Hudi vršič (Črnelski Hudi vršič, Monte Cergnala), 2344 m
Gorniška skupina PD Rašica
udeleženci: Aleš, Edo, Janez, Jovan, Matic, Maks, Marjan G., Marjan Š., Miha, Nevenka, Primož, Radoš, Robi, Tadej, Tomaž, Zorka
trajanje: 7h 8min
višinska razlika: cca 1440 m
dolžina: 9 km
V iskanju Črnelske špice
Bila je prva nedelja v svečanu. Vremenska napoved je obetala topel zimski dan, bogato obsijan s soncem. Ob pol šestih, se nas je šestnajst gornikov odpravilo proti Bovcu, ki se je pred nami pojavil po številnih predelskih ovinkih. Ob osmih so zabrneli stroji, vrsta se je premaknila, še trenutek in že smo sedeli v jajčnih lupinah kabinske žičnice.
Ob vedno močnejšem soncu so se na obrazih začele kopičiti velike količine kreme, ki jo pogosteje srečamo v kakšnem obmorskem letoviškem kraju. Ob zmernem napredovanju se je pred nami odprl pogled na snežna pobočja današnjega cilja. Smiselni naravni prehodi so kar sami vabili, da korak obrnemo proti vrhu. Srce je pelo ob vzpenjanju in že smo bili smo na prvem Grdem vršiču.
Človek se vpraša, kaj je nekoga gnalo, da je tej lepi gori dal tako neprijetno ime. Verjetno bi moral odgovor poiskati v kopnem letnem času. Po kratkem premoru smo se podali nazaj proti sedlu. Sledil je vzpon še na drugi Hudi vršič, ki s svojo velikostjo prekaša vse sosede. Dosegli smo ga ob enih. Na njem se je odprl pogled na vse strani. Krivico bi delal, če bi hotel izpostaviti, katero od lepot.
Vendar si vseeno dovolim napisati še nekaj besedi o vzhodni sosedi. Pogled nanjo je odkril piramidasto obliko, steno s številnimi neprehodnimi skoki, ki so primerni le za alpiniste. Po višini skromnejša, po zgodovini močnejša s številnimi ostanki prve svetovne vojne. Za seboj skriva nekoliko nižjo sosedo, ki je z naše strani ni bilo mogoče uzreti. Bila je Velika Črnelska špica. Gora na katero smo se želeli prvotno podati, a srce je tokrat odločilo drugače. Obljubimo pa si, da se bomo nanjo podali v kopnih razmerah iz doline Možnice.
Spust je v prvem delu potekal po smeri pristopa. Sneg se je v vročini že močno omehčal in med derezami se je nabirala cokla. Takoj ko je strmina nekoliko popustila, smo nekateri sneli železje in sledilo je uživaško »smučanje« proti dolini. Pri spustu smo se držali še nekoliko bližje grebena Jelenka in se poti pristopa pridružili šele malo nad Za Lego.
Za nami je bil čudovit dan poln sonca, novih doživetij in odkritih prehodov. Zadovoljni smo se na poti domov ustavili še v Kranjski Gori pri Martinu, kjer so nas tako kot po navadi pričakale z dobrotami bogato obložene mize.
Spisal Aleš
Ni komentarjev:
Objavite komentar