Komna, Lanževica, 20.11.2005

Dom na Komni 1520 m, Lanževica 2003 m

udeleženi: Treven, Šaro, Lussy, Robert
trajanje: 8h 53

višinska razlika: cca 1400 m


Tokratna tura se je pričela ob 5.20 h zjutraj, s pobiranjem Trevna in nato še Šarota in Lussy. Že tako skremženi ksihti so se dodatno spačili na Petrolovem bencinskem servisu na Voklem, kjer smo zaradi zgodnje ure ostali brez jutranje kave.

Ob 6.40 h smo dosegli Savico, izhodišče današnjega izleta. Zaspanost nas je minila ob izstopu iz avta, saj je bilo zunaj -8° C.

V mraku smo se pregvantali v hribovske cote in se podali na pot. Na Komno vodi dokaj široka in ne prestrma s številnimi oštevilčenimi serpentinami prepletena pot. Med hojo navkreber je mrak pregnalo sonce in obetal se je krasen jasen jesenski dan.

Po uri in dvajset minut hoje se je v daljavi prikazal dom na Komni. Minilo je še dvajset minut sopihanja in že smo bili v domu na zapozneli jutranji kavi.

Pot nas je peljala naprej mimo koče pod Bogatinom in nas v slabi uri pripeljala na preval Vratca (Bogatinsko sedlo). Od tu se nam je odprl krasen razgled na Krn, ter vršace okoli njega. Po krajšem beganju kam, ali na Bogatin in Mahavšček, ali pa na Lanževico smo se odločili za slednjo, bolj sončno pot. Malo pred enajsto uro nas je položna in lepa pot pripeljala na vrh Lanževice.

Razgledovanje po Kaninskih podih, Prestreljeniku, Rombonu, Jerebici, Bavškem Grintavcu, dolini Trente, Mangartu, Jalovcu in Triglavu je malo kazil le precej močan veter, ki je že tako mrzlemu ozračju dodal še kakšno stopinjo manj. Največ problemov je imeja naša štirinožna planinka Lussy, saj ji je voda v odžejevalni posodi zmrzovala.

Odžejani, siti in v suhih oblačilih smo se odpravili proti domu na Komni, po drugi poti, čez Lepo Komno. Po dobri uri in pol hoje smo ob čaju in borovničkah sedeli v domu in čakali na žgance z zeljem in kranjsko klobaso.

Kot bi mignil je bila ura 14 in počasi smo se odpravili na enourni spust do avtomobila, od tam pa nazaj v Ljubljano.

Spisal Robi.




Porezen, 30.10.2005

Porezen 1630 m

Udeleženci: Treven, Dule, Šaro, Robi, Lussy

Višinska razlika: cca 1300 m

Trajanje: 5 ur 44 minut

Po zelo dolgem času smo se spravili na konkretno turo, Porezen iz Hudejužne. Pot vodi po najtežjem delu gorskega maratona štirih občin (Tolmin, Bohinj, Cerkno in Železniki), zaradi strmine ljudsko poimenovanemu “ura resnice”.
http://www.gm4o.si/

Standardnim hribovcem sta se tokrat pridružila še Dule in Treven, drugače kolesarja. Duletovemu negodovanju navkljub je bil štart ob 6h zjutraj, ko nas je še v trdi temi Treven začel pobirati po domovih. Nazadnje sva bila navrsti midva z Lussy, ki pa ni bila preveč navdušena nad espace-om in jo je hotela jadrno ucvreti z ulice skozi vrtna vrata nazaj domov.


Po krajšem prepričevaju sem jo spravil v avto in smo se odpeljali proti Škofja Loki. Med potjo se je začelo daniti in na poti od Škofja Loke po Selški dolini ni kazalo na lep dan, bilo je turobno oblačno. Pot nas je vodila čez Petrovo Brdo v Baško grapo in po dobri uri smo bili na izhodišču, v vasi Hudajužna. Pregvantali smo se v bojno opremo, nabrusili jezike in gas v breg.

Začetek poti je bil po ozki grapi, kjer smo pogosto prečili potok in je bilo polno podrtih dreves. In prav kmalu je zmanjkalo markacij. Ogled zemljevida je razkril zajeb, z grape bi morali kar kmalu po začetku zaviti desno v breg.

