Veliko Špičje, Malo Špičje, Zadnja Lopa, 10. 7. 2011

Koča pri Triglavskih jezerih  1685 m, Veliko Špičje 2398 m,  "Kuštrovec" 2355 m, "Lepa Pleša" 2320 m, Malo Špičje 2312 m,  Zadnja Lopa 2115 m


udeleženci: Bojan, Robert, Tomaž
trajanje: 10 h 50 min
višinska razlika: cca 2100 m

Nedelja! Ob 4.55 uri me je Robi pobral doma, kjer sva se nato napotila po najinega vodnika Tomaža, ki naju je že nestrpno čakal. Naš današnji cilj je bil obisk Velikega in Malega Špičja v Julijskih Alpah z izhodiščno točko pod Slapom Savica. Robi naju je po avtocesti varno pripeljal do naše prve izhodiščne točke in sicer obveznega opravila » jutranja kava » Pri Cukiju v Bohinju.

Po posrebani kavici smo prispeli na parkirni prostor pri Savici, kjer smo se urno, ob 06.30 uri napotili po poti, ki vodi preko Komarče. Pot je izredno strma in poskrbi, da ti je po nekaj metrih že kar toplo. Po dobri uri smo prišli do Črnega jezera, kjer smo se odžejali ter nato nadaljevali pot proti koči pri Triglavskih jezerih, kamor smo prispeli v dobri uri.

Na tej točki pa nama je Tomaž pokazal kje se nahaja Veliko Špičje (2398 m) in Malo Špičje (2312 m), pri čemer pa sva v njegovi razlagi zaznala kanček nesigurnosti, zakaj je to bilo pa se nama je v kasnejših urah našega druženja tudi razblinilo.

Pot do vrha na Veliko Špičje sprva vodi po ravninskem delu, ki vodi proti koči na Prehodavcih, nato pa po približno 15 minutah hoje, z markacijo označeni tabli, zavijemo levo proti Lepem Špičju. Pot je nekoliko zaraščena z praprotjo in nizkim rastlinjem nato pa po približno 20 minutah pred sabo zagledamo kar strmo pot.

Tako vreme (sončno) kot temperatura je bila idealna za osvojitev vrha Veliko Špičje. Pot do vrha je kar strma vendar pa ti ob primerni kondiciji in primernem tempu ne povzroča težav. Po približno dveh urah hoda od Koče pri Triglavskih jezerih smo prispeli na Veliko Špičje, kjer je bil čudovit razgled.

Tam smo se okrepčali in vsak posegli po svoji malici. Midva z Robijem sva pojedla klasično malico (Robi je odprl svoje čudežne ribice jaz pa sem zagrizel v slastni sendvič) medtem ko pa je Tomaž posegel po čudežni tablici Frutabeli (kao mu ni pasal sendvič – po najinem mnenju in opazovanju se s Tomažem nekaj dogaja – Kaj ???).

Po približno 15 minutnem postanku pa smo se nato napotili po grebenu na Malo Špičje na 2350 m pri čemer pa je pot kar razgibana, saj izgubljaš in pridobivaš kar nekaj metrov nadmorske višine. Če vam po pravici povem pa še danes ne vem, kateri vrh je bil Malo Špičje saj smo od Velikega Špičja povzpeli na štiri vrhove, ki so v sklopu omenjenega grebena.

Tako je Tomaž ob branju karte ugotovil, da se med Velikim in Malim Špičjem razprostirata dva vrhova in sicer prvi na 2355 m, kateremu smo dali ime po mojih laseh Kuštrovec, ter drugemu na višini 2320 m po Robijevi anatomski oblikovani glavi Lepa Pleša. Evo pa sva dosegla svoje – Jupi !. Ko pa smo že mislili, da smo osvojili že vse vrhove pa smo pred sabo zagledali še zadnji vrh in sicer Zadnja lopa na 2115 m, katerega pa smo prav tako napadli.

Po osvojitvi omenjenega vrha smo se napotili po poti ki vodi proti koči na Prehodavcih pri čemer pa smo družno sklenili, da si nekoliko skrajšamo pot do koče pri Triglavski jezerih, kjer je bil načrtovan malo daljši postanek ob zasluženem pivcu, katerega smo dosegli po dve urni hoji.

