Feldseekopf, Vorderer Geiselkopf, 22.6.2013

Feldseekopf 2864 m,
Vorderer Geiselkopf 2974 m,
Hagener Hütte 2446 m

Gorniška skupina PD Rašica
udeleženci: Robert, Janez, Marjan G., Maks, Marjan Š., Nataša, Nevenka, Slavko, Sašo, Tomaž
trajanje: 9 h
višinska razlika: 1500 m

To je bila prva letošnja tura, ki smo jo izpeljali po letnem načrtu. Vse druge so bile sicer ob planiranem času, vendar zaradi vremena prestavljene v druga gorovja. Tudi tokrat je bilo napovedano poslabšanje vremena v popoldanskem času, vendar se to ni zgodilo.


Deset gornikov se nas je ob petih zjutraj zbralo v Šentvidu. Odpravili smo se preko karavanškega predora do Mallnitza in po dolini Tauerntal do parkirišča na višini 1650 m. Presenetilo nas je šumenje vodovja, saj so poletne temperature topile sneg na vršacih, od tam pa si je voda v neštetih potokih ter večjih in manjših slapovih utirala pot proti dolini.

Po gorskem kolovozu smo že v petnajstih minutah prišli na planino Jamnigalm, 1745 m, kjer je tudi gozdna meja. Večkrat smo morali prečiti hudournike in izbirati najprimernejše prehode. Ko smo prišli na bolj strma pobočja, smo hodili med preprogami rododendronov ter šopki zlatic in encijanov.

Po eni uri hoje smo dosegli višino 2000 metrov, kjer smo zaslišali glasove svizcev in uzrli prve zaplate snega. Strmina je bila vse večja, pot se je izgubljala pod mehkim snegom. Iskali smo prehode po kopnih grebenih, ki pa jih je bilo vedno manj. Po treh urah hoje smo se povzpeli na sedlo Feldsee Scharte 2712 m, kjer stoji bivak za približno deset ljudi.

Le malo smo se ustavili in nadaljevali proti našemu prvemu cilju. Vzpenjali smo se po sneženem in mestoma kopnem grebenu in v eni uri dosegli vrh Feldseekopf 2864 m, kar je višina našega Triglava. Na goro v zimskem času prihajajo tudi turni smučarji. Z vrha je lep razgled na vršace v pogorju Goldberg, na Ankogel, na jezero Feldsee z jezom in na dolino Mallnitz.

Po krajšem postanku in okrepčilu smo sestopili do sedla ter se napotili k našemu drugemu cilju, vrhu Geiselkopf. Na karti je vrisan samo dostop z nasprotne smeri, kar pomeni, da je bilo za vzpon potrebno kar nekaj iznajdljivosti. Sprva smo se gori približevali z manjšimi vzponi in spusti, medtem pa ocenjevali, po kateri varianti doseči vrh.

Tomaž, vodja odprave, je odločil, da bomo šli po zelo strmi sneženi grapi. Nadeli smo si vso potrebno opremo: dereze, cepin, čelado, pas. Morali smo premagati približno 200 m višinske razlike po snegu, ki je bil ravno dovolj trd, da so dereze dobro prijemale.

Najtežji in najbolj nepredvidljivi del smo uspešno zaključili na manjšem sedlu, kjer smo sneli dereze in po kopnem grebenu prišli na vrh Geiselkopfa 2974 m.

Na vrhu so leta 2012 postavili mogočen križ, ki smo ga opazili že globoko v dolini. Tokrat je pihal mrzel veter, zato smo na hitro napravili nekaj posnetkov in se po drugi strani spustili v dolino.

Po grebenski poti, delno po snegu, delno po suhem, z  nekaj vzponi in spusti, smo se napotili proti Hagener Hütte 2446 m. Koča je bila odprta, spili smo čaj in pivo.

Oskrbnik je povedal, da so kočo prav danes odprli, tako smo bili prvi gostje. Do sem je speljana gorska, zelo kamnita cesta, po kateri pripelje tudi traktor.

Od tod smo odšli najprej po stezi in kolovozu do snežišča. Po snegu smo hitro premagali veliko višinsko razliko. Predno smo prišli do parkirišča, smo morali ponoviti vajo o prečkanju deročih voda. Zaradi višjih temperatur je bilo vode vsepovsod polno.




Ko smo se odločili za prehod, je prvi vrsti poskusil – in uspelo mu je. Odvrgel je palice in uspešno preskočil. Drugi ni odvrgel palic, se pri skoku zapletel in z eno nogo pristal v vodi. Tretji je poskusil enako, vzel zalet, se uštel, ni prišel  na korak in čof – z obema nogama v vodo.