Vrnili smo se nazaj in v zmedi podrtih dreves z markacijami našli izgubljeno pot, ki je hitro postala lepša, a kar strma. Hitro smo se dvigali in po 400 višinskih metrih prvič počivali na klopcah ob italjanskem bunkerju iz časov Rapalske meje.

Ko smo nadaljevali pot smo kmalu prišli do najbolj zoprnega dela poti, dvestometrskega strmega vzpona z listjem in blatom spodaj. Zoprno drseča zadeva, ki je obetala pester sestop.Na vrhu tega vzpona smo prišli na greben, ki se je zlagoma dvigal vse do Jeseniške planine pod Poreznom. Greben ima na desni lep prepad v Zakojško grapo, ki je zelo “navdušil” Duleta, znanega “prepadoljubca”.

Višje ko smo bili, bolj je bila gosta megla in kazalo je da ne bo nič z razgledom, a ko smo se bližali Jeseniški planini se je začela megla nenadoma redčiti in prvič smo zagledali naš cilj, Porezen. Ko smo prišli do Jeseniške planine, se je megla popolnoma razkadila in znašli smo se v prekrasnem sončnem dnevu brez oblačka.


Na poti do vrha nas je na levi spremljal razgled na greben Spodnjih Bohinjskih gora in malo pod vrhom je nekoliko desno od Črne prsti pokukal še Triglav. Po treh urah hoje smo prispeli na vrh Porezna.

Iz nahrbtnika sem potegnil nov fotoaparat in se lotil slikanja ksihtov hribovskih kompanjonov in morja megle iz katerega so kukali le vrhovi višji od 1400 m. Ko smo pomalicali in popametovali smo se spustili še do koče na čaj in materino dušico.
 
Sledil je spust v dolino. Megla se je medtem počasi razkadila in vso pot nazdol nas je grelo sonce. Strmi in blatni del je bil res pester in po spektakularnih padcih sva bila tudi midva z Robijem precej blatna, Treven pa je bentil: “taka pa že ne gresta v avto”.

Nadaljevanje spusta je bilo mirnejše in kot bi mignil smo bili v Hudajužni. Preoblekli smo se v suhe cunje in se med potjo domov ustavili še na odličnih postrveh v gostilni Pri Slavcu v Zalem Logu.

Tale potopis bi sicer morala napisati kolesarja, a sta izgleda pametna le verbalno. Morda pa bi morali uvesti zvočne potopise.

Spisal Šaro

Viš, pot stoletnice, 6.8.2005

Viš (Jof Fuart – močna gora) 2666 m, Male Bele špice (Cime Piccole di Riobianco) 2206 m

Udeleženci: Čevl, Šaro, Robi
Višinska razlika: cca 2100m
Trajanje: 9 ur 50 minut

Tokrat je bila destinacija gora v Zahodnih Julicih, ki leži na SV Italije, tik nad Trbižom. (slovenskih gorskih pionirjev odkrite gore na italjanski strani)

Že v petek popoldne sem se pridružil brodski odpravi, stacionirani v kampu Podbela ob reki Nadiži. Stara gorska mačka sta bila tam že več kot teden dni, s prehojenimi tisti teden že večimi hribi. Za razliko od mene, ki sem imel zadnjih 5 mesecev gorniški dopust, sta pokala od kondicije. No, čisto brez pa tudi nisem bil.

Zaradi zahtevnosti ture, je bila ura vstajnja in nato štarta prav ubijalska. Ob četrti uri zjutraj je začelo brenčat okoli ušes, nato vstajanje, hranjenje, umivanje. Malo pred peto smo se že odpeljali proti mejnemu prehodu Predel, od katerega je bila štartna točka oddaljena le par kilometov.

Ura je odbila šest, ko smo začeli brusit pete. Pripravljal se je lep, svež in sončen dan. Prvi dve uri smo hodili v glavnem po gozdu, v senci. Kaj kmalu je v soncu zasijala koča Corsi, ki leži na nekakšni planoti, katera meji med strmimi skalami in gozdnim dostopom.

Pol poti do vrha je bilo za nami. Malo smo se okrepčali, preverili zemljevid, vglavnem pa uživali v jutranjem soncu na skoraj 1900 metrih višine. Občutki ki se porajajo ob tej uri, na taki višini, s takim vremenom, so naravnost odlični. V okoliških stenah so se že začeli pojavlajti športni plezalci, kajti tu naokoli imajo svoj raj.

