Ciprnik, Visoka peč, Vitranc, Mojčin dom na Vitrancu, 31.7.2013

Ciprnik 1746 m, 
Visoka peč 1749 m, 
Vitranc 1636 m, 
Mojčin dom na Vitrancu 1555 m

udeleženci: Primož, Robert, Tomaž
trajanje: 6 h 35 min
višinska razlika: cca 1200 m

To sredo je bilo v načrtu, da s Primožem, »kameratom« iz PD Rašica raziščemo greben med Ciprnikom in Visoko pečjo.

Ustajanje ob 4.00 h, odhod iz kampa ob 5.10 h, vožnja mimo Bovca, čez Predel v Kranjsko Goro kjer ob 6.15 h pobereva Primoža. Ob 6.40 h parkiram avtomobil pred Domom v Planici, od koder se vsi trije po lovski stezi odpravimo v breg nasproti skakalnic.

Prijetna, lepo speljana pot nas mimo razgledišča v senci dreves popelje navkreber in kmalu se pod nami prične kazati dolina Tamarja z Jalovcem in Ozebnikom ob svoji levi strani.

Po poti malce višje na desni strani ugledamo Ciprnik in Visoko peč. Ob 8.20 h pridemo na markirano pot, ki iz Kranjske Gore preko Vitranca vodi na Ciprnik, zavijemo desno in po njej v dvajsetih minutah pridemo na naš današnji prvi cilj.

Ciprnik je eden izmed tistih vrhov na katerega se mora povzpeti vsak gornik, saj je napor ob vzponu poplačan z enkratno panoramo na dolino Tamarja in na Julijce od Ponc preko Jalovca, Prisanka, Škrlatice, Špika, Frdamanih polic, vse do Riglice in Rušice.


Pogled na dolino Tamarja nam nekolko kvari greben pred nami z Visoko pečjo na koncu. Naš načrt je videti v Tamar brez motečih elementov pred seboj.

Z Ciprnika se zapodimo v ruševje. Malo pod, malo nad, malo pa v ruševju se počasi prebijamo naprej po grebenu. Malo ga odrivamo, malo ga objemamo, malo se z njim ravsamo, skratka ruševje je povsod, pod nami, nad nami in okoli nas.

Ob 9.25 h pridemo na Visoko peč. Tu se Tomaž odloči, da ima poln k... ruševja, da se bo obrnil in naju počakal na Ciprniku. S Primožem pa greva naprej, navzdol proti sedlu približno 300 višinskih metrov nižje.

Hodiva malo po redkem ruševju, ostalo pa po precej strmi grapi. Nekje na sredini se stvar malce zaplete zaradi česar se ustaviva. Primož gre malo naprej preverit teren, ugotovi, da bi se za nadaljno pot morala varovati, zaradi česar se odločiva, da »pot udenemo« kdaj drugič v obratni smeri, Tamar sedlo, Visoka peč in se obrneva.

Sledi zopet ravs z ruševjem in preko Visoke peči in Cipernika ob 10.50 h »pohodimo« 1636 m visoki Vitranc. Od tu sledi približno dvajset minutni spust mimo zgornje postaje nedelujoče sedežnice Vitranc 2 do zapuščene brunarice Mojčin dom ob ravno tako zapuščenem Domu na Vitrancu.

Tu nama Primož razloži, da je letos kupil zapuščeno brunarico Mojčin dom s pripadajočim zemljiščem, da zaenkrat še ureja papirologijo, ko pa »poštima« to plat zgodbe, postavi novo brunarico v stilu gorske koče s ponudbo hrane in pijače.

Kot prvima »VIP« gostoma nama postreže s hladnim pivom. Ob pijači uživamo v razgledih na Dobrač in tromejo za nami in na Julijce pred nami, od Rušice, Rigljice, Frdamanih polic, Špika, Škrlatice, Dolkove špice, Stenarja, Razorja vse do Prisanka.

Krasna razgledna točka in Primožove dolgoletne gorniške izkušnje sta obetavna kombinacija za premik na bolje v tem koncu. Gremo še malo naprej mimo Doma na Vitrancu do vzletne steze za zmajarje od koder se poleg že omenjenih Julijcev vidi tudi doberšen del Zahodnih Karavank s Kranjsko goro in Jasno pod nami.

V dolino se spustimo ob sedežnici Vitranc 2, do poligona letnega sankališča in »bike« parka, spodaj prečimo kranjskogorska smučišča in ob 14.00 h pridemo v center Kranjske gore. Izlet zaključimo z okusnim kosilom v Martinovem hramu.

