Greben Mlinaric, 28.11.2015

Pri Turnih 1349 m,
Črna gora 1350 m,
Predelov vrh 1460 m,
Nizka dolina 1357 m,
Lengarjeva glava 1498 m,
Požar 1543 m,
Predvrh Rušnate Mlinarice cca. 1640 m

udeleženci:  Tomaž, Marjan G., Marjan Š., Nataša, Janez, Mateja, Nevenka, Polde, Slavko, Sašo
trajanje: 7 h 40 min
višinska razlika: cca. 1150 m


Deseterica se nas je zbrala ob šesti uri zjutraj in se z dvema avtoma odpeljala po gorenjski avtocesti proti Jesenicam. Spotoma smo se seveda ustavili na obvezni jutranji kavici, kjer smo razpravljali o prečenju grebena od Kosmačevega prevala do vrha Požara.

Z avtoceste smo vožnjo nadaljevali po magistralni cesti proti Kranjski gori, ki pa smo jo zapustili v ostrem desnem ovinku pred krajem Dovje in sicer levo v smeri proti Mojstrani. Že na začetku  Mojstrane smo pri kažipotu za Kot, Krmo in Radovno zavili levo na ozko cesto in po nekaj kilometrih vožnje parkirali na Kosmačevem prevalu pri oznakah za Kot in Krmo.

Greben nad dolinama Vrat in Kot poteka v severovzhodni smeri z Vrbanovih špic, Požgane in Rušnate Mlinarice, preko Požara v gozdno sleme z neizrazitimi vrhovi Lengarjeva glava, Predelov vrh, Črna Gora in Pri Turnih, ki se konča na Kosmačevem prevalu v dolini Radovne.

Sprva tehnično zelo zahteven oster in skalnat greben po skrotastih Mlinaricah preide v lažji gruščnat, ruševnat in kasneje z gozdom porasel svet. Cilj tokratne ture je bilo, glede na novozapadli sneg in dolžino dneva, prečenje lažjega dela grebena od Kosmačevega prevala do Požara ter sestop po lovski poti v Kot in povratek na izhodišče.


S parkirišča na Kosmačevem prevalu smo s ceste proti Mojstrani po nekaj metrih zavili levo na gozdni kolovoz in nato po nekaj minutah hoje na levi kolovoz, ki se vzpenja po pobočju in kmalu preide v strmo se vzpenjajočo pot. Pot je bila v snegu slabo vidna, v pomoč pa so nam bili manjši možici, ki so bili komajda vidni izpod snežne odeje.

Pot se nato obrne desno in preči pobočje do grebena, kjer smo se usmerili levo in naravnost navzgor po grebenu ter nato po strmem gozdnem pobočju v ključih do glavnega grebena. Grebenu smo mu sledili do prvega neizrazitega vrha Pri Turnih, kjer smo si privoščili krajši postanek za okrepčilo.


Z vrha smo se rahlo spustili in po nekaj minutah dosegli Bivak na Črni gori, od koder je bil lep razgled na ostenja gora na nasprotni strani doline Vrat. Termometer na bivaku je kazal -1 °C v lepem, jasnem in sončnem jutru. Od bivaka smo kar nekaj časa hodili po grebenu in med suhimi drevesnimi krošnjami oprezali za okoliškimi vrhovi.

Večkrat smo se rahlo spustili in ponovno vzpeli na nekaj neizrazitih vrhov kot so Predelov vrh, Nizka dolina in Lengarjeva glava, od koder je grebenska pot iz gozda prešla v ruševnat svet s čudovitimi razgledi na prehojen greben ter bližnje in daljne vrhove. Greben je postal bolj strm in oster, kar je zahtevalo veliko iznajdljivost pri iskanju prehodov med zasneženim skalovjem in  ruševjem.

V nadaljevanju smo se še nekajkrat rahlo vzpeli  in spustili ter po kratkem vzponu čez gozdni pas osvojili  razgleden Požar. Na vrhu smo si ponovno privoščili krajši počitek za okrepčilo in občudovanje idilične okolice. S Požara smo nadaljevali po grebenu in se ponovno rahlo spustili v pas gozda do razpotja, kjer se grebenu priključi lovska pot iz doline Kot.

Nadaljevali smo po grebenski poti, ki iz gozda kmalu preide v ruševje, greben pa postaja vedno bolj oster, strm, izpostavljen in zahteven, predvsem zaradi razmočenega snega na južnih pobočjih, posledično snežnih coklov na čevljih in velike nevarnosti za zdrs. Kljub vsem težavam smo premočeni kmalu osvojili predvrh Rušnate Mlinarice, z velikim možicem na vrhu.

