Prikaz objav z oznako Luka B.. Pokaži vse objave
Prikaz objav z oznako Luka B.. Pokaži vse objave

Mrzlica, 20.11.2011

Klobuk 890 m,
Planinski rudarski dom na Kalu 946 m,
Mrzlica 1122 m

udeleženci: Avgust, Luka, Vasja, Albina, Primož, Tomaž, Paz
trajanje: 5h
višinska razlika: cca 1100 m

Po resnično dolgem času sem se to nedeljo družil malo s pohodniško družbico. Ker jih je tokrat zaneslo v zasavski konec, je bilo idealno, da se jim z Avgustom pridruživa. Za cilj pohoda smo si izbrali Mrzlico, 1122 m visok vrh nad Hrastnikom.



Okoli osme ure smo bili dogovorjeni, da se dobimo na bencinski črpalki v Zagorju, saj je preostali del ekipe prihajal iz prestolnice. Pot od tod smo nadaljevali v smeri Trbovelj in naprej proti Hrastniku, kjer smo turo tudi začeli. Ekipa tokrat ni prišla v popolni postavi, saj so nekateri člani prirejali domače generalke.

Kasneje smo preko pogovora prišli do zaključka, da pač nekaterim tisočaki niso več dovolj in da se udeležujejo le tistih tur ki presegajo dvatisočak. Zgornja meja pa naj bi bila štiritisočak, ker višje ne bi šlo. No pa pustimo to, upamo in želimo, da jim je generalka uspela, pa bodisi gledališka ali pa le čistilna.

Oprtani, obuti in s toplimi kapami preko uhljev smo se podali megleni strmini nasproti. Pot se je od začetka začela kar strmo dvigovati, a je kmalu popustila tempo in se umirila preko gozda. Po dobre pol ure hoje smo prišli do razcepa za Jelenico. Naša pot se je nadaljevala mimo Jelenice, se strmo dvignila in nas pripeljala na z gozdom porasel greben, ki nas je pripeljal na s soncem obsijan vrh Klobuka, 890 m visok vrh s prelepim razgledom na okoliško hribovje.

Po kratki pavzi za sokove in čaje smo jo po grebenu ubrali naprej proti pobočju Pleše. Kar naenkrat smo prišli do strmega travnatega pobočja, kjer naj bi bilo tudi smučarska proga smučišča Rajska dolina, po katerem smo se povzpeli do Planinsko rudarskega doma na Kalu.

Pot smo tu nadaljevali brez postanka preko vrha Kala, preko manjšega prevala med Kalom in Mrzlico, še po zadnji strmini in hop, bili smo na vrhu Mrzlice. Po kratkem ogledu okoliških vrhov smo se spustili čez vrh nekoliko nižje do koče na Mrzlici, kjer smo se pogreli s toplim domačim čajem in pomalicali.

Za sestop pa smo izbrali le delno isto pot. Od začetka smo se izognili ponovnemu vzponu na vrh Mrzlice in Kala, kasneje na prevalu pa smo še zavili na drugo pot, ki nas je preko vasi Čeče pripeljala do našega izhodišča.




Med potjo seveda ni manjkalo hudomušnih misli, saj smo v vasi Čeče opazili še nekaj, za kar bi lahko bilo manjkajočemu članu naše odprave lahko še posebno žal. Prelep vrt z igrali in grajsko opazovalnico, ki bi jo naš Robi prav z veseljem obiskal. No pa drugič. Ko ne bo generalk.


Spust do Hrastnika je nato potekal ponovno po megli, tako da smo si posledično zaradi mraza nadeli še rokavice. Naše druženje sva z Avgustom tako zaključila na parkirišču, saj se nama je mudilo na kosilo, preostali del ekipa pa se je verjetno ustavilo še na kratki pavzi v kakšni lokalni okrepčevalnici, kjer so nadomestili izgubljene kalorije in si napolnili baterije za povratek domov.

Lepega nedeljskega izleta je bilo tako konec. Vesel sem bil, da sem se spet malo družil s pohodniško ekipo.

