Veliki Babanski Skedenj, 30.7.2013

Veliki Babanski Skedenj 2121 m

udeleženca: Robert, Tomaž
trajanje: 6 h 30 min
višinska razlika: cca 1200 m

Ker je v ponedeljkovem neurje padalo še tudi ponoči smo bujenje za torkovo turo nastavili šele ob 7h da se do najinega prihoda trave na Babanskem Skednju in Duletovi tereni nad Mangartsko planino že posušijo. Skupaj smo se odpeljali proti Bovcu. Duleta sva odložila pri trdnjavi Kluže in se vrnila v Bovec in potem po makadamu proti B postaji kaninske gondole.

Na izhodišču pod planino Gozdec je Robi ugotovil da je v kampu pozabil fotoaparat. »Šit, pa tak dan za fotografirat« je malce bentil na začetku ture. Sicer pa je šlo vse po planu. Z markirane poti sva zavila levo po cca 15 minutah in po slabi uri prišla iz gozda in pred sabo zagledala vrh Kopa in sleme Ruša.

Potka naju je popeljala čez naravne prehode in hitro sva se znašla na začetku slemena Ruša. Ozračje je bilo čisto, razgledi in motivi za fotografiranje fantastični, če seveda imaš fotoaparat. Nadaljevala sva proti razcepu poti za planino Baban, a že po 100 metrih sem ugotovil da sem tokrat jaz pozabil fotoaparat.

Vrnil sem se na mesto počitka in ga našel na velikem možicu. Mimo razcepa poti sva po vidni potki med travami prišla pod Mali Babanski Škedenj. Malo sva gledala če bi šla še nanj, a sva ga pustila za kasneje in nadaljevala proti primarnemu cilju.



Pred nama sva zagledala tri planince, ki so šli na sedlo med Skednjema, midva pa sva se odcepila levo na potko ki pelje na vršni greben Skednja. Pod nama je bil celoten greben Kobariškega Stola, od Kobarida do Karmana. Lepo se je videla Furlanska nižina in morje.

Ker pot ni bila ravno taka kot opisuje vodniček, sva menila da je zgoraj še ena varianta in da gredo tisti trije po njej.  Na slemenu sva po strmih travah, ki so bile že suhe, prišla na vrh Skednja. Tistih treh planincev ni bilo od nikoder, zgleda da so bili namenjeni nekam drugam.

Na vrhu sva pomalicala, Robi pa je, ne prvič, pomerjal kovinski klobuček. Sestopila sva po isti poti in med obema Skednjema malo gruntala,  kje bi zlezla na Malega in kateri je pravzaprav, saj sva imel dva kandidata. Zlezla sva na sedlo med njima in se odločila za levega, saj desni od tu sploh ni bil dostopen.

Na najin vrh so vodili možici, a ugotovila sva da ni pravi in da bi morala izbrati desni pristop na pravega, ki sva ga imela ogledanega že ob pristopu. Zdaj se nama pa ni več dalo in odločila sva se da sestopiva v dolino. Navzdol sva odplezala na potko ki gre čez sedlo med Skednjema in naletela na jamarsko opremo spravljeno pod streho.

Še dobro, ker sem jo hotel slikati in ugotovil, da sem spet pozabil fotoaparat. Spet ni bil daleč, ugotovila pa sva da mora biti danes nek praznik pozabljanja fotoaparatov. Že prej sva se odločila  da je pot pristopa lepša, kot klatenje po kaninskih podih, ki smo jih itak dali skozi 10 let nazaj.

Tako sva se vrnila po poti pristopa in po poti po telefonu preverjala če je včerajšnje neurje delalo doma kaj štale. Brod jo je razen smreke čez Tacensko zgleda dobro odnesel, midva pa sva se z avtom odpeljala v Bovec, kjer smo se srečali z Duletom in se odpeljali nazaj v kamp.    

Spisal Tomaž


Ni komentarjev:

Objava komentarja