Po polurnem postanku smo napadli še naš zadnji del naše poti, ki je vodila mimo Črnega jezera po Komarči do izhodišča Savica, katerega smo ga dosegli po 10 urah in 50 minutah ter premagani 2100 m nadmorski višini.

Kaj reči o poti: Bila je lepa, dolga in dokaj naporna, vremenska in s strani druženja pa čudovita tura.

Spisal Bojan

Fotografije

 

 

Zahomec, Ojstrnik, 8. 2. 2011

Zahomec / Schoenwipfel / Monte Acomizza 1813 m, 
Ojstrnik / Oisternig / Monte Osternig 2050 m, 
Rifugio Nordio-Deffar 1412 m

udeleženci: Gregor, Primož, Robert, Tomaž, Bojan, Paz
trajanje: 6 ur 35 min
višinska razlika: 1170 m
dolžina: 14,5 km

Po predhodnem tipanju sestave udeležencev »telefonski pogovor s Tomažem« in dejstvu, da se bodo osvojitve Ojstrnika in Zahomca v Karnijskih Alpah (Italija) udeležili sami t.i. »norci« nabiti s kondicijo, sem se vseeno odločil, da GREM.

Odlična vremenska napoved in dejstvo, da upravičenega izgovora NISEM imel, pa je to le še pospešilo. Tega dne me je doletela čast, da sta me Tomaž in njegov Paz, ob točno 07.00 uri, pobrala na domu, nato pa smo vsi trije nadaljevali pot na zborno mesto. 

Tam so nas že nestrpno čakali Robi, Grega in Primož. Ob prihodu na parkirišče se je na vse tri vsul plaz kritik, da smo zamudili za GROZNIH 21 sekund, zaradi česar naj bi sledila  zaslužena kazen. 

Da pa bi bila kapa polna, pa so nato vsi skupaj »ne vem od kje jim ta podatek« zgrnili nadme in mi očitali nek dolg, ki naj bi ga imel nekdo, ki ni povedal, da je imel rojstni dan in ni dal za pijačo »ne da ni hotel dati, sam priložnosti ni bilo«.

No pa se je začelo »na polno« sem si mislil in do Marche Vokla bil čisto tiho, tako da sem tako Tomaža kot psa nekoliko umiril. Ko sem pa sem na počivališču plačal prvo jutranjo kavico, pa so se vsi skupaj nato nekoliko umirili, z mano začeli DOKAJ normalno komunicirati.

Na izhodiščno točko »parkirišče na 1210 m - Valle di Ugovizza - Italia« smo se pripeljali po gorenjski avtocesti mimo Kranjske gore in Trbiža ter okoli 08.45 ure prispeli. 

Parkirišče je bilo sicer v senci, vendar pa je bližnje vrhove že ogrevalo sonce. Okoli 09.00 ure smo si oprtali nahrbtnike ter se odločili, da vrh Zahomec na nadmorski višini 1813 m osvojimo po vzhodni strani.

Pot nas je najprej peljala po asfaltiranem vozišču (cca. 900 m) nato pa smo zavili desno, kjer nas je pot vodila mimo večje domačije, kjer je PAZ naletel na kolega s katerim pa zaradi velikosti in nič kaj prijaznega pogleda ni hotel komunicirati. 

Dobro označena pot je nato zavila v gozd, kjer pa smo hitro spoznali, da bi bilo primerno, če si nataknemo dereze. Kot izkušeni hribolazci smo to tudi storili razen Gregorja, ki pa je nekaj mencal in gledal v tla, ter nato skrušeno priznal, da jih ni vzel s seboj. Kljub tovrstni pomanjkljivosti pa pri hoji proti vrhu ni imel večjih težav.

Po manj kot uri hoda skozi gozd smo okoli 10.00 ure prišli na čistino, kjer smo nadaljevali pot po slabo shojeni gazi, ki se je na posameznih mestih, zaradi visokih temperatur, že kar udirala. Vrh Zahomec smo osvojili po strmi gazi, ki je vodila mimo sedla Sella Pleccia in koče Schoenwipfel Schutzhaus (ni bila odprta). 