Z vrha smo sestopili še v škrbino, kjer smo se zaradi razmer in pomanjkanja časa odločili za sestop v dolino Kot po že prej omenjeni lovski poti s povratkom do razcepa pod vrhom Požara. Od razcepa smo prečili zasnežena strma pobočja, sprva gozdna, kasneje rušnata in travnata, nevarna za zdrs.

Pot se pod prej omenjenim predvrhom Rušnate Mlinarice obrne levo navzdol in se nadaljuje po grebenčku in skozi gozd v ključih strmo navzdol. Pot iz gozda preide na strme rušnate in travnate vesine in obide sklani skok. Pod skokom prečimo Biščkov potok, od tu pa pot izgubi strmino in do Lengarjevega rovta, kjer je konec gozdne ceste, postane bolj zložna.

Sledila je še debela ura hoje po zasneženi in zvoženi cesti do izhodišča na Kosmačevem prevalu. V kopnih razmerah nezahtevna pot nam je v zimskih razmerah postregla z obilico izzivov in predvsem čudovitih razgledov na vrhove nad dolinama Vrat in Kot.

Mogočni Stenar, Škrlatica in njen Južni raz, Rakova špica, Dimniki, Luknja Peč, Rjavina da ne omenjam vrhov na vzhodu s Stolom na čelu. Lepo doživet dan v skoraj kičastem vremenu. Analizo ture smo opravili v piceriji Kot v Mojstrani.

Spisal Sašo




Škrbinjek, Mali Kumleh, Veliki Kumleh, Kumlehova glava, Mavrinc, 14.11.2015

Škrbinjek 1341 m,
Mali Kumleh 1449 m,
Veliki Kumleh 1680 m,
Kumlehova glava 1782 m,
Mavrinc 1272 m

udeleženci: Janez, Maks, Breda, Sašo, Mitja, Maja, Nevenka, Tomaž, Slavko, Primož
trajanje: 6 h 10 min
višinska razlika: cca 1000 m


Novembrska tura gorniške skupine je bila po programu vzpon na Škrbinjek in Veliki Kumleh. Lepo vreme in dobro razpoloženje v ekipi je botrovalo podaljšanju in osvojitvi vseh vrhov v verigi tega pogorja.

Kar deset članov gorniške skupine se nas je zbralo v baru Vopa v Kranjski gori, od koder smo se odpeljali po cesti proti Vršiču. Takoj po drugem ovinku smo parkirali in se pripravili za pohod.

Začeli smo po gozdni cesti, ki se je kmalu spremenila v kolovoz, ter nadaljevali do steze, ki nas je desno usmerila proti prvemu cilju. Sprva je bila lepo vijugasta gozdna steza, ki pa je bila kasneje strma in zelo strma. Tako smo prišli do grebenskega sedla, ki povezuje vrhove med Malo in Veliko Pišnico.

Tu se je odprl pogled na okoliške vršace in po petdesetih minutah smo prišli na Škrbinjek 1341 m. Le malo smo se ozrli naokoli, saj nam bodo višji vrhovi ponudili še lepši razgled. Spili smo okrepčilo in pohiteli proti naslednji ciljem. V povratku smo se približno petdeset metrov spustili do sedla, nato pa nadaljevali jugozahodno proti Velikemu in Malemu Kumlehu.

Tu je steza manj uhojena in kmalu pridemo do zelo neugodnih borovcev, ki z dolgimi vejami prekrivajo stezo in upočasnjujejo napredovanje. Na vse mogoče načine jih premagujemo. Stopamo nanje, jih odrivamo ali potlačimo. Ko pa se steza postavi pokonci, nam predstavljajo še večjo oviro.

Take razmere so na vsej naši poti, saj je vse pogorje proti vzhodu poraščeno z borovčevo goščavo, na zahodni strani pa so prepadne stene iz zelo krušljivega kamenja. Vrhovi zelo strmo štrlijo v nebo iz zelene goščave. V takih pogojih pridemo na Mali Kumleh, 1449 m. Za nadaljevanje je bilo treba najti pravi prehod.

Morali smo se spustiti zahodno, po zelo krušljivi strmi skali, kjer pa so nam bili redki mali borovčki v pomoč. Nadaljevali smo spet po vzhodni strani in lomastili po borovju in strmih šodrastih poteh s spusti in vzponi, prečili grebenske škrbine in neprestano iskali pot. Kar nekajkrat smo se morali vračati, ker nismo našli pravega izhoda.