Spisal Robert


Veliki Babanski Skedenj, 30.7.2013

Veliki Babanski Skedenj 2121 m

udeleženca: Robert, Tomaž
trajanje: 6 h 30 min
višinska razlika: cca 1200 m

Ker je v ponedeljkovem neurje padalo še tudi ponoči smo bujenje za torkovo turo nastavili šele ob 7h da se do najinega prihoda trave na Babanskem Skednju in Duletovi tereni nad Mangartsko planino že posušijo. Skupaj smo se odpeljali proti Bovcu. Duleta sva odložila pri trdnjavi Kluže in se vrnila v Bovec in potem po makadamu proti B postaji kaninske gondole.

Na izhodišču pod planino Gozdec je Robi ugotovil da je v kampu pozabil fotoaparat. »Šit, pa tak dan za fotografirat« je malce bentil na začetku ture. Sicer pa je šlo vse po planu. Z markirane poti sva zavila levo po cca 15 minutah in po slabi uri prišla iz gozda in pred sabo zagledala vrh Kopa in sleme Ruša.

Potka naju je popeljala čez naravne prehode in hitro sva se znašla na začetku slemena Ruša. Ozračje je bilo čisto, razgledi in motivi za fotografiranje fantastični, če seveda imaš fotoaparat. Nadaljevala sva proti razcepu poti za planino Baban, a že po 100 metrih sem ugotovil da sem tokrat jaz pozabil fotoaparat.

Vrnil sem se na mesto počitka in ga našel na velikem možicu. Mimo razcepa poti sva po vidni potki med travami prišla pod Mali Babanski Škedenj. Malo sva gledala če bi šla še nanj, a sva ga pustila za kasneje in nadaljevala proti primarnemu cilju.



Pred nama sva zagledala tri planince, ki so šli na sedlo med Skednjema, midva pa sva se odcepila levo na potko ki pelje na vršni greben Skednja. Pod nama je bil celoten greben Kobariškega Stola, od Kobarida do Karmana. Lepo se je videla Furlanska nižina in morje.

Ker pot ni bila ravno taka kot opisuje vodniček, sva menila da je zgoraj še ena varianta in da gredo tisti trije po njej.  Na slemenu sva po strmih travah, ki so bile že suhe, prišla na vrh Skednja. Tistih treh planincev ni bilo od nikoder, zgleda da so bili namenjeni nekam drugam.

Na vrhu sva pomalicala, Robi pa je, ne prvič, pomerjal kovinski klobuček. Sestopila sva po isti poti in med obema Skednjema malo gruntala,  kje bi zlezla na Malega in kateri je pravzaprav, saj sva imel dva kandidata. Zlezla sva na sedlo med njima in se odločila za levega, saj desni od tu sploh ni bil dostopen.

Na najin vrh so vodili možici, a ugotovila sva da ni pravi in da bi morala izbrati desni pristop na pravega, ki sva ga imela ogledanega že ob pristopu. Zdaj se nama pa ni več dalo in odločila sva se da sestopiva v dolino. Navzdol sva odplezala na potko ki gre čez sedlo med Skednjema in naletela na jamarsko opremo spravljeno pod streho.

Še dobro, ker sem jo hotel slikati in ugotovil, da sem spet pozabil fotoaparat. Spet ni bil daleč, ugotovila pa sva da mora biti danes nek praznik pozabljanja fotoaparatov. Že prej sva se odločila  da je pot pristopa lepša, kot klatenje po kaninskih podih, ki smo jih itak dali skozi 10 let nazaj.

Tako sva se vrnila po poti pristopa in po poti po telefonu preverjala če je včerajšnje neurje delalo doma kaj štale. Brod jo je razen smreke čez Tacensko zgleda dobro odnesel, midva pa sva se z avtom odpeljala v Bovec, kjer smo se srečali z Duletom in se odpeljali nazaj v kamp.    

Spisal Tomaž


Matajur, 29.7.2013

Matajur 1641 m

udeleženca: Robert, Tomaž
trajanje:  2 h 30 min
višinska razlika: cca 660 m

Nedeljo 28. 07. smo si »uzeli u izi«, bolj dopustniško. Po poznem zajtrku in kavi smo Janja, Jix, Dule in jaz odšli do bližnjega slapa Kozjek. Lep sončen vikend je k slapu privabil precej turistov, zaradi česar smo se precej hitro iz hladne soteske polne ljudi vrnili v kamp, si nadeli kopalke in se odpravili do bližnje Soče.