Spisal Luka


Krim, 6. 3. 2011

Gornji Ig 660 m, 
Krim 1107 m, 
Planinska koča na Krimu 1106 m

udeleženci: Primož, Luka, Tomaž, Paz
trajanje: 4 ure 
višinska razlika: 810 m
dolžina: 11 km


»Ta vikend bi pa po dolgem času lahko ponovno izkoristil za pobeg iz mestnega vrveža« sem si mislil in že sem stopil v kontakt s Tomažem. Res, da so imeli za soboto planirano gorniško turo, a si je vseeno pustil možnost za nedeljo. Ker se je zjutraj zbudil poln energije, me je poklical in potrdil izlet. Plan je bil tokrat Krim, a z druge strani, kot smo ga že osvojili.

Na zbirnem mestu so me Primož in Tomaž s Pazom že nestrpno čakali, da smo se skupaj po izpiti kavi odpravili na potep. Naša izhodiščna točka je bila tokrat vas Iška, ki leži le nekaj kilometrov naprej od Iškega Vintgarja, kjer smo se preobuli in oprtali nahrbtnike. Pot smo nekaj sto metrov nadaljevali še po cesti, potem pa smo zavili na pot, ki je vila v gozd.

S soncem obsijano pot, ki ni bila prav strma, so krasili prvi zvončki. Ob krajših postankih, ki smo jih izkoristili za fotografiranje le teh, smo se naužili sončnih žarkov, saj se je že kazalo, da nam sonce ne bo na voljo vse do vrha. Pot skozi gozd nas je po kakih tri četrt ure pripeljala do naselja Gornji Ig, kjer pa je zvončke zamenjal sneg.

Pot smo tako nadaljevali po zasneženi poti proti vrhu. Med hojo smo seveda obdelali vse manjkajoče pripadnike naše pohodniške ekipe, in se ob modrih ugotovitvah nekajkrat kar pošteno nasmejali. Tako nam je pot hitreje minila in kot si mignil smo prišli do vrha Krima, kjer stoji stolp z oddajniki in prijazna koča, kjer smo se okrepčali z toplimi in nekoliko hladnejšimi vitaminskimi napitki.

Ko smo se dodobra segreli ob vroči peči, ki se bohoti sredi koče, smo jo po isti poti mahnili v dolino. Kljub temu, da je bila zasnežena pot na nekaterih delih nekoliko spolzka, nismo odkrili nekih novih plesnih korakov, tema pogovora pa so bila predvsem storitve in možnosti, ki nam jo ponujajo preko socialnih portalov.

Nedeljski izlet nam bi lahko polepšal še kakšen žarek sonca več, a se nismo sekirali kaj dosti, saj bodo naslednje ture toliko bolj s soncem obsijane. Bil je lep izlet.


Spisal Luka


 
 

Grlovec / Ferlacher Horn, 20.11.2010

Grlovec / Ferlacher Horn, 1840 m

udeleženci: Luka, Marjan, Nataša, Paz, Robi, Rozi, Tomaž
trajanje: 4h 30min
višinska razlika: cca 1150 m 

dolžina: 10,82 km

In spet je prišel vikend, čas za naše pohodniške izlete. Tudi ta vikend nam vreme ni bilo najbolj namenjeno, še posebej nedelja, smo se tokrat odpravili v soboto. Tomaževa ideja za turo, ki se je kasneje izkazala za odlično, je bil 1840 m visok Avstrijski vrh Grlovec – Ferlacher Horn.


Ker pa moje delovne obveznosti zavezujejo tudi ob sobotah, se je družbica ponovno prilagodila meni, in zbor je bil posledično ob 6h. Zgodnja in hladna ura je botrovala temu, da sem sedel v avtu in zato je del družbe odšel naprej na kavo. Ko smo se ostali nabrali pa smo jo urno ubrali za njimi.