Gremo naprej, smo dejali in začel se je skalni del ture, ki pa je meni še vedno najljubši. Hoja po visokogorju ima svoj čar. Hitro je strmina začela upravičevati svoj sloves, tudi Robi svojo na novo, s kolesom nabrano kondicijo. Vlekel je k zmešan. S Šarotom sva sem ter tja le skomignila z rameni. Bravo Robi.

Pot do vrha je bila zelo raznolika, od malih plezalnih prehodov, do hoje s pomočjo pletenic(zajl po domače). Zaradi zgodnje ure smo srečali le malo hribovcev. Še sreča, saj tam kjer je Italjan je tudi hrup. Veliko hrupa, ki pa ne paše v visokogorje. Sploh italjanski, ki ne paše nikamor.

Razgledi so bili vedno lepši, videlo se je vedno dlje. Še gamsi so spokojno čepeli na svojih poličkah (kot Humar) in negibno strmeli v daljavo, brez da bi jih karkoli zmotilo. Po dobrih štirih urah in pol smo se znašli na vrhu 2666m visokega Viša. Sonce je sijalo, nebo je bilo modro, ura pa še ne enajst. Zakon.

Sledilo je obvezno slikanje, hranjenje, občudovanje in plan kako naprej. Imeli smo dve varianiti, pot Anite Goitan, zelo zračna in pa pot proti vzhodnemu delu masiva, po spustu skoraj do prej omenjene koče, do škrbine dobrih 400m višje. Odločili smo se za drugo varianto.

Tam nas je čakala nova pustolovščina. Priznam da sem bil že dokaj utrujen, Šaro malo manj, le Robi je še vedno vlekel…kakorkoli, skupaj smo prilomastili do škrbine. Tu pa se je začela Pot stoletnice (Sentiero del Centenario).

Urejena pot za izkušene planince.

Že začetek je neopisljiv. Vstopili smo v skalo izklesan rov, stojne višine in dveh možakarjev vkp širine, ki so ga izklesali med I. svetovno vojno. Na eni strani gore smo vstopili, čisto na drugi pa prišli ven. Pridobili smo tudi na višini, saj pelje kaj strmo navzgor. Brez naglavnih lučk, nebi videli tudi nosa. Za klavstrofobike naravnost idealen kraj, haha.

Pot je peljala naprej po grebenu in hitro smo uvideli zakaj je bilo opozorilo, da je pot za izkušene. Začele so se zajle, tudi lestev se je prikradla, da ne govorim o višinah in pa prepadih spodaj. Koncentracija je bila na polno, saj bi tudi najmanjša napaka ali pa zdrs prinesla velike težave. Vse smo uspešno prebrodili, se veselili in čudili.

Končno je pot pripeljala do melišča, po katermu smo se spustili dobrih 300m nižje, do bivaka Gorizia. Malo smo počili, se napojili, ter rekli besedo ali dve s planinci, ki so bili pred bivakom. Čakal nas je le še spust po dolini Belega potoka cca 1000m višinske razlike do izhodišča, ki mi je zaradi narave terena (dokaj položno in nikoli konca) že dodobra popil še preostalo energijo.

Nekje na pol poti smo se ustavili še pri bivaku Brunner, ki pa je že v gozdu in v dokaj neuglednem stanju, v smislu zapuščenosti in posledično zaradi dostopnosti tudi dokaj uničenem stanju ( zabave in druženja ).

Po manj kot desetih urah smo prišli nazaj do avta, počasi odvgli oznojena oblačila, ter se na hitro oprali v bližnjem potoku. Sledila je vrnitev v Slovenijo in seveda zasluženo kosilo pri Žvikarju, v vasi Podklopca nedaleč od Bovca.

V kamp Podbela smo se vrnili nekje po 13 urah odsotnosti, kjer sem se poslovil od prijateljev. Namreč, ostala sta tam še do naslednjega dne.

Bila je kraljevska tura, ki je posegla v sam vrh tur po narejenih višinskih metrih.

Odlično in vsekakor ponovljivo.

Spisal Čevl.


