Rifugio f. Grego 1.389 m,
Rudni vrh / Sella di Somdogna 1.397 m,
Visoki Pipar / Monte Piper 2.069 m
udeleženci: Matjaž, Jana, Tomaž, Sabina, Gašper, Marko, Marjan,
trajanje: 8 ur 45 min
višinska razlika: cca. 1.300 m,
dolžina: 13,24 km
Ko se od Trbiža peljemo po Kanalski dolini proti zahodu, nas vse do Tablje na levi spremlja visok gorati zid Naborjetskih gora.
Severna veriga dela skupine Viša in Montaža sicer nikjer ne preseže 2100 metrov nad morjem, a kljub temu lepih in atraktivnih tur ne manjka. Najbolj deležna obiska pohodnikov je Poldašnja špica, v ugodnih razmerah tudi pozimi.
Na skrajnem zahodu verigo zaključujeta Dunjski vrh in Lipnik, na sredini pa je najbolj obiskana slikovita železna pot Arturo Ziffer z znamenito, umetno izklesano polico, ki preči celotno južno steno gore Dve špici.
Naš tokratni cilj je bil njen vzhodni sosed, Visoki Pipar. Po odlični jutranji kavi v Trbižu nadaljujemo do konca zatrepa idilične doline Zajzere. Pri kapelici vdenemo markirano pot, ki se bolj ali manj drži severnega prepadnega grebena.
Nekajkrat preči obnovljeno makadamsko cesto. V dobri uri smo pri koči Rifugio Grego z izjemnim razgledom na severno steno Montaža, kakor tudi na Viš in Nabojs.
Po krajšem odmoru nadaljujemo v blagem spustu do sedla Rudni vrh (Sella di Somdogna), ki povezuje Naborjetske gore z Montaževo skupino. Z zahoda pripelje iz doline Dunje tudi asfaltirana vojaška cesta.
Še dve leti nazaj je bila zaradi velikega skalnega podora na 18. kilometru zaprta, številna parkirana pločevina pa nam je sporočala, da je cesta spet prevozna.
Po omenjeni cesti se spustimo slabe tri kilometre do odcepa markirane poti 648 v desno. Sprva pot preči nekaj podrtih grap, a kaj kmalu zavije v gozd, kjer v blagodejni senci nadaljujemo do razcepa poti.
V levo zavije steza do sedla Čanalut in bivaka Bernardinis, mi pa krenemo v desno. Sprva med ruševjem kmalu preide pot v strmejši travnat del. Kljub slabši sledljivosti pa ne predstavlja kakšne posebne zahtevnosti, vsaj v suhem ne.
Vseskozi lepo viden vrh dosežemo po krajši prečnici proti vzhodu. Mimo ostankov vojaških ostalin iz 1.svetovne vojne, do manjšega sedelca na severni strani, kjer nas čaka še kratek strm skalnat vzpon.
Tako kot tudi ostali vrhovi v verigi Naborjetskih gora je tudi Visoki Pipar izjemen razglednik. Kičasto brezskrbno vreme smo tako dodobra izkoristili za razglede, kakor tudi za obujanje spominov.
Kot na dlani v prvem planu izstopata mogočneža Viš in Montaž, na vzhodu pa Mangrt in Jalovec pod okriljem Očaka. Malce nas je tudi mikalo nadaljevanje grebena proti vzhodu po poti Sentiero Battaglione Alpini Gemona.
Pot je bila že večkrat v slabem stanju in zaradi podrtosti velikokrat uradno zaprta, a sveže obnovljene markacije in smerokaz na odcepu za istoimenski bivak pod Poldašnjo špico pomenijo, da je sicer zahtevna zavarovana pot uradno odprta.
Na koncu smo se vendarle odločili, da prečenje pustimo za kdaj drugič in se vrnemo po poti vzpona. Seveda nismo spustili priložnosti za prvi del analize ture pri idilični koči Grego.
V Trbižu se poslovimo od Matjaža, ki je turo zaključil na najlepši možen način, to je s kopanjem v Rabeljskem jezeru. Mi pa smo se le še ustavili pri Martinu na zaključnem delu analize.
Spisal Marjan
Fotografije Marjan
Fotografije Tomaž
Fotografije Matjaž
Fotografije Gašper
Sled poti
Ni komentarjev:
Objavite komentar