Četrti je vzel zalet, pristal na spodjedeni brežini, ki se je odlomila in zopet z eno nogo v vodo. Petemu je uspelo preko manj zalitih kamnov prečiti brez večje mokrote.

Prav pošteno smo se nasmejali ob tej predstavi. Kako je drugih pet, ki so nekoliko zaostali, opravilo to nalogo, pa ne vem. Vsega skupaj smo hodili polnih devet ur. Z analizo ture smo zaključili pri Gorencu v Kranju.

Spisal Janez







Mala balkanska tura, 8.-15.6.2013

PD Rašica
tajništvo: vodnik Primož, pomočnik Tomaž, voznik Drago
udeleženci: Ana, Anica, Barbara, Božo, Edo, Elda, Erika, Gabriella, Dunja, Irena P., Irena S., Ivan, Ivanka, Jana, Janez, Jože, Leonida, Ljuba, Katarina, Kinč, Ksenija, Maks, Marija B., Marija Č., Marija K., Marija P., Marjeta, Marko, Martin, Meta, Metka H., Metka I., Mihael, Mija, Milena, Miri, Mirjana, Moli, Nataša, Sašo, Silva, Stane, Robert, Ružica, Vida J., Vida P., Vinko, Zdenka


skupno trajanje planinskih pohodov: 26 h
skupna višinska razlika: cca 3900 m vzponov, 2700 m sestopov

sobota, 8.6.2013

Pa je prišla, dolgo pričakovana balkanska tura. V petek ob 9h zvečer smo se iz Tivolija odpeljali proti Srbiji. Skoraj do srbske meje smo imeli dva voznika in spremljevalni kombi, potem pa je krmilo prevzel Drago, kombi pa je odpeljal prvega voznika nazaj proti Sloveniji. Po celonočni vožnji smo prispeli v Bajino Bašto in še malo naprej do umetnega jezera Peručac na reki Drini.

S turistično ladjico smo se odpeljali 23 km globoko v kanjon Drine, vse do mesta kjer meja med Srbijo in BiH zavije z Drine in je zgornji del jezera v Bosni. Nazaj grede so nam postregli kosilo na ladjici, dimljeno postrv.




Ob povratku smo se vsedli v avtobus in se odpeljali na planino Taro do turističnega naselja Mitrovac. Sledil je pvi planinski pohod do Banjske Stene, razgledišča s katerega smo si še od zgoraj ogledali jezero Peručac in jez HE Bajina Bašta.

Po povratku v Mitrovac je sledila vožnja v Zlatibor, znano srbsko turistično središče. Namestili smo se v apartmajih v vili Jeleni in okoliških vilah. Večer je bil prost, večina si je omislila večerjo s srbsko hrano v lokalčkih v trgovskem centru.

  
nedelja, 9.6.2013

Zjutraj je sledilo prvo zgodnje vstajanje in prvi srbski zajtrk, ki seveda ni razočaral. Po zajtrku pa tura direktno od naših apartmajev. Sprehodili smo se skozi Zlatibor (960 m) in se vzpeli do partizanskega spomenika Glavudža (1083 m). 



Od tam pa naprej po grebenu do vrha Čuker (1359 m). Malo gor malo dol smo nadaljevali do Čigote (1422 m), kjer je na samem vrhu vojaška opazovalnica. Od tam po cesti do vzletišča jadralnih padalcev in potem na gliho navzdol, do prelaza na cesti Vodice - Ljubiš, kjer nas je čakal Drago. 


Naredili smo kar konkretno turo, cca 16 dolžinskih in slab višinski kilometer. Omeniti velja štiri prijazne potepuške pse, ki so nas spremljali vso turo od Zlatibora. Vmes smo jih oskrbovali z vodo in malico, na koncu pa so bili kar utrujeni. Kdo ve kdaj so se vrnili v Zlatibor. 

Mi smo nadaljevali z avtobusom do Ljubiša in naprej v etno vasico Sirogojno. Sledil je ogled vasice, degustacija zlatiborskega pršuta in nakupi klekovače (brinjevca) in pletenin. V Zlatibor smo se vrnili preko Rožanstva in Rudine in imeli med vožnjo razgled na celotni prehojeni greben.

V Zlatiboru pa prvi etno večer v kmečkem turizmu Koliba kod Milunke s tamburaši in odlično teletino izpod peke. Družba se je razživela in tudi Primož je pokazal da nima talenta le za vodenje izletov.  