Nemške glave, 5.8.2005

Nemške glave 1597 m

Udeleženca: Šaro, Robi
Trajanje: 2 ur 15 minut
Višinska razlika: cca 540 m

V četrtek zvečer je prispela nova pošiljka voluharjev na Nadižo in temu primerno je bilo veseljačenje. V petek je sledilo pozno vstajanje in na dopoldanski kavi so nekateri veselo segali po pelinkovčkih. Ker je bil za petek popoldne najavljen Čevl, za naslednji dan pa predvidena tura na Viš, si nisva mogla privoščiti dopoldanskega popivanja in sva raje pobegnila pred “slabo družbo”, preden se asimilirava.

Izbrana je bila kratka turca na Nemške glave, vrh nad mejnim prehodom Predel. Pot se začne vmes med slovenskim in italjanskim delom mejnega prehoda. Najprej po travniku, potem pa po nekdanji graničarski poti strmo navzgor. Odpirali so se vedno lepši razgledi na Mangart in na Rabeljsko jezero.

Po slabi uri sva prispela na prvi od štirih vrhov. Nemške glave so namreč manjša planota z nekako štirimi vrhovi, najvišji pa je zadnji najzahodnejši. Na planoti se odpro razgledi, ki se res lahko postavijo ob bok Slemenu nad Tamarjem, kot obljublja vodnik. Na jugu štrli stena Jerebice, na vzhodu celotna Loška stena, Jalovec in Mangart, na zahodu pa skupina Viša in zelo lepo vidna dolina Belega potoka (Riobianco), smer spusta jutrišnje ture.

Na zadnji najvišji vrh vodnik obljublja lepo stezico po italjanski strani, ki sva jo seveda zgrešila in šla po težji škrbini, ki navzdol terja skrajno previdnost. Na drugi strani škrbine sva lepo videla zgrešeno potko na italjanski strani.

Kmalu sva prišla na vrh, pomalicala, pofotografirala in se odpravila nazaj. Po škrbini tokrat navzgor z lahkoto in prek ostalih neizrazitih vrhov proti dolini. Ob povratku do avta sva se odločila da se zapeljeva še na Mangrtsko sedlo. Robi ga namerava osvojiti s kolesom pa je želel videti koliko je tega klanca. Ja, kar nekaj ga je.

Izlet sva zaključila s kosilom pri Žvikarju in srečanjem s Čevlom v Cinci Marinci v Kobaridu.

Spisal Šaro


Veliki vrh (Polovnik), 4.8.2005

Veliki vrh 1764 m

Udeleženca: Šaro, Robi

Trajanje: 7 ur 52 minut

Višinska razlika: cca 1630 m


Dopustovanje na Nadiži se je prevesilo v drugo polovico in po deževni sredi je nastopilo oblačnmo četrtkovo jutro. Zaradi nesigurnega vremena je padla odločitev, da se odpraviva na enega izmed okoliških vrhoiv s sorazmerno lahkim dostopom.

Pot na Veliki vrh sva pričela v Kobaridu pri kampu Koren na levi strani Soče blizu Napoleonovega mosta. Po približno 20 minutah sva prišla mimo slapa Mali Kozjak, kjer je pot za Veliki vrh zavila levo in lepa mulatera naju je pripeljala do vasi Magozd. Od najinih prijateljev kolesarjev sva bila opozorjena , da je v tem kraju hiša z zanimivimi napisi z naše polpretekle zgodovine na fasadi.

Med nadaljnim vzponom proti vrhu se je pod nama čedalje bolj odpiral pogled na dolino Soče med Žago in Tolminom. Pot je postajala čedalje slabša in očitno na Velikem vrhu ni prav veliko planincev. Po dobrih treh urah sva prišla na sedlo Dolec med Velikim vrhom na desni in Pirhavcem na levi strani.

Od tu sva lepo videla hribe nad Soško dolino od Kobariškega stola prek Matajurja pa vse do oddaljenega Muzca. Čakalo naju je še dobrih 350 m višinske razlike po zelo slabi poti , katere večino je že prekrila trava. Na vrhu pa se nama je odprl prekrasen pogled na gore nad Bovcem: Kanin, Rombon, Loško steno, Mangart, Bavški Grintavec.


Pri sestopu sva naletela na borovnice, si jih postregla, turo pa zaključila s pizzo v Kobaridu.

