Matajur, 29.7.2013

Matajur 1641 m

udeleženca: Robert, Tomaž
trajanje:  2 h 30 min
višinska razlika: cca 660 m

Nedeljo 28. 07. smo si »uzeli u izi«, bolj dopustniško. Po poznem zajtrku in kavi smo Janja, Jix, Dule in jaz odšli do bližnjega slapa Kozjek. Lep sončen vikend je k slapu privabil precej turistov, zaradi česar smo se precej hitro iz hladne soteske polne ljudi vrnili v kamp, si nadeli kopalke in se odpravili do bližnje Soče.

Okoli 14.30 h smo zavzeli položaje na plaži. Jix se je brez obotavljanja zapodil v hladno vodo, ostali pa smo za to pogumno dejanje potrebovali precej več časa. Kakor zmrznjena zelenjava skrinje, smo se tudi mi navadili mrzle vode in veselo čofotali v Soči. Po namakanju smo oddremali kitico ali dve v hladnem zavetju Soče. Zvečer pa smo se na polno posvetili družabnemu življenju.

V ponedeljek dopoldan je Janja spakirala šotor, popokala Jixa in se odpravila domov, Dule si je v šotoru »lizal rane« povzročene z aktivnostmi v prejšnjem večeru, midva s Tomažem pa sva se odločila, da si pretegneva noge z obiskom bližnjega Matajurja.

Ob 8.45. h sva parkirala avtomobil tik nad vasjo Matajur / Montemaggiore. Po poti 751 sva se počasi vzpenjala navkreber, pri zapuščeni hiši zavila desno na pot 749 in mimo zaprtega Doma na Matajurju ob 10.05 h prišla na vrh.

Enajst let je minilo od našega prvega dopusta v Posočju in obiska 1641 m visokega vrha nad Kobaridom. Razgledi na bližnji greben Kobariškega Stola, na Krn in ostale vrhove so še vedno veličastni, le pot navkreber se je enajst let nazaj precej bolj vlekla in me precej bolj utrudila. Škoda, da takrat še nismo dokumentirali svojih izletov v naravo.

Na vrhu sva naletela na skupinico gornikov iz celjskega konca. Možakar je prepoznal Tomaža, urednika voluharske spletne strani in pripomnil, da večkrat prebere naše hribovske zapise. Poslovili smo se in si obljubili, da bomo na spletu prebrali kako je bilo na Matajurju.

Zatorej, midva s Tomažem prav tako tudi skupinica gornikov iz celjskega konca vemo, da je bil ponedeljkov obisk Matajurja zadetek v polno. Sončno vreme, lepi razgledi in pozitivna energija prisotna v hribih nas je vse »nafilala« in nam dala moči lepši za vsakdanjik.



Žal pa je 29. 07. datum, ki nas spomni na mnogo prezgodnji odhod našega prijatelja Čevla, enega od treh gorniških voluharjev. Aleš se je pred sedmimi leti smrtno ponesrečil v Kamniških Alpah. Preostali voluharji in še marsikdo drug ga pogešamo.

Spisal Robert


Ni komentarjev:

Objavite komentar