Fotografije

ponedeljek, 10.6.2013

Zjutraj so zapustili Zlatibor in se odpeljali v Mokro goro. Tu smo najprej obiskali Drvengrad, leseno etno mestece in hotel Emira Kusturice, znano tudi pod imenoma Küstendorf in Mećavnik. Vasico sestavlja 22 hišk v katerih so apartmaji in lokalči, v vasici je tudi pravoslavna cerkev, kino in športna dvorana.

Po ogledu vasice smo se spustili do želežniške postaje Mokra gora in se vkrcali na vlak. Iz Mokre gore do Šarganja je speljana ozkotirna železnica imenovana Šarganjska osmica. Od leta 1925 do 1974 je bila del ozkotirne železnice Beograd - Sarajevo - Dubrovnik, zdaj pa na odseku Mokra Gora - Šargan vitasi vozi muzejski vlak.

Na progi je 22 tunelov in 5 mostov, v dobrih 15 km pa premaga 300 višinskih metrov. Leta 2004 so na njej zgradili filmsko železniško postajo Golubiči za film Življenje je čudež in na njej pustili želežniško predelavo pižoja


Po koncu vožnje je sledil nakup domače slivovke potem pa smo zapustili Srbijo in vstopili v Bosno in Hercegovino. Zgodil se je manjši zaplet, saj smo se z bosanske strani meje odpeljali brez ene osebne izkaznice. Vrnili smo se ponjo in si mislili svoje o "pozabljivosti" policista.

Ustavili smo se v Višegradu in si ogledali znameniti most Mehmed Paše Sokolovića iz 16. stoletja. Nadaljevalo smo v Sarajevo na krajši postanek za čevape, kavo in nakupe in potem v dolino Neretve. Malo naprej od Konjica smo imeli prenočišče ob Jablaničkem jezeru. 


Spali smo na dveh koncih, večina v vili Palma v Čelebićih, 9 pa v Orahovici v istoimenski restavraciji s prenočišči. Zgodil se je manjši zaplet saj so nas v obeh prenočiščih pričakovali dva dni kasneje. Še dobro da je bil ponedeljek in kapacitete niso bile zasedene.






torek, 11.6.2013

Po zgodnjem zajtrku smo se vsi skupaj dobili v Čelebićih od koder so nas lokalni vodniki agencije Futura Line s kombiji in terenskimi avtomobili odpeljali na planino Prenj, najlepšo planino Bosne in Hercegovine. 




Z avtomobili smo se pripeljali vse do višine 1500 m. Vožnja je bila nekoliko krajša, ker je bil tudi cilj spremenjen zaradi obilice snega in popoldanskih neviht.Namesto na najvišji vrh Prenja, Zeleno glavo (2123 m), smo šli na Veliko kapo (2007 m). 




Vzpon je potekal večinoma po lepem grebenu na katerem so se nam odpirali razgledi na preostali Prenj, ki ima kar 11 dvatisočakov. Odločitev lokalnih vodnikov je bila seveda pravilna, saj se je že od daleč videlo da ima Zelena glava preveč snega za našo skupino. 

Vreme pa se je tudi kvarilo in ob sestopu nas je ujela ploha, v daljavi pa je grmelo. Sestopili smo nekoliko stran od izhodišča do planinske koče Rapta (1450 m) in se z kombiji odpeljali v dolino. 


Poslovili smo se od ekipe lokalnih vodnikov in z avtobusom nadaljevali, v Jablanico pogledat če je Tito že prečkal Neretvo, potem pa mimo Mostarja do Blagaja, kjer smo se nastanili v hotelu Ada ob Buni.

Zvečer pa nas je že čakal drugi etno večer ob izviru Bune z živo bosansko glasbo in jagenčkom. Glasbeni izvajalec naših plesalk nekako ni prepričal, se mu je pa pridružila Mirjana pri petju.





sreda, 12.6.2013

Zjutraj smo po zajtrku zapustili hotel Ada in se odpeljali v Mostar na ogled starega dela mesta. Na znamenitem mostu smo plačali skakalca ki je za nas skočil v Neretvo. Sledil je prost termin za ogled mesta in nakup spominkov potem pa odhod proti Hrvaški. 

Zapeljali smo se do Makarske in se namestili v Pansion komfort Moča in Apartmani Bebić. Na tem potovanju pravi luksus, saj smo se namestili za tri noči.

