj poiskali svoj prostorček za počitek.

Na tej višini je spet drugačen razgled na sosednje vršace, posebej na 3480 m visoki Großer Möseler / Grande Mèsule, kamor se bomo odpravili morda kdaj v prihodnosti. Nekoliko smo se okrepčali, nato pa sestopili po krožni poti.



Takoj na začetku je posebno za začetnike zahtevna ferata okrog 100 višinskih metrov. Dohiteli smo skupino, ki se je zelo počasi spuščala. Prehitevanje ni mogoče vse do izstopa iz ostenja, zato smo morali tudi mi upočasniti.

Pred nami je bilo še skalnato področje s podori kamenja, pogosto s položenimi ploščami ali stopnicami za lažji prehod. Kasneje smo prišli zopet na travnat teren med skalami, a pot ni bila nič prijetna.

Pod nami je že druga dolina z izstopajočo Berliner Hütte na 2044 m in Alpenrosehütte 1875 m, kamor pa moramo šele priti. Oskrbnik koče, kjer smo prespali, nam je povedal, da so za današnji dan napovedane plohe po 12. uri.

V daljavi se je nakazovalo, da bi res lahko bilo tako. Čeprav smo nameravali obiskati kočo Berliner, pa smo raje nadaljevali po bližnjici mimo koče. Od vrha do našega parkirišča je bilo skupno pet ur hoje.

Žal kljub temu nevihte nismo prehiteli. Ob 12.40 se je ulilo kot iz škafa. Na vso moč je deževalo več kot eno uro. Zaščitili smo se po svojih močeh in iznajdljivosti. Nismo se ustavljali, ker ni bilo kje vedriti.

Čeprav smo bili popolnoma premočeni, nismo bili slabe volje, saj nas je v avtu čakalo suho perilo, za nameček pa je posvetilo tudi sonce. Tudi v tej dolini je akumulacijsko jezero.





Omeniti je treba, da sta jezeri med seboj z velikimi cevmi povezani. Zaradi višinske razlike se voda pretaka iz enega v drugega, v hidroelektrarni pa tako izkoristijo vodo tudi iz drugih jezer.




Turo smo zaključili po 7 urah in 30 minutah. Ko smo se prelevili iz mokrega v suho stanje, smo si nazdravili s hladnim pivom in se odpeljali na šesturno pot proti domu.

Spisal: Janez





 

Ni komentarjev:

Objava komentarja