Trentski Pelc, 27.7.2013

Trentski Pelc 2109 m

udeleženci: Marjan G., Robi, Tomaž
trajanje: 8 h 30 min
višinska razlika: cca 1450 m

V petek smo planirali skupno turo na Matajur, ker smo popoldan pričakovali Primoža z družino. A se je Robiju zalomilo in je moral službeno za en dan v Ljubljano. Z Duletom sva se odloćila da greva vsak po svoje, on na planino Krnico, jaz pa na Krn. Popoldan sva z Duletom pričakala obisk in prijetno druženje ob vinu nadaljevala tudi po odhodu obiskov.

Tako je bilo jutranje vstajanje ob 4h malce oteženo, a ker smo bili zmenjeni z Marjanom za turo, ni bilo izbire. Ob šestih smo se dobili na izhodišču, pri brvi ob cerkvi v Trenti.  Nekaj časa ob Soči, potem mimo slapu in čes skalno stopnjo smo prišli v strm gozd in se v ključih vzpenjali. V pomoč so nam možici, ki pa so v nekem trenutku izginili in nekaj minut smo hodili bolj na slepo.

Potko in možice smo spet našli, prečili nekaj grap in malo pod prelazom Staro Utro prišli do vojaške cestice. Ta se vije od glavne ceste v Trenti malo severno od galerije Berebica do prelaza Staro Utro, zgradili pa so jo italjani med obema svetovnima vojnama, da so s topništvom nadzirali takratni mejni prehod Vršič.


Od cestice smo bili kmalu pri lovski koči, kjer smo si privoščili počitek v senčki in si ogledovali naš vrh. Oboroženi z opisoma iz Stritarjevih Gore nad Sočo in Habjanovimi Brezpotji smo brez težav prišli do trikotnega melišča, kjer se začne strmi del vzpona.

Montirali smo si čelade in po strmi grapi zlezli na greben. Na grebenu še čez krajši skalni skok in po slabih petih urah smo bili na vrhu Trentskega Pelca, ki je res fantastičen razglednik. Služilo nam je tudi vreme. Srebrnjak smo pustili za kdaj drugič in se po isti grapi spustili nazaj do melišča.

Pri melišču smo se skrili v senčko, saj je bil dan rez izjemno vroč in si privoščili daljši postanek. Ko je zagrmelo nas je nekako prepričalo da je čas za odhod. Pod Staro Utro smo hodili v hladu gozda in čeprav je grmelo večino sestopa, se ulilo ni.

Po uspešno opravljeni turi smo skupaj odšli še do koče pri izviru Soče na pijačo, potem pa smo se razšli, Marjan čez Vršič nazaj domov, midva pa v kamp na jelenov golaž. Šele kasneje pa sem ugotovil da je bil Trentski Pelc moj jubilejni 200. dvatisočak.

Duleta so ta dan obiskali kolesarski kompanjoni in naredili so turo iz kampa na planini Zaprikraj in Golobar in ob Soči nazaj v kamp.  Žal so ob najinemu prihodu odšli in mu nisva mogla narediti sramote. Zvečer pa nas je za dva dni obiskala še Janja in večer je minil v zabavnem programu postavljanja njenega šotora. 

Spisal Tomaž 

Ni komentarjev:

Objavite komentar