Gorniška skupina PD Rašica
Udeleženci: Srečko, Matjaž, Anka, Jana, Tomaž, Silvo, Ana, Gordan, Srečo, Damjana, Andreja, Milojka,
Marjan, Marko
1. dan
Höllentaleingangshütte 1.045 m,
Höllentalangerhütte 1.387 m
trajanje: 2 uri 45 min
višinska razlika: 630 m
dolžina: 5,7 km
Letošnje planinsko leto mineva v znamenju špic. Začeli smo s štirimi špicami spomladi v Sterzingu in poleti nadaljevali z najvišjo špico Lienških dolomitov. Avgusta smo dodali še dve špici v sosednji Venediger skupini, da bi zaključili z obiskom najbolj znamenite špice strehe Nemčije.
To turo smo zaradi njene dolžine in seveda tudi dolge vožnje razdelili na dva dneva. Vajeni zgodnjih odhodov za vsak slučaj štartamo iz Šentvida ob četrti uri, v izogib morebitnim prometnim zastojem, saj smo na vrhuncu konca poletne sezone.
Vožnja mine k sreči brez prometnih zamaškov ali kakih drugih nevšečnosti. Peljemo se najprej severno proti Bavarski prestolnici, za Solnim gradom pa proti zahodu do deževnega Garmisch Partenkirchna.
Zaspano sobotno dopoldne izkoristimo za krajši ogled te slavne turistične meke, ki pa ne deluje prav nič pompozno. Po italijanskem kapučinu se zapeljemo do plačljivega parkirišča v Hammersbachu, kjer komaj najdemo prosto parkirno mesto.
Med pakiranjem nahrbtnikov ugotovimo, da je ena čelada ostala doma. Ne preostane nam drugega kot ponovna vožnja v Garmisch, v upanju, da obstaja kaka odprta športna trgovina. K sreči skoraj v centru mesteca v prvem poizkusu naletimo na gorniško trgovino in izposojevalnico,
s čimer smo zaplet elegantno in hitro rešili. K sreči nas ni preganjal čas, saj sta nas za tisti dan čakali le dobri dve uri hoje do koče. Sprva hodimo po široki makadamski gozdni cesti, ki po eni uri pripelje do vhoda v sotesko Höllentalklamm.
Proti plačilu vstopnine izkoristimo popust na planinsko izkaznico, a vstopnica v povratku velja le za tekoči dan. Prenočevanje v koči in sestop naslednjega dne čez sotesko ponovno zaračunajo vstopnino oziroma izstopnino.
Pot oziroma prehod skozi sotesko je bil megalomanski projekt tako v inženirskem kot tudi finančnem smislu, ki datira v začetek dvajsetega stoletja. V skoraj uro trajajočem pohodu skozi sotesko se prebijamo med vodnimi curki skozi številne osvetljene rove in galerije.
Pot vijuga čez mostičke, po ozkih policah vklesanih v skalo, gor in dol preko nadelanih stopnic. Potok Hammersbach, ki teče skozi sotesko, še zadnjič prečkamo preko lesenega mostu, kjer imajo seveda prednost avtohtoni štirinožni domačini.
Svet se razširi in odpre, v dobre četrt ure smo pri koči Höllentalangerhütte, ki je bila obnovljena točno pred desetimi leti. Leži na začetku visokogorske krnice Höllentall in je izvrstno izhodišče za večdnevne pohode.
Udobna, funkcionalna, moderno in preprosto opremljena koča sprejme do 130 planincev. Žal zaradi slabega vremena nismo mogli koristiti razgledne terase.
Po večerji se je vreme vendarle toliko izboljšalo, da smo še ujeli pogled na vrh, na zgornjo postajo žičnice Top of Germany.
Fotografije Marjan, 1. dan
Fotografije Matjaž, 1. dan
Fotografije Tomaž, 1. dan
2.dan
Zugspitze 2.962 m.
Wiener Neustädter Hütte 2209 m
trajanje: 13 ur 35 min
višinska razlika: 1845 m vzpona, 2225 sestopa
dolžina: 20,2 km
Zvečer nas je prešla hladna fronta, zbudili smo se v jasno in sveže nedeljsko jutro. Pozajtrkujemo in brez obotavljanja odrinemo še v poltemi, saj je pred nami na poti že dolga kača čelnih svetilk.
Polna koča pomeni po eni strani morebitno gnečo in možne zastoje na ferati, po drugi strani je pa tudi pokazatelj za dobre razmere ter lepo in stabilno vreme.