Pri spustu smo prišli celo do par jeklenic za varnejši prehod, posebno v predelih, ko je bila kamenina še posebno krušljiva. Celotna trasa ni markirana, zato so nam bile jeklenice potrditev, da smo na pravi smeri. Vsak vrh je bil zelo strm, zato smo  morali često uporabiti tudi štirinožno tehniko.

V takih pogojih smo prišli na Veliki Kumleh, 1680 m. Po zelo kratkem postanku smo nadaljevali še proti naslednje mu vrhu v tej verigi, Kumlehovi glavi. Po daljšem spustu je bila pot zopet enaka kot prej. Bilo je nekaj manj borovega grmičevja, zato pa več prečenja po krušljivem terenu in končno zelo strmega vzpona proti vrhu 1782 m na Kumlehovo glavo.

Tu je nadvse lep pogled na Jalovec, Triglav, Škrlatico, Razor, Prisojnik, Mojstrovko, pa seveda Vitranc z razpadajočim hotelom in obnovljenim Mojčinim domom, kjer se je med vikendi edino možno okrepčati v času od junija do oktobra.

Po malo daljšem počitku smo sestopili po široki, dobro uhojeni, vendar zelo strmi stezi do sedla, od koder smo skočili še na Mavrinc, 1271 m, ki pa je bolj obiskana in lahko dostopna izletniška točka. Od tod nas je čakal le še spust do našega izhodišča.

Za to našo krožno pot smo porabili 6 ur in 10 minut ter prehodili 1000 višinskih metrov. Turo bi označili kot zahtevno brezpotje, naporno zaradi borove goščave in zaradi velike pazljivosti pri pogostih prehodih, spustih in vzponih po krušljivi strmini. Skratka: tura enkrat za vedno.

Janez








Visoki Kurji vrh in Mojstrovica, 7.11.2015

Vavčarski Vršič 1210 m,
Visoki Kurji vrh  1820 m,
Mojstrovica 1816 m

PD Rašica
udeleženci: Ruža, Marjan, Neža, Ana, Mili, Lidija, Albina, Vasja, Jože, Vida, Rok, Andrej, Liljana, Mihela, Andreja, Barbara, Katja, Zmaga, Kinč, Irena, Tomaž, Janez
trajanje: 7 h 30 min
višinska razlika: cca 1050 m
dolžina: 15,3 km

Kar 22 se nas je nabralo za divji in nedotaknjen greben Vršiča, Viskoega Kurjega vrha in Mojstrovice nad Hladnikom. Z majhnim avtobusom smo se odpeljali do Srednjega vrha kjer smo začeli s turo.




Odpravili smo se proti vzhodu do konca asfalta in se po makadamski cesti spustili do potoka Hladnik, kjer je ostanek starega mlina. Povzpeli smo se do kmetije Vavčar, kjer smo se usmerili na kolovoz, ki je kasneje postajal vedno bolj strm in mu sledili na vrh grebena.

Tu smo se ustavili na prvem vrhu, Vavčarskem Vršiču. Nadaljevali smo po grebenu in mu nekaj časa sledili, potem pa zavili na severno stran in s tem obšli vrhova Rez in Vršič. Dvakrat smo v listju izgubili pot, kar je pomenilo lomastenje po strmini, obakrat na srečo navzgor.

Čez čas se je pot spet priključila grebenu in začeli smo uživati v razgledih. Nadaljevali smo do planine Bašca in nad njo naprej po strmih travah. Tu smo imeli z iskanjem več sreče, saj smo večji del hodili po poti. Na ogledni turi poti namreč nismo našli in smo šli kar na gliho.

Tako smo po dobrih 4 urah prišli na Visoki Kurji vrh, ki je postregel z izrednimi razgledi.Po malici smo nadaljevali po razglednem grebenu do Mojstrovice in naprej do sedla med Mojstrovico in Tišlerico.

Tišlerico smo obšli po zahodni strani in sestopili proti lovski koči za Lepinm vrhom. Tu je nekaj udeleženk izkoristilo prijaznost domačima, ki jih je s kombijem odpeljal proti Srednjem vrhu, ostali pa smo prepešačili še te dobre tri kilometre in po sedmih urah in pol sklenili lep krog.

Sledila je še analiza ture, tokrat v gostilni Gala In in izlet je bil zaključen. Spet nam je uspela krasna tura.

Spisal Tomaž