Okoli 14.30 h smo zavzeli položaje na plaži. Jix se je brez obotavljanja zapodil v hladno vodo, ostali pa smo za to pogumno dejanje potrebovali precej več časa. Kakor zmrznjena zelenjava skrinje, smo se tudi mi navadili mrzle vode in veselo čofotali v Soči. Po namakanju smo oddremali kitico ali dve v hladnem zavetju Soče. Zvečer pa smo se na polno posvetili družabnemu življenju.

V ponedeljek dopoldan je Janja spakirala šotor, popokala Jixa in se odpravila domov, Dule si je v šotoru »lizal rane« povzročene z aktivnostmi v prejšnjem večeru, midva s Tomažem pa sva se odločila, da si pretegneva noge z obiskom bližnjega Matajurja.

Ob 8.45. h sva parkirala avtomobil tik nad vasjo Matajur / Montemaggiore. Po poti 751 sva se počasi vzpenjala navkreber, pri zapuščeni hiši zavila desno na pot 749 in mimo zaprtega Doma na Matajurju ob 10.05 h prišla na vrh.

Enajst let je minilo od našega prvega dopusta v Posočju in obiska 1641 m visokega vrha nad Kobaridom. Razgledi na bližnji greben Kobariškega Stola, na Krn in ostale vrhove so še vedno veličastni, le pot navkreber se je enajst let nazaj precej bolj vlekla in me precej bolj utrudila. Škoda, da takrat še nismo dokumentirali svojih izletov v naravo.

Na vrhu sva naletela na skupinico gornikov iz celjskega konca. Možakar je prepoznal Tomaža, urednika voluharske spletne strani in pripomnil, da večkrat prebere naše hribovske zapise. Poslovili smo se in si obljubili, da bomo na spletu prebrali kako je bilo na Matajurju.

Zatorej, midva s Tomažem prav tako tudi skupinica gornikov iz celjskega konca vemo, da je bil ponedeljkov obisk Matajurja zadetek v polno. Sončno vreme, lepi razgledi in pozitivna energija prisotna v hribih nas je vse »nafilala« in nam dala moči lepši za vsakdanjik.



Žal pa je 29. 07. datum, ki nas spomni na mnogo prezgodnji odhod našega prijatelja Čevla, enega od treh gorniških voluharjev. Aleš se je pred sedmimi leti smrtno ponesrečil v Kamniških Alpah. Preostali voluharji in še marsikdo drug ga pogešamo.

Spisal Robert


Trentski Pelc, 27.7.2013

Trentski Pelc 2109 m

udeleženci: Marjan G., Robi, Tomaž
trajanje: 8 h 30 min
višinska razlika: cca 1450 m

V petek smo planirali skupno turo na Matajur, ker smo popoldan pričakovali Primoža z družino. A se je Robiju zalomilo in je moral službeno za en dan v Ljubljano. Z Duletom sva se odloćila da greva vsak po svoje, on na planino Krnico, jaz pa na Krn. Popoldan sva z Duletom pričakala obisk in prijetno druženje ob vinu nadaljevala tudi po odhodu obiskov.

Tako je bilo jutranje vstajanje ob 4h malce oteženo, a ker smo bili zmenjeni z Marjanom za turo, ni bilo izbire. Ob šestih smo se dobili na izhodišču, pri brvi ob cerkvi v Trenti.  Nekaj časa ob Soči, potem mimo slapu in čes skalno stopnjo smo prišli v strm gozd in se v ključih vzpenjali. V pomoč so nam bili možici, ki pa so v nekem trenutku izginili in nekaj minut smo hodili bolj na slepo.

Potko in možice smo spet našli, prečili nekaj grap in malo pod prelazom Staro Utro prišli do vojaške cestice. Ta se vije od glavne ceste v Trenti malo severno od galerije Berebica do prelaza Staro Utro, zgradili pa so jo italjani med obema svetovnima vojnama, da so s topništvom nadzirali takratni mejni prehod Vršič.


Od cestice smo bili kmalu pri lovski koči, kjer smo si privoščili počitek v senčki in si ogledovali naš vrh. Oboroženi z opisoma iz Stritarjevih Gore nad Sočo in Habjanovimi Brezpotji smo brez težav prišli do trikotnega melišča, kjer se začne strmi del vzpona.

Montirali smo si čelade in po strmi grapi zlezli na greben. Na grebenu še čez krajši skalni skok in po slabih petih urah smo bili na vrhu Trentskega Pelca, ki je res fantastičen razglednik. Služilo nam je tudi vreme. Srebrnjak smo pustili za kdaj drugič in se po isti grapi spustili nazaj do melišča.

