Škrbinjek, Mali Kumleh, Veliki Kumleh, Kumlehova glava, Mavrinc, 14.11.2015

Škrbinjek 1341 m,
Mali Kumleh 1449 m,
Veliki Kumleh 1680 m,
Kumlehova glava 1782 m,
Mavrinc 1272 mali

udeleženci: Janez, Maks, Breda, Sašo, Mitja, Maja, Nevenka, Tomaž, Slavko, Primož
trajanje: 6 h 10 min
višinska razlika: cca 1000 m


Novembrska tura gorniške skupine je bila po programu vzpon na Škrbinjek in Veliki Kumleh. Lepo vreme in dobro razpoloženje v ekipi je botrovalo podaljšanju in osvojitvi vseh vrhov v verigi tega pogorja.

Kar deset članov gorniške skupine se nas je zbralo v baru Vopa v Kranjski gori, od koder smo se odpeljali po cesti proti Vršiču. Takoj po drugem ovinku smo parkirali in se pripravili za pohod.

Začeli smo po gozdni cesti, ki se je kmalu spremenila v kolovoz, ter nadaljevali do steze, ki nas je desno usmerila proti prvemu cilju. Sprva je bila lepo vijugasta gozdna steza, ki pa je bila kasneje strma in zelo strma. Tako smo prišli do grebenskega sedla, ki povezuje vrhove med Malo in Veliko Pišnico.

Tu se je odprl pogled na okoliške vršace in po petdesetih minutah smo prišli na Škrbinjek 1341 m. Le malo smo se ozrli naokoli, saj nam bodo višji vrhovi ponudili še lepši razgled. Spili smo okrepčilo in pohiteli proti naslednji ciljem. V povratku smo se približno petdeset metrov spustili do sedla, nato pa nadaljevali jugozahodno proti Velikemu in Malemu Kumlehu.

Tu je steza manj uhojena in kmalu pridemo do zelo neugodnih borovcev, ki z dolgimi vejami prekrivajo stezo in upočasnjujejo napredovanje. Na vse mogoče načine jih premagujemo. Stopamo nanje, jih odrivamo ali povlačimo. Ko pa se steza postavi pokonci, nam predstavljajo še večjo oviro.

Take razmere so na vsej naši poti, saj je vse pogorje proti vzhodu poraščeno z borovčevo goščavo, na zahodni strani pa so prepadne stene iz zelo krušljivega kamenja. Vrhovi zelo strmo štrlijo v nebo iz zelene goščave. V takih pogojih pridemo na Mali Kumleh, 1449 m. Za nadaljevanje je bilo treba najti pravi prehod.

Morali mo se spustiti zahodno, po zelo krušljivi strmi skali, kjer pa so nam bili redki mali borovčki v pomoč. Nadaljevali smo spet po vzhodni strani in lomastili po borovju in strmih šodrastih poteh s spusti in vzponi, prečili grebenske škrbine in neprestano iskali pot. Kar nekajkrat smo se morali vračati, ker nismo našli pravega izhoda.



Pri spustu smo prišli celo do par jeklenic za varnejši prehod, posebno v predelih, ko je bila kamenina še posebno krušljiva. Celotna trasa ni markirana, zato so nam bile jeklenice potditev, da smo na pravi smeri. Vsak vrh je bil zelo strm, zato smo  morali često uporabiti tudi štirinožno tehniko.

V takih pogojih smo prišli na Veliki Kumleh, 1680 m. Po zelo kratkem postanku smo nadaljevali še proti naslednje mu vrhu v tej verigi, Kumlehovi glavi. Po daljšem spustu je bila pot zopet enaka kot prej. Bilo je nekaj manj borovega grmičevja, zato pa več prečenja po krušljivem terenu in končno zelo strmega vzpona proti vrhu 1782 m na Kumlehovo glavo.

Tu je nadvse lep pogled na Jalovec, Triglav, Škrlatico, Razor, Prisojnik, Mojstrovko, pa seveda Vitranc z razpadajočim hotelom in obnovljenim Mojčinim domom, kjer se je med vikendi edino možno okrepčati v času od junija do oktobra.

Po malo daljšem počitku smo sestopili po široki, dobro uhojeni, vendar zelo strmi stezi do sedla, od koder smo skočili še na Mavrinc, 1271 m, ki pa je bolj obiskana in lahko dostopna izletniška točka. Od tod nas je čakal le še spust do našega izhodišča.

Za to našo krožno pot smo porabili 6 ur in 10 minut ter prehodili 1000 višinskih metrov. Turo bi označili kot zahtevno brezpotje, naporno zaradi borove goščave in zaradi velike pazljivosti pri pogostih prehodih, spustih in vzponih po krušljivi strmini. Skratka: tura enkrat za vedno.

Janez








1 komentar:

  1. Mene je pa tura po vašem opisu prevzela, če prav razumem tisto enkrat za vedno, pa sklepam, da niste bili mnenja, da je za ponovit.

    OdgovoriIzbriši