Tokratna ekipa je bila poleg Robija in Tomaža z štirinožnim prijateljem Pazom še Marjan in Nataša z njuno štirinožno prijateljico Rozi. Ko smo se nabrali na kavi in dogovorili o planu vožnje, smo nadaljevali pot proti mejnemu prehodu Lubelj.


Po prečkanju meje in spustu s prelaza do prvih hiš, smo se parkirali v majhnem zaselku Dajčpeter in se pripravili na odhod. Pot, ki se je daljši del vila ob potoku, je že na začetku pokazala, da se bomo kar strmo dvigovali. Verjetno je to prestrašilo Paza, saj je na vsak način želel nazaj v avto.

Seveda ga je Tomaž potrpežljivo s povodcem prepričal, da je vseeno odšel z nami. Pot ob potoku je bila precej blatna in veliko neugodnih pasti je skrivala poz odejo listja, a smo se prebili preko tega, in pot se je nekoliko omilila. Pot se je za kratek čas preselila na cestišče, ki vozi do dveh kmetij in kasneje nazaj v gozd.

Po kakšni dobri uri hoda pa so se na pobočju že začele počasi kazati snežne krpe. Proti vrhu je snega postajalo vedno več in prav na vrhu ga je bilo kakšnih 20 cm. Ker je na vrhu močno pihalo in razgleda ni bilo smo jo hitro pobegnili nazaj do zavetja v gozd, kjer smo v miru pomalicali.

Ob sestopu pa se je del ekipe odcepil in šel še krajšo krožno kuto preko sosednega vrha. To sta bila Marjan in Nataša z Roziko, saj so imeli cel dan časa, ostali pa smo jo mahnili proti avtomobilu. Zaradi moje delavne obveznosti smo se morali prej vrnit domov.

Po uspešnem in zabavnem sestopu z raznimi plesnimi točkami po mokrih skalah in vejah, ki so bile skrite pod listjem, smo uspešno in prečudovito zasneženo turo zaključili s kratkim obiskom Tržiškega pub-a.

Spisal Luka




Kožljek, Koreno nad Horjulom, 9.10.2010

Kožljek, 788 m
Koreno nad Horjulom, 745 m

udeleženci: Luka, Robert, Tomaž, Paz
trajanje: 4h 8min
višinska razlika: cca 500 m

Po dolgem času sem se ta vikend končno spet pridružil naši pohodniški ekipi na turi. Tokratno turo smo zaradi Tomaževega nedeljskega izleta v neznano prestavili kar na soboto. Tura pa je bila precej prilagojena meni, saj je bila nekoliko krajša ker sem bil popoldan prisoten na delavnem mestu. Tako smo tokrat odšli na Kožljek in kasneje na Koreno nad Horjulom.

Zbirno mesto je bilo kot po navadi brodska pivnica, kjer smo na hitro srknili kavo in se odpeljali proti Vrhniki. Od Vrhnike smo peljali proti Horjulu, kjer smo na koncu Horjula, v naselju Vrzdenec zavili s ceste do bližnjega zaselka, kjer smo zapustili Robijevo "črno strelo" in se podali v breg. Tokratni izlet je bil tudi moj prvi, na katerem sem bil z našim novim članom, Tomaževim prijaznim štirinožnim prijateljem Pazom.

Pot, katero smo ubrali je bila kar razgibana in bila na nekaterih mestih dokaj strma. Po kakšni slabi urici hoda smo naposled prišli ven z gozda na planjavo, na kateri je ležala vas Samotorica. Seveda je bilo takoj nekaj brihtnih izjav, kako so vaščani prišli do tako izvirnega imena. Nekoliko ven z vasi pa smo zavili s ceste na levo, na dokaj slabo shojeno pot, ki se je na koncu travnika izgubila v gošči. Bil je ozek prehod v gost, v kateremu smo se hitro dvignili po stopničasti poti na vrh našega prvega cilja, Kožljeka.