Kako urico bolj kot ne ravninskega ogrevanja nas pripelje v zatrep krnice do mogočne skalne zapore, na videz neprehodnega 20 metrskega kamina zavarovanega s skobami, imenovanega »Hühnerleiter«.
Na izstopu lojtre ozka polička zavarovana z jeklenico takoj za tem pripelje do drugega legendarnega prehoda, »Bret«. Dih jemajoča prečnica preko strme, gladke in izpostavljene skalne plate, zavarovane s klini, zahteva zanesljiv in zbran korak.
Temu sledi krajši strm nezavarovan del z lažjim prosto plezalnim odsekom, do prve stopnje. V nadaljevanju se pot nekoliko položi v prijetnejši, travnat svet, »Grüne Buckel«. Malce se odpočijemo in pofotografiramo, saj imamo vrh vseskozi kot na dlani.
Varljivo blizu, a dejansko še zelo oddaljen. Vsaj štiri ure. Zelenje kaj kmalu preide v kamnito gruščnato moreno ostankov ledenika Höllentalferners. Na ledeniku se opremimo z derezami in cepinom ali palicami. Čeprav ledenik velja za nezahtevnega, ga ne gre podcenjevati.
Tudi pri koči je na več vidnih mestih opozorilo, da so dereze za vzpon na vrh obvezne, a kljub temu se najdejo gorniki z verigicami na gojzerjih. Zgornji del ledenika zapira 500 metrska stena.
Smo pred ključnim mestom ture. Izstop lahko glede na razmere na ledeniku zabeli krajna poč, zato je v pomoč trimetrski štrik. Do prve skobe je zahteven detajl, dvometrski previs, ki se ga premaga na trenje oziroma s pomočjo jeklenice, na moč.
Desetmetrski gladek kamin preplezamo preko nerodno postavljenih miniaturnih skob, na izstopu si lahko pomagamo s krajšim, debelim štrikom. »Uf, tole je pa krepak C«, takoj pomislim.
Takšna je namreč ocena težavnosti v večini vodnikov oziroma na spletu in je po mojem mnenju kar za eno stopnjo podcenjena. Žal je težavnost prehuda za dvojico, ki ju Tomaž pospremi nazaj do parkirišča.
V nadaljevanju ferata lepo sledi naravnim prehodom, katerih težavnosti so bistveno manjše kot na vstopu, a so na nekaj mestih zelo izpostavljeni.
Po več kot dveh urah plezanja v steni se pot priključi koloni turistom tik pod vrhom, ki v dolgi vrsti čakajo na fotošuting pri zlatem križu. Par mladcev godrnjaje pametuje in kaže na konec vrste, a jim razložimo, da smo tudi mi v vrsti, zato velja pravilo zadrge.
Na platoju nam mahata Jana in Sabina, ki sta se z žičnico pripeljali na vrh. Top of Germany, kot se žičnica imenuje je prava inženirska mojstrovina. Drži tri konstrukcijske svetovne rekorde.
Z višino 127 metrov visokim podpornim jeklenim stolpom, kakor tudi z najdaljšim prostim razponom 3213 metra od podpornega stolpa do zgornje postaje. Premaga tudi največjo skupno višinsko razliko na svetu, ki znaša 1945 metrov.
Lepo vreme in oprano ozračje omogoča izjemen razgled daleč naokrog. Veliki Klek, Marmolada, Ortler in Bernina so le najbolj izstopajoči znani vrhovi. Zugspitze ne razmejuje samo dveh držav, najvišji vrh masiva Wettersteingebirge meji tudi na deželi Bavarsko in Tirolsko.
Zaradi razvejane dostopne infrastrukture je najvišji vrh Nemčije neizmeren magnet za številne turiste. Ne glede na vso komercializacijo na gori, predstavlja pot skozi Höllental najatraktivnejši in najbolj raznolik dostop, poleg še tehnično zahtevnejšega grebenskega prečenja Jubiläumsgrat.
Češnjo na smetanovi torti je dodala še Matjaževa skupinica s sestopom do koče Wiener Neustädter Hütte in naprej do spodnje postaje žičnice pri jezeru Eibsee. Poslovimo se od Sabine in Silva, ki sta še podaljšala dopust, ter se v večernih urah zapeljemo proti domu.
Spisal Marjan
Fotografije Marjan, 2. dan
Fotografije Matjaž, 2. dan
Fotografije Tomaž, 2. dan
Fotografije Srečo
Fotografije Srečko
Sled poti
Ni komentarjev:
Objavite komentar