Ves čas hoje nas je grelo sonce tako, da je bila hoja možna tudi v kratki rokavih. Okoli 10.45 ure smo prispeli na vrh, kjer nas je čakal čudovit razgled, ki ni bil oviran z nikakršnimi oblaki oz. meglicami (vidljivost je bila idealna).

Po krajšem postanku je bil naš naslednji cilj vrh Ojstrnik na nadmorski višini 2050 m. Sestopili smo po isti poti do Sella Pleccia, pri čemer pa se je Grega takoj ob sestopu odločil, da bo pot nadaljeval samo z eno pohodniško palico (namerno, da se je vrgel na njo in jo odlomil). 

Tovrstno elegantno hojo brez derez, s pomočjo ene palice, je potrebno videti, saj jo ni moč opisati z besedami, naj bi pa takšna hoja ustrezala novemu trendu zimskega pohodništva, ki pa seveda še ni povsem dodelana in strokovno podprta.

Po dobri uri hoda smo nato preko sedla prišli do Bistriške planine (Feistritzer Alm) na nadmorski višini 1722 m (vas  s številnimi hišami, ki pa so v tem letnem času zaprte), od koder se je videl pogled na Ojstrnik. 

Vrh je bil osvojen ob 13.00 uri pri čemer pa je bila pot do vrha razmeroma strma in zaradi razmočenega snega dokaj naporna tako, da je osvojitev vrha predstavljala kar veliko olajšanje. Na vrhu smo se nato zadržali 45 min. in uživali v fenomenalnem pogleda na številne vrhove, ki so bili obsijani s soncem.

Sestop iz Ojstrnika pa je bil zaradi zasneženega pobočja lažji tako, da smo jo mahnili kar navpično navzdol mimo vasi na Bistriški planini in jo do obeh vozil potegnili po zahodni strani, katere pot vodi tudi skozi gozd. Naša pot se je zaključila ob 15.30 uri, kjer smo se pri vozilih preoblekli.

Na poti domov smo se ustavili še v vasi Dovje v Aljaževem hramu, kjer smo ob pijači analizirali pot in malo opravljali nato pa se po klasični poti vrnili domov. Upam, da vam je jasno kdo je plačal pijačo. Ne Grega temveč jaz t.i. GREŠNIK.


P.S. Tisti, ki se niste udeležili tega pohoda vam je lahko vsem žal, vendar je za to žal prepozno!

spisal Bojan

Fotografije Tomaž 

Fotografije Primož

 

 

Säuleck, 29. - 30. 8. 2009

Udeleženci: Bobi, Bojan, Janez, Luka, Matija, Tadej, Tomaž, Vasja

1. dan - Koča Arthur von Schmid, 2275m
Trajanje: 2h 38min
Višinska razlika: cca 850m

Ljubitelji gora si svoje gorske pohode in destinacije izbiramo sami. Na to vpliva zelo veliko dejavnikov (število pohodnikov, kondicija, starost pohodnikov, realne zmožnosti, itd..)

Tudi VOLUHARJI smo se že v spomladanskem času odločili, da bi obiskali višinsko točko, ki bi bila višja od 3000 metrov. Žal te možnosti v Sloveniji nimamo. Zviti voluhar Tomaž pa je že imel v mislih obisk Alp v Avstriji. Kmalu smo izvedeli za termin 29. in 30.08.2009 - vrh Säuleck, 3.086m.

Seveda je bilo potrebno najprej sprejeti prijave voluharjev in seveda rezervirati kočo pod vrhom. V napetem pričakovanju je prišel čas odhoda. Prijavljenih je bilo skoraj 20 voluharjev, na koncu jih je resnih ostalo le 10. Dva sta se naknadno premislila zaradi slabega vremena oz. dežja.

Na dan odhoda se nas je sedem voluharjev zbralo na že tradicionalnem zbirnem mestu – Biljardnica Kaval na Brodu. Po kavici in pametovanju glede vremena, smo v vozila nametali svojo opremo in odrinili v smeri Kranja, kjer nas je že nestrpno čakal Matija.