Po kratkem odžejanju tistih, ki so seboj vzeli kaj za odžejat, smo pot nadaljevali do kapelice, kjer smo nekoliko prej zapustili cesto. Po cesti smo pot nadaljevali v smeri Korena. Že na poti do vrha, kjer smo najprej nameravali imeti postanek, smo opazili simpatično krčmo "pri Janš". Ker kasnejša krčma ni bila po našem okusu, saj je imel horjulski vrtec športni dan, smo se odločili, da po obisku vrha obiščemo raje krčmo "pri Janš", kjer bomo imeli predvsem veliko več miru. Ker nekateri poznajo rek "Ni ga mulca čez Horjulca!", je bila to pametna ideja.

Na vrhu Korena nad Horjulom smo poslikali še velikanski križ, že rahlo zanemarjeno cerkev in pa posebno pasmo goved, ter jo ubrali proti krčmi. Ob kozarcu rujnega smo predebatirali dnevne novice in debate in se počasi spustili proti avtomobilu. Med sestopom je Robi nabral še nekaj kostanja za večerjo in jo spravil v svoj ne prevelik nahrbtniček okoli pasu in naša tura se je zaključila.

Ker je ta tura potekala v obdobju "predvolilnega molka", vam ne smem povedati, da smo blatili "naše", "vaše" in "njihove" županske kandidate preko cele ture. Tako da ne veste tega.

Spisal Luka


Storžič, 4. 7. 2010

Storžič, 2132 m

udeleženci: Bozo, Luka, Robert
trajanje:
višinska razlika: cca 1550 m

Preko tedna nam je naš zvesti vodnik Tomaž sporočil, da ima ta vikend "absolventske" obveznosti in da posledično zaradi tega ne bo utegnil voditi nedeljske ture. Na kar sva z Robijem hitro stopila v kontakt in se dogovorila, da bi lahko smuknila na Storžič. Ker je bila tura atraktivna tudi Bojanu, se nama je z veseljem pridružil.

Zbrali smo se ob 6h na tradicionalnem zbirnem mestu in se odpeljali prvi destinaciji naproti. Prva destinacija je bila seveda kava na avtocestnem počivališču. Po v miru spiti kavici smo pot nadaljevali v smeri Preddvora in vasi Tupaliče. Našega konjička smo parkirali na senčni prostor in se podali našemu cilju naproti.

Prvi del poti smo imeli  strmo makadamsko cesto, ki pa se je kmalu spremenila v strmo vijugasto pot, katero smo grizli dobro urico vse do planinskega doma na Kališču. Pri domu smo seveda nekoliko postali ,da smo se napili in namazali z zaščitnimi faktorji in jo počasi mahnili naprej. Pot naprej se je valila preko Bašeljskega sedla do ponovne strmine, polne skalnik skokov in prehodov. Na tej strmini je mene sonce nekoliko ustavljalo, saj sem se odločil da precejšen del pijače, ki sem jo tovoril, izpraznem do vrha. Po uri in pol grizenja razgretih skal in poti smo naposled prišli na vrh, kjer stoji mogočni križ

Ob lepem razgledu na ljubljansko kotlino in kranjsko ravnino smo pomalicali in se naužili tako potrebnih tekočin. In glej ga zlomka. Po bregu prileti precej zgovorna mladenka in za trenutek prekini naš mir. Po poskusu pomoči, v katero smer naj deklina sestopi, smo prišli do zaključka, da obstajajo tudi zgovornejše dekline, kot pa je naš zvesti spremljevalec "ropotavnk". Po skupinskem fotografiranju smo jo ubrali v dolino. Prvi cilj sestopa je bil planinski dom na Kališču, kjer so se vstavili in se odžejali z pijačo, nato pa hitro v dolino. Saj se je pripravljala nevihta.

Med sestopom do avtomobila je že kar dobro grmelo in tudi prvi oblaki temnejših se nians so začeli prekrivati nebo. Kakih 10 minut pred avtomobilom pa so se pojavile tudi prve kaplje, ki so se množile iz koraka v korak, tako, da je bil prihod do avtomobila že v nalivu in hitrejšem koraku. Z vožnjo po hudem neurju proti Ljubljani smo tako zaključili prelep sončen nedeljski izlet.

