Viš, pot stoletnice, 6.8.2005

Viš (Jof Fuart – močna gora) 2666 m, Male Bele špice (Cime Piccole di Riobianco) 2206 m

Udeleženci: Čevl, Šaro, Robi
Višinska razlika: cca 2100m
Trajanje: 9 ur 50 minut

Tokrat je bila destinacija gora v Zahodnih Julicih, ki leži na SV Italije, tik nad Trbižom. (slovenskih gorskih pionirjev odkrite gore na italjanski strani)

Že v petek popoldne sem se pridružil brodski odpravi, stacionirani v kampu Podbela ob reki Nadiži. Stara gorska mačka sta bila tam že več kot teden dni, s prehojenimi tisti teden že večimi hribi. Za razliko od mene, ki sem imel zadnjih 5 mesecev gorniški dopust, sta pokala od kondicije. No, čisto brez pa tudi nisem bil.

Zaradi zahtevnosti ture, je bila ura vstajnja in nato štarta prav ubijalska. Ob četrti uri zjutraj je začelo brenčat okoli ušes, nato vstajanje, hranjenje, umivanje. Malo pred peto smo se že odpeljali proti mejnemu prehodu Predel, od katerega je bila štartna točka oddaljena le par kilometov.

Ura je odbila šest, ko smo začeli brusit pete. Pripravljal se je lep, svež in sončen dan. Prvi dve uri smo hodili v glavnem po gozdu, v senci. Kaj kmalu je v soncu zasijala koča Corsi, ki leži na nekakšni planoti, katera meji med strmimi skalami in gozdnim dostopom.

Pol poti do vrha je bilo za nami. Malo smo se okrepčali, preverili zemljevid, vglavnem pa uživali v jutranjem soncu na skoraj 1900 metrih višine. Občutki ki se porajajo ob tej uri, na taki višini, s takim vremenom, so naravnost odlični. V okoliških stenah so se že začeli pojavlajti športni plezalci, kajti tu naokoli imajo svoj raj.

Gremo naprej, smo dejali in začel se je skalni del ture, ki pa je meni še vedno najljubši. Hoja po visokogorju ima svoj čar. Hitro je strmina začela upravičevati svoj sloves, tudi Robi svojo na novo, s kolesom nabrano kondicijo. Vlekel je k zmešan. S Šarotom sva sem ter tja le skomignila z rameni. Bravo Robi.

Pot do vrha je bila zelo raznolika, od malih plezalnih prehodov, do hoje s pomočjo pletenic(zajl po domače). Zaradi zgodnje ure smo srečali le malo hribovcev. Še sreča, saj tam kjer je Italjan je tudi hrup. Veliko hrupa, ki pa ne paše v visokogorje. Sploh italjanski, ki ne paše nikamor.

Razgledi so bili vedno lepši, videlo se je vedno dlje. Še gamsi so spokojno čepeli na svojih poličkah (kot Humar) in negibno strmeli v daljavo, brez da bi jih karkoli zmotilo. Po dobrih štirih urah in pol smo se znašli na vrhu 2666m visokega Viša. Sonce je sijalo, nebo je bilo modro, ura pa še ne enajst. Zakon.

Sledilo je obvezno slikanje, hranjenje, občudovanje in plan kako naprej. Imeli smo dve varianiti, pot Anite Goitan, zelo zračna in pa pot proti vzhodnemu delu masiva, po spustu skoraj do prej omenjene koče, do škrbine dobrih 400m višje. Odločili smo se za drugo varianto.

Tam nas je čakala nova pustolovščina. Priznam da sem bil že dokaj utrujen, Šaro malo manj, le Robi je še vedno vlekel…kakorkoli, skupaj smo prilomastili do škrbine. Tu pa se je začela Pot stoletnice (Sentiero del Centenario).

Urejena pot za izkušene planince.

Že začetek je neopisljiv. Vstopili smo v skalo izklesan rov, stojne višine in dveh možakarjev vkp širine, ki so ga izklesali med I. svetovno vojno. Na eni strani gore smo vstopili, čisto na drugi pa prišli ven. Pridobili smo tudi na višini, saj pelje kaj strmo navzgor. Brez naglavnih lučk, nebi videli tudi nosa. Za klavstrofobike naravnost idealen kraj, haha.

Pot je peljala naprej po grebenu in hitro smo uvideli zakaj je bilo opozorilo, da je pot za izkušene. Začele so se zajle, tudi lestev se je prikradla, da ne govorim o višinah in pa prepadih spodaj. Koncentracija je bila na polno, saj bi tudi najmanjša napaka ali pa zdrs prinesla velike težave. Vse smo uspešno prebrodili, se veselili in čudili.

Končno je pot pripeljala do melišča, po katermu smo se spustili dobrih 300m nižje, do bivaka Gorizia. Malo smo počili, se napojili, ter rekli besedo ali dve s planinci, ki so bili pred bivakom. Čakal nas je le še spust po dolini Belega potoka cca 1000m višinske razlike do izhodišča, ki mi je zaradi narave terena (dokaj položno in nikoli konca) že dodobra popil še preostalo energijo.

Nekje na pol poti smo se ustavili še pri bivaku Brunner, ki pa je že v gozdu in v dokaj neuglednem stanju, v smislu zapuščenosti in posledično zaradi dostopnosti tudi dokaj uničenem stanju ( zabave in druženja ).

Po manj kot desetih urah smo prišli nazaj do avta, počasi odvgli oznojena oblačila, ter se na hitro oprali v bližnjem potoku. Sledila je vrnitev v Slovenijo in seveda zasluženo kosilo pri Žvikarju, v vasi Podklopca nedaleč od Bovca.

V kamp Podbela smo se vrnili nekje po 13 urah odsotnosti, kjer sem se poslovil od prijateljev. Namreč, ostala sta tam še do naslednjega dne.

Bila je kraljevska tura, ki je posegla v sam vrh tur po narejenih višinskih metrih.

Odlično in vsekakor ponovljivo.

Spisal Čevl.


Ni komentarjev:

Objavite komentar