Pri melišču smo se skrili v senčko, saj je bil dan rez izjemno vroč in si privoščili daljši postanek. Ko je zagrmelo nas je nekako prepričalo da je čas za odhod. Pod Staro Utro smo hodili v hladu gozda in čeprav je grmelo večino sestopa, se ulilo ni.

Po uspešno opravljeni turi smo skupaj odšli še do koče pri izviru Soče na pijačo, potem pa smo se razšli, Marjan čez Vršič nazaj domov, midva pa v kamp na jelenov golaž. Šele kasneje pa sem ugotovil da je bil Trentski Pelc moj jubilejni 200. dvatisočak.

Duleta so ta dan obiskali kolesarski kompanjoni in naredili so turo iz kampa na planini Zaprikraj in Golobar in ob Soči nazaj v kamp.  Žal so ob najinemu prihodu odšli in mu nisva mogla narediti sramote. Zvečer pa nas je za dva dni obiskala še Janja in večer je minil v zabavnem programu postavljanja njenega šotora. 

Spisal Tomaž 

Rušje, Vršac, Čelo, Glava za bajto, 23.7.2013

Rušje 2008 m, 
Vršac 2236 m, 
Čelo 2228 m, 
Glava za bajto 2131 m

udeleženca: Robert, Tomaž
trajanje: 9 h
višinska razlika: cca 1700 m

Dež v noči iz sobote na nedeljo nam je podaljšal spanec in za približno dve uri prestavil odhod na Lipnik (1870 m). Pozen štart je botroval, da sva precej pozno prišla na planino Golubar (1250 m) in pri spomeniku padlim partizanom pričela z iskanjem poti proti nesojenemu vrhu.

Pri prečkanju jas z visoko travo in obilico rož, so le te sklenile obračunati z menoj. Kmalu sem po rokah dobil polno rdečih lis in veliko oteklino na levem očesu. Cilj današnjega dne je bil spremenjen in namesto malice na Lipniku sva se odpeljala v Tolmin na urgenco.

Ponedeljek je minil v »cajtanju« uča in »šlihtanju« službenih zadev, torek pa spet v hrib.  Vstali smo ob 4.00 h, pozajtrkovali in se malo pred peto zjutraj skupaj s »kolesarsko princesko« odpeljali mimo Bovca v Spodnjo Trento.

Pri Malih korith smo zapustili glavno cesto, zavili desno čez Sočo in se mimo manjšega kampa po ozki asfaltirani cesti zapeljali do kraja Pod Zjabci 745 m visoko.Po markirani poti smo šli v smeri Komne in Triglavskih jezer.




Midva z Tomažem sva po približno uri in pol hoje zavila z markirane poti na planino Za skalo (1510 m), kolesar Dule pa jo je mahnil naprej po poti proti Komni do Oslove škrbine.

Z planine Za skalo sva se vzpela v Travniško dolino. Mimo Plaskega kuka in Planje na levi strani sva počasi napredovala navzgor. »Podelala« sva 2008 m visoki vrh Rušje (jaz dobesedno), se spustila pod Mala vrata in si od daleč »strasirala« nadaljno pot.

Po manjšem kaminu videnem na eni od slik v množici prelistane literature sva se vzpela in po polici v levo nadaljevala vzpon. Zajeb.

Police je kmalu zmanjkalo in ker še ne znava leteti sva se vrnila nazaj pod kamin in v drugo »udela« pravo pot na sedlo Mala vrata, od tu pa takoj na Vršac. Po krajšem počitku in fotografiranju doline Triglavskih jezer, Travniške doline pod nama in okoliških vrhov sva se spustila nazaj na sedlo.

Od daleč sva si ogledala oba kamina, ki vodita proti vrhu Čela in se po krajšem premisleku odločila za levega. Trda razvejana skala z obilico robov nama je omogočila, da sva na vrh Čela prišla brez težav. Nadaljevala sva in po grebenu osvojila še vrh imenovan Glava za bajto (2131 m).

Po osvojenem četrtem dvatisočaku sva pot nadaljevala naprej iskajoč prehode med ruševjem in skalnimi skoki proti markirani poti za Triglavska jezera. Z občasnim valjanjem po ruševju sva kmalu naletela na markirano pot po kateri sva se spustila do avtomobila.

V dolini sva pobrala kolesarja in skupaj smo se odpeljali v kamp na odlično kosilo, na dobrote »izpod peke«.

Sposal Robi