Spisal Luka

 
 

Dom na Peci, Peca, 2. 5. 2010

Dom na Peci, 1665 m
Peca - Kordeževa glava, 2126 m

udeleženci: Luka, Robi, Tomaž
trajanje: 6h 50min
višinska razlika: cca 1400 m
 
Pa je prišla prva nedelja v maju. Za nekatere popočitniška, za druge pa le prva v tem mesecu. Plan, ki smo ga tudi izpeljali, je bila Peca in votlina Kralja Matjaža, ki leži v neposredni bližini Planinskega doma na Peci.




Jutranji zbor na tradicionalnem mestu je bil tokrat kar precej zgodnejši. Zaradi oddaljenosti našega cilja smo se tokrat dobili kar ob 5h. Posledično zaradi ure in seveda zaradi ostalih obveznosti, je bila ekipa kar oskubljena.

Nabrali smo se le trije. Poleg mene sta se v zgodno jutro podala še Tomaž in Robi. Ker smo vedeli, da ostalih ne bo, smo se kar hitro odpravili proti našem prvem postanku. Kavi na počivališču Lukovica. Od tod pa naprej proti Šoštanju in kasneje Črni.



Po dveh urah vožnje in cjazenja smo le prispeli v naselje Topla, ki leži le migljaj od Črne. Tu smo se preobuli in zagrizli v kar strm klanec. Po dobri uri grizenja le tega klanca smo prispeli do dveh manjših koč, ki so kazale, da so služile pašnji.

Pri teh kočah smo naredili krajši postanek, da smo se malo nadihali. Vsaj jaz, saj sem sopihal kot kakšna stara lokomotiva. Od tod naprej pa pot ni bila več toliko naporna. Potekala je čez gost smrekov gozd in mimo nekaterih, po večino že kar propadlih koč, katere smo vsako po svoje poimenovali.

Pot naprej nas je vodila do Planinskega doma na Peci, kjer smo se ponovno malo odpočili in se okrepčali z domačim čajem. Do vrha nas je ločilo še uro potenja, zato smo jo kar hitro ubrali naprej. Od koče naprej pa je vreme takoj začelo kazati, da na vrhu ne bomo preveč dolgo, saj je začelo pihati.

Tako smo po prihodu na vrh le pofotografirali okolico, se naužili nekaj svojih dobrot in se odpravili nazaj proti koči, kjer smo se odločili, da bomo jedli današnje kosilo. Po nekaj minutnem premišljevanju in pregovarjanju kaj bomo, smo izvedeli, da imajo še nekaj bograča, katerega smo si kasneje privoščili.

Na tabli, na kateri seveda ni pisalo da imajo bograč, je pisalo nekaj kar nismo poznali. »Kločevi nudlni«. Ker je ferbčnost premagala moja kolega, sta si privoščila te nudlne. Ti nudlni so mlete hruške zavite v testo, pripravljeni na podoben način kot štruklji, za zraven pa so bile še brusnice. Odlična specialiteta, ni kej.

Po jedači in pijači smo se na poti do avta vstavili še v votlini Kralja Matjaža, kjer smo ugotovili, da s telim našim Matjažem in njegovo pomočjo ne bo nič. Saj njegova brada ni zrasla še niti prvega kroga okoli mize. Vsi potrti smo se z obilo smeha in šal odpravili proti avtu.

Naš nedeljski izlet smo zaklučili s pijačko v Urški, ki je lokal v Črni, v katerega rada zaide tudi naša snežna kraljica. Preostala nam je tako samo še pot do doma, ki je trajala skoraj dve dolgi uri. Plan za naslednjo nedeljo pa je spet en dvatisočak. No pa pejmo novim bregovom naproti.
Spisal Luka



Uskovnica, Konjščica, 13. 3. 2010


Planinska koča na Uskovnici, 1154 m
Planina Konjščica, 1438 m

udeleženci:  Bobi, Dule, Franci, Luka, Robert, Tomaž
trajanje: 7h 30min
višinska razlika: cca 910 m


Spet je prišel vikend in z njim naš pobeg pred prenatrpanimi urniki in delavnimi obveznostmi. Ker je bil tokrat Tomaž za nedeljo dogovorjen s tečajniki, smo mi izkoristili prelepo sončno soboto. Tokratni plan nas je popeljal na Uskovnico in z nje na planino Konjščica.