Zadnja postaja je bila na BS Hrušica, kjer so nekateri opravili nujne fiziološke potrebe, potem pa start. Skozi tunel v Avstrijo in naprej do kraja Mallnitz (ca 180 km). Ves čas vožnje do tja je močno deževalo. Po dveh urah vožnje smo prispeli na cilj - manjši parkirni prostor v dolini Dösen, na nadmorski višini 1.493 m.

V veliko pomoč nam je bil Garmin, brez katerega bi iskanje željenega parkirnega prostora bilo zelo oteženo. Zaradi močnih nalivov ni bilo ob cesti nikogar, ki bi ga lahko povprašali za pravo smer. Po prihodu na parkirni prostor je čudežno prenehalo deževati.


Narava nam je na prijazen način tako omogočila, da smo se preoblekli, pregledali opremo, zaklenili vozila in se odpravili v smeri planiranega cilja - Koča Arthur von Schmid, 2.275 m – predviden čas hoje dve uri in pol. Že po nekaj minutah pa je ponovno pričelo rahlo deževati. Dež , ki ni predstavljal resnih ovir, nas je spremljal vse do koče. Že po uvodnih metrih smo bili priča posledicam razbesnele narave v nočnem času.

Voda z bližnjih vrhov je po hudournikih v dolino prinesla polno mivke, skalovja in blata. Na nekaterih mestih se sicer shojene poti sploh ni več videlo. Hoja preko nanešenega kamenja in blata je pustila posledice – blatne gojzerje, nogavice in hlače, kar pa za stare voluharje ni predstavljalo stresnih situacij.

Po rahlo ravninskem delu smo kmalu zagrizli v kolena. Med potjo, ki je potekala preko sivega granitnega skalovja, smo nekajkrat prečkali večji potok. Pomanjkanja vode na tem območju zagotovo ne poznajo. Luža tu, manjši potok tam, pa še dež. Med hojo smo ogovarjali krave in vole, ki jih dež med pašo ni motil. Med postanki pa smo poskusili zelo sladke borovnice.

Prihod do koče je bil v okviru zastavljenega časovnega termina. Po uvodnem sprejemu in nastanitvi, smo se razgledali naokoli, vendar so bili vrhovi zaviti v oblake. Bolj prijetno je bilo v koči.

Vsi smo bili prijetno presenečeni nad urejenostjo in uslugami, ki jih je koča ponujala. Posebna soba za sušenje obutve in oblek, urejene in čiste kopalnica z umivalniki. Z doplačilom dveh evrov celo tuš, kar je na tej višini pravo razkošje. Da ne omenjam prijaznost in profesionalnost skrbnikov koče.

Kmalu večerja in seveda pivo. Oskrbnik Hans nas je celo častil z encijanom, katerega okus še dolgo časa ne bomo pozabili. Menda gre za zelo zdravilno kapljico. Še dobro, da smo imeli nekaj bolj sladkega iz domače lekarne.

Ura je bila 20.30, ko je do našega Tomaža pristopil Hans rekoč, da ga kličejo iz Slovenije. Njegovi domači so preverjali, ali je vse v redu. V nadaljevanju pa razprava, kje za hudiča so našli telefonsko številko koče. Po večerji in popitih kozarcih piva, smo odšli na podstrešje na skupna ležišča. Utrujeni in v pričakovanju naslednjega dne, smo zaključili prvi dan.

Spisal Janez B.

Fotografije 1. dan

----------------------------------------------------------------------------------
2. dan - Säuleck, 3086m
Trajanje: 7h 49min
Višinska razlika: cca 820m

Vreme se je popravilo, tako, da smo se ob 06.00 uri prebudili v suhem in lepem vremenu. Za hribovjem pa si je sonce že utiralo pot. Po jutranjem vstajanju smo se zbrali v skupnem prostoru, kjer nas je že čakal zajtrk in jutranja kavica. S polnimi trebuhi smo jo nato v koloni eden po eden okoli 07.00 ure mahnili proti zastavljenemu cilju.

