Zahomec (Schoenwipfel, Monte Acomizza), 1813 m
Ojstrnik (Oisternig, Monte Osternig), 2050 m
udeleženci: Bojan, Grega, Paz, Primož, Robi, Tomaž
trajanje: 6h 36min
višinska razlika: cca 1140 m
Po predhodnem tipanju sestave udeležencev »telefonski pogovor s Tomažem« in dejstvu, da se bodo osvojitve Ojstrnika in Zahomca v Karnijskih Alpah (Italija) udeležili sami t.i. »norci« nabiti s kondicijo, sem se vseeno odločil, da GREM.
Odlična vremenska napoved in dejstvo, da upravičenega izgovora NISEM imel, pa je to le še pospešilo. Tega dne me je doletela čast, da sta me Tomaž in njegov Paz, ob točno 07.00 uri, pobrala na domu, nato pa smo vsi trije nadaljevali pot na zborno mesto.
Tam so nas že nestrpno čakali Robi, Grega in Primož. Ob prihodu na parkirišče se je na vse tri vsul plaz kritik, da smo zamudili za GROZNIH 21 sekund, zaradi česar naj bi sledila zaslužena kazen.
Da pa bi bila kapa polna, pa so nato vsi skupaj »ne vem od kje jim ta podatek« zgrnili nadme in mi očitali nek dolg, ki naj bi ga imel nekdo, ki ni povedal, da je imel rojstni dan in ni dal za pijačo »ne da ni hotel dati, sam priložnosti ni bilo«.
No pa se je začelo »na polno« sem si mislil in do Marche Vokla bil čisto tiho, tako da sem tako Tomaža kot psa nekoliko umiril. Ko sem pa sem na počivališču plačal prvo jutranjo kavico, pa so se vsi skupaj nato nekoliko umirili, z mano začeli DOKAJ normalno komunicirati.
Na izhodiščno točko »parkirišče na 1210 m - Valle di Ugovizza - Italia« smo se pripeljali po gorenjski avtocesti mimo Kranjske gore in Trbiža ter okoli 08.45 ure prispeli.
Parkirišče je bilo sicer v senci, vendar pa je bližnje vrhove že ogrevalo sonce. Okoli 09.00 ure smo si oprtali nahrbtnike ter se odločili, da vrh Zahomec na nadmorski višini 1813 m osvojimo po vzhodni strani.
Pot nas je najprej peljala po asfaltiranem vozišču (cca. 900 m) nato pa smo zavili desno, kjer nas je pot vodila mimo večje domačije, kjer je PAZ naletel na kolega s katerim pa zaradi velikosti in nič kaj prijaznega pogleda ni hotel komunicirati.
Dobro označena pot je nato zavila v gozd, kjer pa smo hitro spoznali, da bi bilo primerno, če si nataknemo dereze. Kot izkušeni hribolazci smo to tudi storili razen Gregorja, ki pa je nekaj mencal in gledal v tla, ter nato skrušeno priznal, da jih ni vzel s seboj. Kljub tovrstni pomanjkljivosti pa pri hoji proti vrhu ni imel večjih težav.
Po manj kot uri hoda skozi gozd smo okoli 10.00 ure prišli na čistino, kjer smo nadaljevali pot po slabo shojeni gazi, ki se je na posameznih mestih, zaradi visokih temperatur, že kar udirala. Vrh Zahomec smo osvojili po strmi gazi, ki je vodila mimo sedla Sella Pleccia in koče Schoenwipfel Schutzhaus (ni bila odprta).
Ves čas hoje nas je grelo sonce tako, da je bila hoja možna tudi v kratki rokavih. Okoli 10.45 ure smo prispeli na vrh, kjer nas je čakal čudovit razgled, ki ni bil oviran z nikakršnimi oblaki oz. meglicami (vidljivost je bila idealna).
Po krajšem postanku je bil naš naslednji cilj vrh Ojstrnik na nadmorski višini 2050 m. Sestopili smo po isti poti do Sella Pleccia, pri čemer pa se je Grega takoj ob sestopu odločil, da bo pot nadaljeval samo z eno pohodniško palico (namerno, da se je vrgel na njo in jo odlomil).
Tovrstno elegantno hojo brez derez, s pomočjo ene palice, je potrebno videti, saj jo ni moč opisati z besedami, naj bi pa takšna hoja ustrezala novemu trendu zimskega pohodništva, ki pa seveda še ni povsem dodelana in strokovno podprta.
Po dobri uri hoda smo nato preko sedla prišli do Bistriške planine (Feistritzer Alm) na nadmorski višini 1722 m (vas z številnimi hišami, ki pa so v tem letnem času zaprte), od koder se je videl pogled na Ojstrnik.
Vrh je bil osvojen ob 13.00 uri pri čemer pa je bila pot do vrha razmeroma strma in zaradi razmočenega snega dokaj naporna tako, da je osvojitev vrha predstavljala kar veliko olajšanje. Na vrhu smo se nato zadržali 45 min. in uživali v fenomenalnem pogleda na številne vrhove, ki so bili obsijani s soncem.
Sestop iz Ojstrnika pa je bil zaradi zasneženega pobočja lažji tako, da smo jo mahnili kar navpično navzdol mimo vasi na Bistriški planini in jo do obeh vozil potegnili po zahodni strani, katere pot vodi tudi skozi gozd. Naša pot se je zaključila ob 15.30 uri, kjer smo se pri vozilih preoblekli.
Na poti domov smo se ustavili še v vasi Dovje v Aljaževem hramu, kjer smo ob pijači analizirali pot in malo opravljali nato pa se po klasični poti vrnili domov. Upam, da vam je jasno kdo je plačal pijačo. Ne Grega temveč jaz t.i. GREŠNIK.
P.S. Tisti, ki se niste udeležili tega pohoda vam je lahko vsem žal, vendar je za to žal prepozno!
spisal Bojan
Fotografije Tomaž
Fotografije Primož
Ni komentarjev:
Objavite komentar