Jutranje pobiranje je prevzel Robert, ki je malo pred sedmo pobral najprej mene, potem pa še Dušana in Tomaža. Vsi skupaj smo tako odhiteli do zbornega mesta, kjer se je ekipa, kateri sta se pridružila še Franci in Bobi, zbrala. Na pot smo se podali s ciljem, da na počivališču srknemo dobro kavico in nadaljujemo.

Kaj hitro smo videli, da s kavo na počivališču ne bo nič. Dušan bi med drugim lahko temu rekel, da je krcato smučarjev, ki so lovili zadnje sončne vikende, zato smo se na hitro zmenili, da bo kava  Bohinjski Bistrici.

Po nezadovoljnosti v našem avtomobilu zaradi kave, smo naposled le prišli do nje. V majhnem lokalu, ki nam bo zaradi zgodnje ure odpiranja prišel še prav, smo jo na hitro spili in preden smo odšli je Franci še na hitro skočil v sosednjo mesnico. Ves vesel in nasmejan je z vrečko dobrot prišel nazaj in odšli smo proti našemu izhodišču, Stara Fužina.

Že s parkirišča, kjer smo se preobuli, se je videl prekrasen sončni razgled. Po kratkem požirku domačih energijskih substanc in mazanju s kremo smo jo mahnili po zasneženi poti proti Uskovnici. Po kakšni uri hoda, smo si nekateri nadeli gamaše, naš vodnik Tomaž pa jih zaradi izkušenosti ni potreboval, kar je botrovalo debati precejšnega dela poti.


Počasi smo prispeli do Uskovnice. Ogledovali smo si prelepe vikende na idealnih mestih in se odločili, da se oglasimo pri planinski koči na Uskovnici na kratko malico.

Robert je seveda iz nahrbtnika privlekel svoje ribice, ostale pa je Franci pogostil z bohinjskimi mesnimi dobrotami, ki jih je našel v prej omenjeni mesnici. Ponudil nam je bohinjsko zaseko in suho klobaso v zaseki.

Kakšen žalosten pogled je imel ob vsej naši pojedini Robert ne vem, saj sem bil preveč zatopljen v mazanje slastne zaseke. Po malici in kratkem oddihu smo pot nadaljevali brez Francija, ki se je odločil, da nas počaka v koči.



Za orientacijskega vodiča naprej smo imeli Dušana, ki je že nekajkrat prekolesaril okoliške poti in kolovoze, tako da strahu za kakšen hiter kiks poti ni bilo. Ob zabavni debati glede uporabnosti gamaš smo stopicali proti planini Konjščica.

Po naši začrtani poti smo imeli le sled smučarja, zato je bilo potrebno gaženje, kar je le stopnjevalo našo debato. Kmalu smo prispeli do pastirske koče na Konjščici, kjer smo se ponovno okrepčili s čajem, ki bi lahko bil nagrajen z “zlato šeflo”, malo postali in jo mahnili nazaj proti Uskovnici.

Ob prihodu do koče na Uskovnici smo opazili, da je Franci še vedno na istem mestu lovil sončne žarke kot smo ga pustili. Očitno mu ni bilo hudega. Skupaj smo tako odšli v dom in si privoščili pijačo, ki je bila tokrat po večini malo čez rok uporabnosti. Z željo, da ne bomo imeli želodčnih problemov, smo izpili še eno rundo in jo potem počasi mahnili proti izhodiščni točki. Na hitro smo se ustavili še na Hudičevem mostu, kjer smo si ogledali korita Mostnice, in odšli proti domu.

Prelepa sončna sobota je bila tako za nami. Izkoristili smo jo v dobri družbi in sončni naravi.

Spisal Luka