Med hojo v PRELEPEM SONČNEM vremenu je za dobro razpoloženje poskrbela tudi izjava Sandija R. (tik pred zdajci je zaradi napovedanega slabega sobotnega vremena odstopil od izleta), da mu: pohodništvo ne predstavlja takega zadovoljstva, da bi moral hoditi v takem vremenu«

Na začetnem 30 minutnem vzponu od koče Arthur von Schmid smo si ogreli mišice, predihali pljuča ter zbistrili glavo po dokaj napornem sprostitvenem in spoznavnem večeru in malo krajšem nočnem spanju. Na vzpetini smo si nato nekateri slekli zgornja oblačila ter zaradi toplega vremena nadaljevali pot v oblačilih s kratkimi rokavi. Iz omenjenega mesta smo z ptičje perspektive pogledali našo kočo in jezero ter v daljavi opazili s soncem obsijano visokogorje med katerim se je v daljavi bohotil tudi Grossglockner.

Po nekajminutni hoji smo nato naleteli na označbi, ki sta označevali dve poti, ki sta vodili na vrh Saulecka in sicer se na vrh pride po dveh poteh in sicer po poti, ki vodi levo od vrha. Omenjena pot predstavlja zahtevnejši vzpon, saj tekom vzpona naletiš tako na poledenele zajle kot kline. Mi smo se odločili, da ne bomo nadaljevali vzpon po tej poti temveč smo nadaljevali pot tako da smo imeli vrh Saulecka vseskozi z leve strani pri čemer pa je sam zaključni del vzpona potekal z desne strani omenjenega vrha gledano iz vznožja omenjenega hriba.

Tekom hoje nas je fascinirala posebna sestava tal. Tla so granitna, sestavljena iz večjih granitnih skal, ki so tekom poti dokaj gladke. Ob pogledu na njih opaziš značilno temno barvo, ki je na nekaterih delih povsem črna. Prav tako pa je značilno, da so večje skale prekrite z mahom, ki pa ni običajne debeline temveč kot bi bil narisan na skalah.

Zaradi jutranjega časa in sonca, ki še ni obsijal samega skalovja poti je bilo potrebno paziti pri hoji, saj so bila tla izredno spolzka. Tekom poti smo pri vzponu na vrh trikrat prečkali tudi položnejše pobočje, ki je bilo prekrito z zmrznjenim snegom. Med hojo smo si ogledovali visokogorsko pokrajino, ki nam je zaradi odlične vidljivosti omogočala, da smo v daljavi opazili tudi Triglav.

Odlična pripravljenost in homogenost udeležencev se je kazala tudi v tem, da smo se držali v strnjeni skupini v kateri ni nihče zaostal prav tako pa nas med potjo proti osvojitvi vrha ni nihče prehitel niti nas ob osvojitvi vrha ni nihče pričakal na vrhu » MATR SMO DOBRI«.

Po približno 2 in pol urni hoji smo prispeli na vrh, kjer nam je Tomaž, ki je edini že osvajal vrhove nad tri tisoč metri čestital za osvojeni vrh. Na vrhu smo si nato v sproščenem vzdušju privoščili malico ter ogledali okoliške vrhove, saj je bila vidljivost izredna. Po isti poti smo se nato vrnili do koče pri čemer nam je sonce že osušilo skalovje tako, da se nam ni bilo potrebno drsati po njih.

V koči smo si nato privoščili eno urni počitek ter si po uspešno zaključenem vzponu privoščili točeno »grosse« pivo. Okoli 13.00 ure smo se nato odpravili do parkirišča, ki smo ga dosegli ob 14.55 uri.

Med preoblačenjem na parkirišču pa nas je nato Tadej L. nedolžno obvestil, da je malo nehote malo pa zanalašč založil ključe od svojega osebnega avtomobila in sicer jih je pustil v sobi št. 10. koče, kjer smo prespali. Takoj za tem je sledila telefonska akcija reševanja ključev (poklicali upravnika koče).

Ključi so nam bili dostavljeni preko »sherpe«, ki pogosto v kočo na lastnih ramenih prinaša robo težine 40 do 60 kg. Kljub temu, da je sestop do parkirišča trajal cca. 2 uri smo ključe prejeli po 40 minutah. Med čakanjem ključev pa je Tadej L. poskrbel, da smo čakanje popestrili z mrzlim pivom, ki sta ga z Janezom B. nabavila v bližnji vaški gostilni.

Prijetno druženje smo nato zaključili v pizzeriji na slovenski strani.

Spisal Bojan V.

Fotografije 2. dan

Fotografije Tadej