Spisal Robi






Slap Brinta, Gregorčičev slap, 2.8.2005

Udeleženca: Šaro, Robi
Trajanje: 2 ur 58 minut

Višinska razlika: cca 350 m


Po dnevu počitka je bila predvidena tura na Škofič in Rdeči rob iz doline Tolminke. A dan počitka smo izkoristili tudi za pivske aktivnosti in ob 4:30 zjutraj sva z Robijem samo ugasnila budilke na telefonih. Vstajanje ni uspelo niti ob 6h in tako sta Škofič in Rdeči rob zvisela.

Ko sva se končno zbudila sva se odločila za obisk slapov pod Vrsnim, krajem pod Krnom. Teh je skupaj 11 (baje celo 15), najpomembnejša pa sta Brinta, visok 104 m in Gregorčičev slap, visok 88 m. Pot sva začela v vasi Selce, se dvignila do roba travnikov in potem navzdol v grapo. Na dnu grape teče potok Malenšček, pot pa se razcepi, levo za slap Brinta in desno za Gregorčičev slap.

Najprej sva se napotila do Brinte kamor sva prišla zelo hitro. Čez slap teče bolj malo vode, ki jo veter prši naokoli. Po ogledu in fotografiranju sva nadaljevala pot proti Gregorčičevem slapu in se med potjo spustila še do spomenika partizanski bolnišnice, kje je še en slap.

Potem pa k Gregorčičevem slapu do katerega je še dobre pol ure hoje. Slap je mogočen, precej bolj vodnat kot Brinta in pod slapom je prijetem tolmunček. Namočila sva samo noge in izmerila temperaturo. Meni je ura izmerila 17° C, Robiju 19° C, recimo da je voda imela 18° C.

Po pol urnem uživanju na “plaži“ sva se odpravila nazaj, pot pa je mestoma kar nevarna za zdrs. Vpisala sva se še v vpisno knjigo, ki je daleč stran od slapa, vpisana pa sta bila tudi Boni in Čojbl, ki sta bila tu 4 dni prej, za njima je bilo vpisanih le 8 ljudi. Ob povratku sva si z roba travnikov ogledala Gregorčičev slap še od daleč in se počasi vrnila v Selce.

Lepa tura in lep nadomestek odpadle ture. Po turi pa smo se dobili s kolesarjem Duletom na kosilu v gostilni Lavrenčič v Borjani.

Spisal Šaro

Javoršček, 31.7.2005

Javoršček 1557 m

Udeleženca: Šaro, Robi

Trajanje: 6 ur 13 minut

Višinska razlika: cca 1200 m


Tokratna tura se je začela z vstajanjem ob 5h30, nafilavanjem želodca s kruhom in salamo, jutranjim umivanjem ter obveznim sra..em. Po dobre pol ure sva se vsedla v avto ter se podala proti najinemu izhodišču Kal-Koritnica.

Markirana pot se začne v vasi kal, ter se prek travnikov spusti do Soče. Tam sva naletela na kamp še spečih tabornikov iz Kopra, ga obšla ter prek brvi prečila Sočo.

Na drugi strani vode naju je pričakala lepa, vendar strma pot, ki mimo samotne kmetije skozi gozd vodi na planino Golobar. Malo pod 1000 m višine sva šla mimu zapuščenega propadajočega doma proti prelazu Čez Utro, kjer na višini 1305 m stoji partizanski spomenik (v čast 42 pobitim partizanom).

V treh urah sva prisopihala na vrh Javorščka. Na vrhu se lepo vidi Krasji vrh (že osvojen) ter greben Polovnika na eni strani, ter Svinjak (že osvojen), Jerebica (zaradi sfiženega vremena neosvojena), Rombon (že osvojen) in Kanin (tudi že osvojen) na drugi strani.

Po ogledu okoliških vršacev sva se razkomotila ter pomalicala. Pot v dolinio je potekala po isti trasi kot navkreber, le da je bilo sopihanja ter potenja nekoliko manj.

Edina sprememba poti se je zgodila za čas mojega vodenja, ko sem spregledal odcep in sva na planino Golobar prišla z druge strani kot sva hotela. Iz krempljev Šarčevega zbadanja v stilu “sej ne veš kot hodiš” so me rešile jagode in maline na novo odkritem botaničnem vrtu.

Na koncu današnjega izleta sva se z avtom odpeljala do Soče, se umila ter odpeljala do gostilne Žvikar na zaslužena zrezka XXL velikosti.

Spisal Robi