Prosto popoldne so nekateri izkoristili za kopanje, tajništvo in Moli pa za mešano na žaru in merlot iz Imotskega za naju s Primožem v bistroju Herc na makarski plaži





četrtek, 13.6.2013

Zapeljali smo se do Omiša in parkirali ob plezališču malo ven iz mesta. Turo na Omiško Dinaro smo začeli skozi staro mestno jedro. Kmalu smo se toliko dvignili da so se nam začeli odpirati prekrasni razgledi na Omiš, Poljičko planino in otok Brač.
Mimo Lude kuče smo se vzpeli na vrh najvišji vrh Omiške Dinare, Imber ali Kula (834 m). Dan je bil prekrasen, razgledi fantastični. Sestopili smo nazaj do Lude kuče in potem do vasi Podašpilje in še naprej do gostišča Radmanove Mlince na kruh izpod peke in dalmatinsko zakusko.

Z dvema ladjicama smo po reki Cetini odpeljali nazaj do Omiša. Med ladjicama se je vnela prava mala vojna. Po povratku v Omiš so nekateri izkoristili preostanek časa za kopanje, nekateri pa so to počeli ves dan saj nismo šli vsi na turo.



Fotografije

petek, 14.6.2013

Zadnji dan pred odhodom smo obiskali še naravni park Biokovo nad Makarsko. Direktno iz naših amartmajev smo se skozi vas Makar vzpeli visoko nad Makarsko. Obiskali smo Vošac (1422) na katerem stoji planinska koča, ki je bila žal zaprta.
Setopili smo do gozdička, kjer je še ena koča in počakali avtobus, ki ga je najel Primož. Avtobus nas je odpeljal do najvišjega vrha Biokova, Sv .Jure, kjer stoji ogromna televizijska antena. 
Cesta do tja je ozka z drznimi serpentinami tik pod vrhom. Na vrhu so nas že čakali trije udeleženci, ki so do vrha prišli peš. Skupaj smo se z avtobusom odpeljali nazaj v Makarsko.


 sobota, 15.6.2013

Zjutraj smo se odpeljali iz Makarske po hrvaških avtocestah in mejnega prehoda Vinica pripeljali v Slovenijo. V kraju Veliki Narajac smo se ustavili v gostilni Bolkovec na odličnem odojku in jagenču. Sledila je le še vožnja do Ljubljane. V Tivoliju smo se razšli v precej kaotičnem vzdušju, saj je bil tam ravno Lunin festival, na Iliriji pa so praznovali Sokoli. 
Tako smo končali nepozabno potovanje po treh državah bivše Jugoslavije. Organizacijsko je bil to verjetno naj kompleksnejši izlet v zgodovini PD Rašica in vsaka čast Primožu da je vse tako brezhibno organiziral in izpeljal


Spisal Tomaž 
 

Breznjak / Monte Brizzia, 2.6.2013

Breznjak / Monte Brizzia 1540 m

PD Rašica
udeleženci: Ada, Ana, Bogdan, Edo, Ema, Irena B., Irena S., Jana, Jože, Katarina, Kinč, Marija, Marjan, Primož, Tomaž, Vida
trajanje: 5 h 45 min
višinska razlika: cca 1000 m

Primoževa tura na Stubeck je bila zaradi vremena prestavljena za en teden, a je v Avstriji spet nagajalo vreme, pa še udeležencev ni bilo več za avtobus, ampak za dva kombija. Za drugega šoferja sem vskočil sam, nadomestno turo pa je Primož našel v Karnijskih Alpah, Monte Brizzia s slovenskim imenom Breznjak ali Breznik in se nahaja direktno nad Tabljo / Pontebbo.

16 udeležencev se nas je odpravilo na pot in v Kranjski Gori opravilo z obredno jutranjo kavo. V obetavnem vremenu smo nadaljevali v Italijo in se mimo Trbiža po stari cesti odpeljali do Tablje. Že drugič letos smo naleteli na okrašeno mestece ker je tu v maju potekal Giro d'Italia. Parkirali smo na severnem obrobju mesteca in se podali navkreber.

Pot 501 se začne po cestici s križevim potom mimo slikovite cerkvice do manjše planine kjer se cestica konča začnejo pa se razgledi na dolino Bele. Nadaljevali smo strmo po udobni mulatjeri do izravnave kjer je izpostavljena prečka čez podrto pobočje ki pripelje do opuščene planine Stavolli Scalzer.

Od tam smo spet zagrizli v kolena do sedla Brizzia in potem na vrh Breznjaka, kjer stoji ogromen in zanimiv križ. Vrh je precej razgleden, mestece Tablja pa leži praktično pod nogami. Od Tablje do vrha smo rabili dobre tri ure. Vreme nam je lepo služilo in po malici smo sestopili po isti poti in se v slabih dveh urah vrnili na izhodišče.

Spet nam je uspelo, z nadomestno turo smo našli suho vreme in zanimiv vrh. Izlet smo zaključili v gostilni Pri Martinu v Kranjski Gori.

Spisal Tomaž